Skok z Grintovca

Prijatelj Dule Orehek me je že več kot pol leta nagovarjal, da bi šli enkrat pofotkat “hribovsko” letenje, ki ga s Sandijem Marinčičem, Boštjanom Urbanijo in Vlasto Kunaver že slabo leto načrtno gojijo. Za letos so naredili načrt, da bodo poleteli s petdesetih slovenskih dvatisočakov. Končno sem se le otresel lenobe in dela prosti prvi april, v tujini ga poznajo tudi kot dan norcev, z obetavno vremensko napovedjo je bil kot nalašč. Na Grintovec v Kamniških Alpah!

V načrtu je bil poznopopoldanski polet z vrha 2558 metrov visokega Grintovca, zato smo se v Kamniku zbrali šele sredi dneva. Odpeljali smo se v Kamniško Bistrico, do začetka vzpona pri zgradbi tovorne žičnice na Kokrško sedlo. Vsak s svojim jadralnim padalom, jaz pa sem nosil še fotografsko opremo. Sandijev nahrbtnik je bil majhen, kot tista legendarna torbica iz risanke Sport Billy, iz katere si lahko izvlekel karkoli, in težak le pet kilogramov. Duletov je bil malo večji in s podvojeno težo, moja skoraj brezoblična gmota pa je tehtnico ustavila šele pri številki petindvajset. A teža nahrbtnikov je bila, da ne bo pomote, kdo si tukaj največ upa in kdo je kralj norcev na njihov praznik, obratno sorazmerna s telesno pripravljenostjo in kondicijo našega maloštevilnega moštva. Sandi in Dule sta imela alpinistično izvedbo jadralnopadalske opreme, ki je sestavljena iz manjšega in lažjega padala, sedež je v primerjavi z navadnim “zračnim foteljem” zelo asketski, sešit le iz širokih trakov in tkanine, brez ojačitev in zaščite pred udarci, padalsko čelado pa nadomesti lažja alpinistična. Sandi se je odrekel še čeladi, rezervnemu reševalnemu padalu in inštrumentom in tako končal pri svojih peresno lahkih petih kilogramih.

Zagrizli smo v klanec, Sandi je odtekel naprej, midva z Duletom pa sva začela lepo počasi. Kot se tudi spodobi. Prve pol ure je še kar šlo, nato sem že začel čutiti “vrečo krompirja” na hrbtu. Pravi jadralnopadalski nahrbtnik ni namenjen dolgotrajni nošnji opreme, zadošča le za krajši prenos od avta do vzletišča. Videti je kot velika vreča z naramnicami in nosiš jo pretežno na ramenih, ne s hrbtom. Še mi je uspevalo držati korak z Duletom, le obraz se mi je utapljal v potokih potu. Potapljaška maska ne bi bila odveč. Po slabi uri hoje me je zapustil še Dule in ostal sem sam v svojih mukah. Med stenami je odmeval pasji lajež, ki se je slišal iz doline. Prav živo sem si predstavljal lastnika psa, opremljenega s pumparicami, karirasto srajco, z rdečimi nogavicami in zelenim hruškastim “rukzakom”, ki je prav počasi srebal hladno pivo na v soncu se kopajoči klopci v Kamniški Bistrici. Brainstorming o smislu mojega početja je malce potlačil občutek teže na mojem hrbtu. Za protiutež mu je bila tista ljudska modrost, da sem si to jamo skopal sam. Nahrbtnik je postajal vse težji.

Ta moj “križev pot” na Grintovec je bil v bistvu oživitev začetka jadralnega padalstva, vrnitev h koreninam tega športa, ko je bil še domena alpinistov za lahek in eleganten sestop. Za rojstvo jadralnega padalstva se šteje leto 1978, ko so padalci iz Engadina v Švici in Mieussyja v Franciji prvič s padalskimi padali poleteli z gora - s tal. Švicarji so se s hriba pognali s smučmi, Francozi pa so začetno hitrost pred vzletom dobili s tekom po pobočju navzdol. Štiri leta kasneje so že poleteli s strehe Evrope, Mont Blanca (4807 m). Težnja je bila leteti s čim višjega hriba, kar je bilo razumljivo, saj letalne sposobnosti “jadralnega” padala pred sedemnajstimi leti še niso omogočale jadranja, še manj preletov. Prvo “pravo” jadralno padalo, imenovali so ga Maxi, so izdelali leta 1986 v Švici. Maxi je bil pravzaprav predelana kopija padalskega padala, izdelana iz drugačnih, neprepustnih in lažjih materialov. V Sloveniji je s hribov prvi poletel Darko Svetina, in sicer s padalskim padalom, spomladi leta 1984 z Dobrče. Sandi Marinčič se je zadeve lotil resneje dve leti kasneje, sprva prav tako s padalskim padalom, konec istega leta pa je izdelal prvo jadralno padalo v Sloveniji, ki je bilo kopija Maxija.

Jebeš korenine, sem si mislil, ko sem prestajal hudo krizo kakšnih petdeset metrov pod Kokrškim sedlom. Zame je bila ta dan edina “ta prava” korenina nariban hren, ki je pri zajtrku delal družbo olupljenim pirhom in pošteni rezini kuhane šunke. Da potice niti ne omenjam. Za nameček pa mi je v tej moji agoniji zvrhano mero spodbude dal “pameten” planinec, ki me je med svojim sestopom pozdravil s stavkom: ”Zgoraj na vrhu vleče hudo močno in s strani!” Ravno prav okusno pametovanje “strokovnjaka”, da mi da nekaj dodatnih atomov energije in volje! Sedlo sem zajahal, si na njem privoščil kratek počitek in požirek vode, rahel vetrič je pregnal odrešujoče misli o kapitulaciji in spet sem zagrizel v klanec. Boj z metri in s težo se je nadaljeval. Tisto na mojem hrbtu in tisto okrog pasu. “Šlauf” prvovrstnega človeškega špeha, podkožno maščobno tkivo po strokovno, na katerem, če zares dobro pogledaš, z veliki črkami piše velikonočne in druge dobrote. Spotoma sem s pogledom ošvrknil pobočje Ambroža pod Krvavcem, nad katerim so se podili jadralni padalci, ki so pred vzletom trpeli v dvajsetminutni vožnji z avtomobilom navkreber. Sodobna različica športa, ne pa moje korenine. Trma me je gnala naprej, proti vrhu. Vmes sem si eno izmed številnih kriz omilil s kratkim pogovorom s sestopajočo starejšo planinko. Nikakor se nisva mogla zediniti, komu je lažje. Meni z obilnim nahrbtnikom navzgor in elegantno po zraku v dolino ali njej, ki se drži “klasike” gor in dol.

Po treh urah in pol je bilo mojega boja konec, vrh je bil osvojen, tisočsedemstometrska višinska razlika premagana. Dule je za vzpon potreboval dobre pol ure manj, Sandi pa le dve uri in dvajset minut. Prav na vrhu je primanjkovalo snega, zato smo se za vzlet spustili dobrih sto metrov nižje. Vrvice padala se z lahkoto zataknejo za ostre skale in vzlet po kamnitem pobočju je neizvedljiv. Slabo urico smo še počakali, da so se termična dviganja malce umirila. Spomladanska termika je namreč najmočnejša, doline se že segrejejo do dvajsetih stopinj Celzija, vrhovi gora pa so ohlajeni in prekriti s snegom. Temperaturna razlika je zelo velika in zato po zraku kar “buta”, kakor bi jadralni padalci na najpreprostejši način opisali “hammer” termiko.

Najprej vzleti Sandi, brez vsakršnih težav, naredi še nekaj krogov po zraku v bližini našega vzletišča in se odpelje proti dolini. Nato se užitkom v zraku prepusti Dule in končno pride na vrsto še fotograf, da na tisti majhni krpici snega, ki se je še upirala spomladanskemu soncu, razgrne padalo, se pripravi za vzlet in odjadra v dolino. Brez muk. Prvi poskus se ponesreči, saj se ena izmed krmilnih vrvic ujame za majhno skalo, ki kot čer štrli iz belega morja. Na ostri skali se je vrvica prerezala, vendar to ne vpliva na letalne lastnosti mojega padala. Kletvice ne bi pomagale, zato se jim med pospravljanjem in ponovnim pripravljanjem padala odrečem in jih prihranim za kakšno drugo priložnost. Ne rečem, da ne bi bile primerne, saj je občutek hoje s sedežem na hrbtu prav tak, kot ga ima želva s svojim oklepom, ko okorno stika za hrano. Po petnajstih minutah poskusim znova, rahel vetrič mi napolni padalo, stečem nekaj korakov in že sem v zraku. Spet tisti domači občutek. Čez nekaj sekund pa dokaz, da termična dviganja ta dan še niso rekla zadnje besede. Zapre mi desno polovico padala in to ostro zavije proti pobočju. S pravim manevrom se rešim morebitnega trdega pristanka na skalnatem pobočju, ki bi iz doline priklical gorsko reševalno službo. Le srčni utrip še nekaj časa vztraja v območju največjih muk vzpona na koničastega vršaca Kamniških Alp. Ozračje je bilo v nadaljevanju poleta še nemirno, zato izberem črto letenja bolj proti sredini doline Kokre, stran od pobočja. Ta “penzionerska” varianta pilota, ki se po nekajmesečni abstinenci od letenja odloči za polet z Grintovca, se je izkazala za pravilno, saj je bilo ozračje ob pobočju zaradi vzhodnika, ki ga na Grintovcu ni bilo čutiti, zelo turbulentno. To sta na svoji koži še predobro izkusila Sandi in Dule.

Po slabih štiridesetih minutah dolgega, razmeroma mirnega poleta sem pristal v Preddvoru, kakšnih štirinajst kilometrov zračne črte od vzletišča na vrhu Grintovca. Počasi sem zložil padalo in pospravil drugo opremo v nahrbtnik in že se je do mene pripeljala Sandijeva žena. Medtem je že pobrala Sandija, ki je pristal v Stiški vasi pod Krvavcem, in Duleta, ki se je “ulegel” v dolini Kokre, nedaleč od Preddvora. Sledil je pogovor o poteku poleta, ki je pri jadralnih padalcih po poletu, na tleh, obvezen, za druge, “civilne” spremljevalce pa verjetno ena izmed najdolgočasnejših stvari na svetu. Sandi se je pohvalil, da ga je kar dobro ”gonilo” po zraku. ”Hitro sem spoznal, da piha kar močan vzhodnik, in sem se, da sem se izognil rotorju, plazil le nekaj metrov nad pobočjem.” Dule je bolj "korajžno" zapeljal v razbutano (nemirno) ozračje. ”Pod Kalškim grebenom je šlo kar šest metrov dol (letel je v zračni masi, ki se je spuščala šest metrov na sekundo) in cunja je bila čisto mlahava. Je trajalo kar nekaj časa, da je padalo spet zagrabilo, in že sem mislil, da bom gnezdil na kakšni petnajstmetrski bukvi. Moram reči, da se tale rjuha kar stabilno obnaša v takšnih sranjih,” je konstruktorja padala Sandija pohvalil Dule. Analiza, polna “strokovnih” izrazov in formulacij za turbulentno ozračje in druge peripetije, ki jih jadralni padalci med poletom izkusimo. Nabasali smo se v avto in se odpeljali nazaj domov, k svojim koreninam. Tudi tistim naribanim.