Romski ponos

"Romsko ljudstvo ni še nikoli napovedalo vojne, ker ni nikoli potrebovalo zemlje. Nikoli ni imelo potrebe, da bi komu odvzelo ozemlje. Smo edino ljudstvo na svetu, ki se ni zateklo v terorizem, da bi zahtevalo svete pravice obstoja. Ne zahtevamo teritorija, temveč obstoj, saj nam ga preprečujejo, odkar smo bili prisiljeni zapustiti izvorno ozemlje. Še danes smo mi, ki smo bili žrtve, videni kot slabost družbe, slabost, ki jo je treba odstraniti. Dokler Romi ne bomo spoznani za etnično manjšino in nam, politično, ne bodo priznane vse pravice, do tedaj bomo paralizirani v besedi cigani, državljani katerekoli države, a vedno tretjerazredni državljani," je po prvih dveh predavanjih na Filozofski fakulteti v Trstu najprej poudaril docent na katedri za romsko kulturo in jezik Santino Spinelli. Prvi Rom v Evropi, ki je dosegel tako visok položaj v univerzitetni hierarhiji. Izjema med Romi, saj ima v žepu univerzitetno diplomo iz tujih jezikov in moderne književnosti, izjema med Romi, ker je sploh pismen. Z umetniškim imenom Alexian je predvsem glasbenik, pesnik in skladatelj, ki je tik pred drugo diplomo iz muzikologije na Fakulteti za umetnost, glasbo in gledališče na Univerzi v Bologni.

Kar zgodilo se je in Trst je aprila znova presenetil, pokazal svojo dobro, človeško in mediteransko odprto lice ter postal prvo evropsko mesto, ki je za nosilca univerzitetnega predmeta o zgodovini, jeziku in kulturi romskih skupnosti pridobilo nekoga, ki ni samo proučeval Romov, "romskega vprašanja", "romskega problema", "romske problematike" in zbiral raznih dokumentov, temveč je Rom osebno. Mesto sobivanja različnih kultur in nacionalnosti ter sožitja različnosti, premnogokrat tudi težavnega, si je, za zdaj brez javnih polemik in nasprotovanja, zagotovilo primat. Za Spinellija je to veliko zadoščenje in revolucionarna sprememba po šestih stoletjih prisotnosti Romov v Italiji. Docent živi v deželi Abruci z družino - to so oče, mati, štiri sestre, žena in trije otroci - in pripada najstarejši skupini Romov, ki je prišla v Italijo iz Grčije leta 1300. "Katedra kompenzira nepravičen zakon. V Italiji je priznanih štirinajst jezikovnih manjšin, eno od njih sestavlja osemsto Kimbrov (potomci bavarskih plemen v Benečiji, op. av.), romska manjšina pa ni priznana, čeprav v Italiji živi 120.000 Romov. Tržaška katedra pomeni priznanje manjšinskega jezika," je prepričan Spinelli. V isti sapi je odgovoril, da približno sto študentov, ki so se odločili in v svoj modul sredi študijskega leta vključili njegov predmet v sklopu interkulturnega študija, o Romih v Italiji ne ve nič. Zato se profesor zahvaljuje predvsem vsem študentom, ki so izbrali njegov predmet, hvaležen jim je v imenu romskega ljudstva, saj bodo tako spoznali romsko kulturo in pridobili pravo znanje o Romih. "Mnogi med njimi niso nikoli srečali Roma, temveč le stereotip o Romih, ki nas oddaljuje od človeških bitij. Doslej smo bili predvsem predmet proučevanja, sedaj bomo poučevali predmet," je svoje poslanstvo opisal Spinelli.

Med predavanjem je študentom zagotovil, da povedanega ne bodo našli v nobeni knjigi. "Romske knjige še niso bile napisane. Zgodovino Romov so doslej oblikovali in pisali opazovalci Romov. Romi moramo svojo zgodovino še napisati in prepričan sem, ko se bo to zgodilo, bo rezultat povsem drugačen od tega, kar poznamo zdaj." Kljub temu so v študijski literaturi navedeni viri: temeljni knjigi, eno je izdal Svet Evrope, delo avtorja Jean-Pierra Liegeoisa, ki ponudi splošno predstavo o romski kulturi in etničnih skupinah, ter Tisoč let ciganske zgodovine, delo Francoiseja De Veauxa De Foletierja, poleg teh dveh pa še knjiga o premikih Romov od Indije do Sredozemlja Donalda Kenricka, ki govori o romski predzgodovini, kajti romska zgodovina se začenja leta 1100, ko je na Atosu neki svečenik opisal romske tabore. Od tedaj si sledijo dokumentirani zapisi, ki po svoje sicer opisujejo zgodovino teh etnij, a so predvsem predvidevanja. V literaturo je nosilec katedre o romski kulturi in jeziku vključil tudi svoje delo o romski literaturi, predvsem poeziji, zbrani v antologiji Them Romano (Romski svet, op. av.), katere izdajo sta omogočili pariška Sorbona in Evropska unija. "Gre za eno prvih antologij romskega intelekta, ki združuje kulturni mozaik, bogastvo, ki pripada vsemu človeštvu. Širiti znanje o tej kulturi, to je moje poslanstvo," je dejal Spinelli.

Romi in Caggeji

Beseda Rom je metonimija, s katero Rom imenuje samega sebe. Izhaja iz sanskrtske besede domba, ki pomeni svoboden človek. Cigan je beseda, ki jo je Cagge (beri kadži, Nerom, op. av.) nadel Romom, izhaja pa iz grške besede agiptoi in pomeni nedotakljiv v smislu heretične sekte čarovnikov Azinkanos, ki so se ukvarjali z magijo. "Kdor je imel opravka z magijo, je imel opravka z demonom in je bil nedotakljiv. Po tej sekti smo pač prevzeli slabšalno ime in slab ugled," je razložil Spinelli. Še slabše od poimenovanja cigani je poimenovanje nomadi. "Nomadi nimajo nobene etnične konotacije. Nomadizem, kakršen se je razvil v Evropi, je posledica politike zavračanja. Romi so bili prisiljeni v nenehno selitev, saj so bili pod nenehnim udarom represije," je dejal Spinelli, ki zase pravi, da je najprej Italijan, šele nato Rom.

Romi so etnična transnacionalna skupina, ki izvira iz severne Indije in je razdeljena v pet osrednjih skupin, to so Romi, Sinti, Kale (Iberski polotok), Manouche (Francija) in Romnichals (Velika Britanija). Skupna sta jim dežela, od koder izvirajo, in jezik romanes, ki ima vrsto narečij. V Italiji romske skupnosti sestavljajo 0,16 odstotka prebivalstva, je povedal Spinelli. Na severu Italije živijo predvsem skupine Sintov, južneje pa Romi. Približno 80 odstotkov Romov ima italijansko državljanstvo, preostanek so prebežniki, ki prihajajo predvsem iz nekdanje Jugoslavije. Spinelli je zbral še več podatkov o svojem ljudstvu, kar tri četrtine jih je katolikov, petina je muslimanov, 5 odstotkov italijanskih Romov pa je ali pravoslavnih ali Jehovovih prič ali kaj drugega. "Skupaj smo del etnične manjšine, ki deset stoletij tava po svetu. Danes je Romov in pripadnikov drugih romskih etnij v svetu 12 milijonov."

Rekonstrukcija zgodovine Romov je težavna in nezanesljiva, saj ni veliko zgodovinskih virov, predvsem pa so Romi ljudstvo brez pisave, ki je nalogo prenašanja zgodovine in kulture zaupalo ustnemu “spominu”. Spinelli nikoli ne pozabi opozoriti, da so zgodovino Romov doslej pisali Caggeji. Romi uporabljajo pisavo štirideset let. Le redki Romi pa imajo možnost, da pridobijo izobrazbo. Na 4. romskem kongresu leta 1990 v Varšavi so različne skupnosti pisavo poenotile. Sicer pa je vso romsko zgodovino mogoče strniti v odnos oblasti, ki je dolga stoletja temeljil na politiki popolnega zanikanja in represije, v zadnjem času pa se je spremenil v politiko asimilacije.

Spinelli je študentom predaval predvsem o dejstvih. Romsko družbo je analiziral kot horizontalno, kjer poteka delitev predvsem na revne in bogate Rome, ki med seboj niso vrednostno ločeni ali deljeni po ključu družbene lestvice, saj so osrednja vrednota moralne kvalitete. Preprostost je znak modrosti, je govoril Spinelli. Središče romske skupnosti je patriarhalna družina, ta je skupaj z deviškostjo žensk največja vrednota. "Starec je deležen spoštovanja, ni pa avtoriteta. Gre za moralno spoštovanje, katerega posameznik ni dolžen upoštevati. Gre za kulturno značilnost in mlajši vedno čutijo spoštovanje do starejših. Gre za popolnoma horizontalno družbo, ki je čisto drugačna od vertikalne zahodnjaške družbe. Besede bratranec ne poznamo, so le bratje in sestre. Gre za absolutno demokracijo. Med sabo se nikoli ne vikamo, ta beseda ne obstaja. Otroci pa so naše bogastvo in ne sredstvo za pridobivanje socialne pomoči. Družina brez otrok je revna." Nasproti romske horizontalne družbe je vertikalna kapitalistična družba, ki temelji na hierarhiji in ima ustaljene, ponavljajoče se, praktično statične oblike življenja. Romi so bili prisiljeni v spreminjajoče se oblike življenja, v absolutno dinamično življenje. Tako se jim je uspelo prilagoditi vsakršnim razmeram in so zdržali vsako obliko nadlegovanja. "Sovražnike smo včasih imeli vse okrog sebe in uspešno smo se jim izmikali kot boksarji v ringu. V politiki, ki jo evropske države izvajajo do Romov, smo iz žrtev postali krvniki. Družba predstavlja romski svet le z negativnimi stereotipi, kjer družbeni vidiki prevladajo nad kulturnim vidikom." Za Spinellija je to velika krivica, saj je zaradi zamegljenega družbenega pogleda obsojeno vse ljudstvo, ki je tako zelo drugačno in notranje različno. Tako je vse od romskih migracij v srednjem veku, ko so jih z njihovega ozemlja izpodrinili Perzijci.

"Romsko beračenje je oblika miroljubnega upora, je pasivni upor, ni stvar kulture, saj med Romi ne beračimo, v takem odnosu smo do Caggeja," je spomine na svoje otroštvo, ko se je ob morski obali držal maminega krila in bosonog iztegoval roko za vbogajme, spominjal docent Spinelli. "Ko vidim Roma, ki berači, vem, da je izpostavljen nasilju. Družbo vidim kot sovražnika. Enako vrednost ima kraja, Romi si med seboj ne krademo. Beračenje in kraja sta orožje, obrambni strategiji. Ko Rom drži iztegnjeno roko z razprto dlanjo, označi teritorij, identiteto, neki neraziskan in nepremostljiv teritorij. To je naša obramba, to je vrednost beračenja in ljudje tega ne razumejo. Hvala tem orožjem, da nam je uspelo preživeti v nečloveških razmerah. Kaj so beračenje in kraje v primerjavi s strahotami, ki smo jih in jih še doživljamo? Je način komunikacije, a tovrstno izražanje ne prinese družbenega odobravanja. Gre za dejanje ponižanja." Spinelli meni, da je povsem nerazumljivo, da so Romi označeni za agresivne, saj se morajo nenehno braniti. Ob tem opozarja, da je treba ločiti življenje, ki so ga Romi izbrali, in tisto, v katerega so bili prisiljeni. Najbolj ga jezi natolcevanje, da na svetu ni dovolj prostora za vse ljudi. Nerazumljive so mu vojne za koščke zemlje. Meni, da svet pripada vsem, vsi imajo pravico do življenja s ponosom. Romi ne poznajo zasebne lastnine. "Smo državljani sveta. Evropo smo si nekako razdelili v obliki sobivanja pred šestimi stoletji," je o Romih kot homogeni celoti, ki si vse deli, pripovedoval Spinelli. Pri tem pa vprašal: "Kako naj se prilagodimo, če nimamo možnosti? Čemu naj se prilagodimo? Ali se ne bi morali vprašati tudi, kako naj nam poplačajo vse preživeto ponižanje? Kdo nam bo povrnil vso škodo?"

S čim je mogoče sploh poplačati zamolčani spomin na to, da so Romi med drugo svetovno vojno doživljali isto kot Židi, pa tega nihče ne omenja. Pol milijona Romov je bilo ubitih in nato pokopanih v skupinskih grobovih. "Razočaranje je ena največjih bolečin romske družbe. Romi nimajo nobenega upanja. Lahko so bili izobčeni Romi ali asimilirani Romi, to sta bili dve možni romski usodi. Obe sta oblika smrti. Na vrednostni lestvici smo Romi na zadnjem mestu. Smo tisti, ki ne smemo biti zgled, za večinsko družbo ne štejemo, smo ničvredni. Pol milijona ciganov ne šteje. Če umre Američan, vest obkroži svet, če umre 500.000 ciganov, je tišina, smrtna tišina. Romski holokavst je pozabljen tako kot holokavst homoseksualcev, Jehovovih prič, protifašistov. Spomin na židovski holokavst ostaja, čemur ne nasprotujem, a ostaja diskriminacija v spominu, in to je nesprejemljivo."

Sobivanje

"Romi niso težava, ne morejo biti," začenja temo o prihodnosti družbenega sobivanja docent za romski jezik in kulturo na tržaški univerzi. Romi potrebujejo predvsem politično priznanje, da so etnična manjšina. Treba je spremeniti demonično podobo, ki jim je bila dodeljena. "Poskušati moramo izobraziti romske otroke. Nepismeno ljudstvo je ljudstvo brez moči, saj ne more izraziti ničesar razen izobčenosti."

Prostor, kjer bi se lahko večinska, vertikalna in manjšinska, horizontalna družba srečali, je

večkulturna šola, je rešitev ponudil Spinelli, član pedagoške skupine, ki v deželi Abruci izvaja program šolanja romskih otrok. Pedagoško skupino sestavljajo romski izobraženci, ki so imeli srečo, da so se lahko uveljavili v družbi in dosegli primerno izobrazbo, zdaj pa so svojo izkušnjo ponudili Evropski uniji, da bi oblikovali pedagoški pristop, ki bi bil učinkovit za Rome. "To pomeni, da gre za pedagogiko, ki krepi izvirno identiteto in dopušča pridobivanje izobrazbe, da lahko tudi Romi postanejo prvorazredni državljani," je preprosto povzel Spinelli. Šolanje, izobrazba, kakršno je prvi evropski romski docent dosegel z izjemnim odrekanjem svoje družine, je vstopnica Romov v družbo, hkrati pa so potrebne spremembe vrednot in menjava generacij. "Sem eden redkih italijanskih ciganov, ki imajo univerzitetno izobrazbo. Za druge italijanske družine je nekaj običajnega, da otroci dosežejo univerzitetno izobrazbo, a to ne pomeni, da smo Romi manj inteligentni, temveč imamo le več težav od drugih in manj možnosti od drugih, da bi bili prvorazredni državljani. Sprejeti, spoštovati drugačnost, to bo prihodnost. Drugega je treba dojeti kot brata. Zakaj ljudje ne sprejmejo Afričanov, tujcev, prebežnikov? Ker jih je strah drugega."

"Zavračamo asimilacijsko pedagogiko," je povedal docent. "Treba se je izogniti dosedanjima izkušnjama, ali postaneš izobčen ali asimiliran Rom, in poiskati tretjo pot, ki omogoča Romom, da postanejo dejaven subjekt v večinski družbi, ne da bi izgubili posebnost kulture in identitete. To je novo in močno sporočilo," je dejal Spinelli, ki se je predstavil za primer izbire tretje poti.

Ovira na poti do izbire tretje poti so psevdoromske skupine, kot je Spinelli poimenoval različne prostovoljne skupine in združenja, ki promovirajo cigansko kulturo, a ne opravljajo svojega poslanstva, temveč ohranjajo stereotipno podobo Romov. "Ko govorim o tem, tvegam življenje. Kajti te skupine so mi že grozile," je pogovor prekinil Spinelli. Ni želel razkriti imen teh organizacij. Povedal je le, da je v interesu teh skupin, da predstavljajo svet ciganov kot hudoben in grd, ker s tem opravičujejo svoj obstoj. Njihov obstoj je pogojen s projekti, za katere v imenu ciganov dobijo denar. "Vsaka od teh skupin ima skupino cigančkov, s katerimi manipulirajo. To so Neromi, prostovoljne skupine, psevdoprostovoljci, ki nam jemljejo ponos in nas imajo za podljudi. V Italiji za svoje projekte in delovanje prejemajo milijarde lir, vsaj 400 milijard lir. Če bi bil ta denar razdeljen beračem, bi vsak Rom dobil 40 milijonov lir, to pa v povprečnih 10- ali 12-članskih družinah pomeni že pol milijarde lir, kar je nepojmljiv znesek."

Caggeji, ki prihajajo v romske skupnosti, da bi pomagali, se gredo večinoma paternalizem. Posledica tega je, da Romov ne učijo romske kulture, temveč so Romi najpogosteje predmet raziskav ali blago za menjavo, je brez jeze ali očitkov s toplino v glasu povedal Spinelli.