Božji sin

Letošnje novinarske Pulitzerjeve nagrade so šle predvsem zgodbam, ki so bile povezane z 11. septembrom. Natančneje - kar osem izmed štirinajstih nagrad je romalo v ta koš. Ne preseneča, da je Pulitzerjevo nagrado dobil tudi Thomas Friedman, kolumnist New York Timesa, ki je pred leti Srbom zagrozil: "Vsak teden vas bomo poslali za desetletje nazaj. Hočete v leto 1950? Lahko vas pošljemo v leto 1950. Hočete v leto 1389? Tudi v leto 1389 vas lahko pošljemo." Jasno, podobno besno in nestrpno je zagrozil Afganistanu in islamu. Da bi bilo vse skupaj še bolj cinično, je kar sedem nagrad pobral prav New York Times, ki ima v svojih vrstah še enega finega kolumnista, namreč Billa Kellerja, avtorja članka Duša Georgea W. Busha, v katerem lahko zvemo, da je Bush v resnici "globok mislec, proučevalec idej in radoveden človek". Filozof? "Da." In krona vsega, tako rekoč kompletnega stvarstva: "11. september je potrdil, da je Bog namenoma izbral Busha in da mu je potem tudi pokazal pot." Aleluja! Ni čudno, da je celo Bob Woodward, "največji raziskovalni novinar vseh časov" (ja, še en letošnji Pulitzer), te dni izjavil, da je Busheva vera "iskrena in pristna". Le kako bi se lahko motil? In le zakaj bi Bob rekel bobu kaj drugega kot bob? Tip je zrušil Nixona.

Drži, Bog najprej pokaže s prstom nate - potem se ti pa zmeša. In drži, Bush je filozofski fenomen. Ko mu zmanjka retoričnih nesmislov, lapsusov in bojnih parol a la "Kar sem rekel, sem rekel", izgubi spomin. Kar pa se mu ne dogaja le v tujih krajih in med tujimi ljudmi, ampak tudi doma, med domačimi ljudmi, v toplem, avtentičnem, prerijskem, teksaškem okolju, kakršnega nudi njegov ranč pri Crawfordu, kjer je te dni gostil Tonyja Blaira, svojega "pudlja", kot mu pravijo Britanci. Najlepše je doma, si je rekel Bush - in že v naslednjem hipu mu je tudi spomin butnilo globoko na jug. Ko so ga obdali novinarji, se je čudil, zakaj mu zdaj vsi težijo, ker hoče zrušiti oz. "umakniti" iraškega trinoga Sadama Huseina - hej, to ni nič novega, to je hotel storiti tudi moj predhodnik! Bill Clinton, se razume. Novinarji so hitro navrgli simpatično podvprašanje: "Kaj pa vaš oče?" Bush je dahnil le: "Veste, tako daleč nazaj se pa ne spomnim." Mrk. Šmrk. Svetu v brk. Nič, tako daleč nazaj se ne spomni.

Kralj Ojdip

Škoda, ker mu pravzaprav niti ne bi bilo treba ravno daleč nazaj, le dobrih 10 let, v čas zalivske vojne, ki jo je lansiral njegov oče, stari Bush, da bi osvobodil Kuvajt (ni bilo kaj osvobajati!), zaščitil Savdsko Arabijo (ni bila ogrožena!), zlomil Irak (ker so iraški vojaki svinje, ki kuvajtske dojenčke mečejo iz inkubatorjev, kar je bila laž!), umaknil Sadama Huseina ("novega Hitlerja!") in rešil delnice teksaških naftnih družb (aha!). Stari Bush je najprej malo ropotal, potem pa na lepem oznanil, da je vojna dobljena. Fantje so odšli domov - jasno, na parado. Vojne je bilo konec, toda ironično - Sadama Huseina, "novega Hitlerja", je stari Bush pustil na oblasti. Kar je tako, kot da bi zavezniki leta 1945 oznanili, da je vojna dobljena, Hitlerja pa pustili na oblasti. Huh. In zakaj stari Bush ni snel Sadama? Točno, pustil si ga je za naslednji mandat, da mu v kriznih trenutkih, ko je treba pozornost javnosti usmeriti drugam (proč od recesije, proč od notranjih problemov, proč od nizkih ratingov), ne bi bilo treba iskati alibija za vojno - Sadama si je rezerviral za izredne razmere, za hude čase.

Toda stari Bush naslednjega mandata ni dobil. Na veliko presenečenje teksaške naftne noblese ga je dobil Bubba Clinton, ki je s tem podedoval tudi Sadama. Skratka: ko je mali Bush rekel, da je skušal Sadama umakniti tudi njegov predhodnik, je bilo to navadno in groteskno sprenevedanje - predhodnik malega Busha je skušal Sadama umakniti zato, ker ga je na oblasti pustil stari Bush. Česar se mali Bush kakopak ne spomni. Kar je zelo ojdipsko: vsakič, ko Bush pomisli na svojega očeta, namreč izgubi spomin. Tip izgleda kot kak freudovski vic, ki ga Sadam pripoveduje Osami bin Ladnu - kot zakompleksan, zatrt, inhibiran otrok, ki potrebuje nadomestnega očeta. In glede na to, da tako kronično izgublja spomin, nas ne bi smelo presenetiti, če bi na lepem za rokav pocukal Osamo bin Ladna: Da-da! Še toliko bolj, ker Osama na lepem ni več objekt njegove ojdipske agresije. Bush, ki je pred časom histerično vreščal "Hočem ga živega ali mrtvega", se zdaj za Osamo ne zmeni več. Še več, kot je poudaril, Osama ni več prioriteta "protiteroristične kampanje". Pušča ga na prostosti. Ne išče ga več. "Naš cilj ni bil, da ujamemo Osamo bin Ladna," je po famozni Operaciji Anakonda, med katero so Američani pokončali nekaj protitalibanskih Afganistancev in ameriškega vojaka ter nekaj žensk in otrok ("tam so bili prostovoljno", je rekel obrambni minister Donald Rumsfeld), priznal general Richard Myers, šef vrhovnega štaba. In zakaj Osama ni več prioriteta? Zakaj ga puščajo na prostosti? Ker Bushu bolj ustreza, da je Osama živ in prost. Bolje rečeno, pustil si ga je za naslednji mandat... ee, za izredne razmere, za hude čase, za krizne trenutke, ko bo treba s kako vojno ali pa s kako urgentno "protiteroristično kampanjo" pozornost ameriške in svetovne javnosti usmeriti drugam. Le zakaj bi si tedaj izmišljal alibi, če pa si ga lahko rezerviraš že zdaj? Kot je rekel Stalin: Človek mora v življenju gledati naprej, ne pa nazaj.

A to še ni vse. Bush, ki se ima za odgovor na klic zgodovine, je res izgubil spomin. Ker je bil že ravno doma, v Crawfordu, je sklenil, da bo svetu demonstriral svoje bogato poznavanje mednarodne politike in svoj živ smisel za logično sklepanje: "Vidim povezavo med človekom, ki je pripravljen svoje ljudstvo napasti s kemičnim orožjem, da bi se obdržal na oblasti, in ki obenem razvija orožje, ki ga lahko usmeri proti Evropi, Izraelu, kamorkoli, da bi vplival na mednarodno politiko." Stavek je žal tipično bushevski, no, nepopoln in nelogičen ("vidi povezavo", ni pa jasno, kateri je drugi člen te povezave), toda kljub temu ni dvoma, kaj je hotel reči: prvič, Sadam je kemično orožje uporabil na svojem ljudstvu, in drugič, Sadam izdeluje orožje za množično uničevanje. Kar pa je bilo le divje kampiranje. Še toliko bolj, ker je Bush to svojo malo analizo - to svojo "povezavo" - ponudil tudi kot kronski dokaz, da je Sadam res svinja in da ga je treba "umakniti". Ta "analiza" je kakopak popolna mistifikacija. Za začetek, Sadam je res svoje ljudstvo - uporniške Kurde - zasul s kemičnim orožjem, s smrtonosnim plinom, in sicer leta 1988 med danes skoraj povsem pozabljeno iraško-iransko vojno, toda mali Bush je pozabil dodati dvoje: prvič, da je med to vojno Irak najbolj navdušeno podpirala prav Amerika, in drugič, da je bil stari Bush tedaj ameriški podpredsednik in obenem velik prijatelj Sadama Huseina.

Ne da je Amerika tedaj zahtevala "umik" iraškega trinoga. In ne da ga je Amerika tedaj vodila v rubriki "novih Hitlerjev". Kje neki. "Novi Hitler" je bil tedaj iranski ajatola Homeini. Kar zadeva pa Bushevo zahtevo po takojšnjem uničenju Sadamovega orožja za množično uničevanje, lepo prosim - zakaj ne bi najprej uničili ameriškega orožja za množično uničevanje? Atomsko bombo so do sedaj na ljudi vrgli le Američani. In to dvakrat! In tega niso storili le zato, da bi Japonsko prisilili k vdaji, niti ne le zato, da bi se Japoncem maščevali za Pearl Harbor, ampak predvsem zato, da bi prehiteli sovjetsko Rdečo armado, ki se je bližala Japonski. Američani so hoteli imeti Japonsko zase. Strateško je bila pač preveč pomembna, da bi jo prepustili Rusom. Tako kot je danes Afganistan - zaradi nafte! - strateško preveč pomemben, da bi ga prepuščali Talibanom. In tako kot je danes Irak - ja, zaradi nafte! - strateško preveč pomemben, da bi ga prepuščali Sadamu.

Arabci govorijo arabsko!

Bush je zmeden, užaljen, nesrečen in besen: ko je hotel Sadamu ravno sneti glavo in očetu končno pokazati, da ni le mevža in šalabajzer, da ga je nekaj v hlačah in da si zasluži njegovo ljubezen, so se začeli Palestinci drug za drugim metati v zrak. Huh, in to ravno zdaj, ko je že pripravil teren, ko je na mizo že vrgel načrt, ko je v Kuvajtu že podvojil število svojih vojakov, ko je v "regiji" - na Srednjem vzhodu in centralni Aziji - že namnožil 80.000 svojih vojakov, ko se je v izogib vznemirjanju princa Abdulaha in savdske javnosti že dogovoril, da bodo ameriška letala vzletala v Kuvajtu in da bo največjo ameriško vojaško bazo iz Savdske Arabije preselil v Katar, in ko je bilo treba le še žajfastega Tonyja Blaira prepričati, da naj vse bolj skeptične, vse bolj zadržane, vse bolj nervozne in vse bolj protivojne evropske liderje prepriča, da je treba Sadama odstreliti. Jebena intifada! Jebeni palestinski punt! Jebeni Arafat! In jebeno izraelsko obleganje Arafatove rezidence! Atentat na Sadama, ki je sorodnike palestinskih ljudi-bomb nagradil s štipendijami (25.000 USD), je moral vsaj začasno odpovedati. Ker je že zgazil Afganistan in ker je Izrael naskočil palestinsko ozemlje, bi bil napad na Irak dokaz, da ima res nekaj proti islamu. Ni kaj, "umikanje" Sadama bi v tem trenutku islamu izbilo dno. Kar bi ceno nafte poslalo na sever. Bencin bi se drastično podražil, Američanom, vajenim bencinske nirvane, pa bi se zmešalo. In tega se Bush boji. Zato ne preseneča, da je Bushevo ministrstvo za energijo takoj prešlo v ofenzivo, specifično - odprlo je brezplačno telefonsko številko, na katero lahko občani ovajajo črpalke, ki manipulirajo s cenami bencina, obenem pa je članom kongresa razposlalo pisma, v katerih jih opozarja, da naj bodo pripravljeni na neizbežna "bencinska" vprašanja volilne baze.

Ozračje v "regiji" se je tako apokaliptično segrelo in zrevoltiralo, da si Bush ni mogel privoščiti niti tega razkošja, da bi Jaserja Arafata razglasil za "terorista". Še huje, reči ni smel niti tega, da gre za zaroto, da gre za sinhronizirano operacijo Arafata in Sadama, da skuša Arafat s samomorilskimi akcijami svojih vojščakov preprečiti ameriški napad na Irak in da je trenutna izraelsko-palestinska kalvarija v resnici Sadamovo maslo, ampak je bil prisiljen to prepustiti skrajno desnim, ekstremno republikanskim komentatorjem. Sadam, ki očitno ni več tako nor, da bi hotel spet ostati sam proti svetu in dinastiji Bush, pač ve to, kar vedo Bushevi generali - da tako mala regija ne prenese dveh vojn hkrati. Ni kaj, Bush, ki v vsem tem času ni uspel dokazati niti ene "povezave" med Sadamom in napadom na WTC, je moral umakniti samega sebe. Lahko je rekel le, da ga je Arafat razočaral... da je "izneveril svoje ljudstvo"... da ni izkoreninil palestinskega terorizma ("rekel je, da se bo boril proti terorju, pa se ni")... in "da mora zdaj - v arabščini! - jasno spregovoriti prebivalcem regije in obsoditi terorizem". Ja, Bush je res poudaril, da se mora Jaser na "prebivalce regije" obrniti v arabščini - in Arabic! Očitno misli, da se palestinski lider sicer na "prebivalce regije" obrača v hebrejščini. Ali pa je hotel reči, glejte, nisem tako slabo informiran, kot mislite - vem, da Arabci govorijo arabsko! Eh. Ko je te dni kriknil "Prepovejte klone!", smo se z njim lahko le strinjali.

Kje pa naj se odvrti Armageddon, če ne v Jeruzalemu?

Če bi bil Bush res informiran, potem bi opustil svojo blazno širitev svoje "protiteroristične kampanje" in opazil predvsem troje: prvič, da se v "regiji" dogaja več, kot vidijo oči, in da mu kril ne bo spodnesel kongres, ampak izraelsko-palestinski crescendo (hej, uradni trener palestinskih varnostno-obveščevalnih služb je bila CIA), drugič, da se Blairu, samozvanemu "posredniku" med Ameriko in Evropo, v Evropi le še smejimo, da ga imajo Britanci le še za Bushevega cucka, da ga podpira le še polovica Britancev (pred Novim letom 71 %), da je večina Britancev proti napadu na Irak, da je 120 laburističnih poslancev, članov Blairove stranke, javnosti poslalo protivojno pismo in da ministri v primeru napada na Irak grozijo z odstopom (okej, kako je lahko človek, ki je bil najboljši prijatelj Billa Clintona, zdaj najboljši prijatelj Georgea Busha, itak presega domišljijo Evropske unije), in tretjič, da mnogi hardcore kristjani, evangelisti, new-age guruji, špekulanti in apokaliptiki v "protiteroristični kampanji" in njenih efektih, predvsem v izraelsko-palestinski vojni, že vidijo izpolnitev starih bibličnih prerokb, hja, tudi prerokbe o totalnem razčefuku, prihodu Antikrista, novi svetovni vladi, poslednji sodbi, koncu sveta, Armageddonu. Ker je že med zalivsko vojno kar 40 % Američanov verjelo, da se bo svet končal z Armageddonom, si lahko živo predstavljamo, koliko jih šele danes verjame, da je svet na začetku vojne, ki bo dala Antikrista in Armageddon. In Bush, born-again kristjan, očitno uživa v tem, da ljudje v "protiteroristični kampanji" in njenih specialnih efektih vidijo izpolnitev bibličnih prerokb. Da ima tudi samega sebe za izpolnitev biblične prerokbe, ni dvoma. Stavim, da uživa v pridigah teksaškega pastorja Johna Hageeja, ki trdi, da Židje Jeruzalem in TV mreže kontrolirajo le zato, da bi lahko cel svet videl Armageddon.