Obup proti tankom

Izrael je v sredo praznoval obletnico svoje samostojnosti. Pred natančno petinštiridesetimi leti je, po hebrejskem koledarju, tik preden se je v Palestini iztekel britanski mandat, David ben Gurion razglasil Izrael za samostojno državo. Takoj zatem se je začela prva v seriji izraelsko-arabskih vojn. Egipt, Sirija, Jordanija, Libanon in Irak so poskušali Izraelce prvič poriniti v morje ... Neuspešno.

Praznična sreda v Jeruzalemu je bila prijazna, topla in jasna. Povsod so visele modro-bele zastave z Davidovo zvezdo, ki so plapolale v nežnem vetru. Ulica Ben Jahuda, na kateri se je še pred dvema letoma trlo ljudi, je bila tokrat prazna. Skoraj zapuščena, opustela. Izginile so zale mladenke in mladeniči, ki so se tu še nedavno prešerni sprehajali. Izginili so poulični zabavljači, ki so mimoidoče spravljali v smeh, ni bilo več muzikantov, ki so iz svojih instrumentov izvabljali milozvočno glasbo, in izginili so turisti ... Na ulici Ben Jahuda v sredo ni bilo turistov! Ne zaradi praznika. Turisti so izginili zaradi vojne. Druga palestinska intifada se je začela septembra 2000, po provokacijah Ariela Šarona, ko je obiskal muslimanska svetišča v starem delu Jeruzalema, in neuspešnih mirovnih pogajanjih, ki naj bi v nesrečno deželo končno prinesla dokončen mir ... Tokrat je bilo ob maloštevilnih sprehajalcih na ulici namesto turistov mnogo uniformiranih postav. Vojakov in vojakinj. Zala dekleta v uniformah, s puškami, pripravljenimi na strel, so preverjala dokumente mimoidočih. Strogo, a vljudno ... Sumljivi so tisti, ki prenašajo s sabo karkoli večjega. Torbo, nahrbtnik, paket ... Strah je v židovskih mestnih četrtih prisoten povsod. Ni ga mogoče skriti. Strah pred samomorilskimi bombnimi napadi, s katerimi palestinski skrajneži ustrahujejo svoje sosede ... Pred tednom dni je samomorilko razneslo na trgu Zion, v središču novega Jeruzalema, kjer se začenjata ulici Ben Jahuda in Jaffa. Ženske v vrstah mučenikov Al Akse so nekaj novega. Izraelski varnostni ukrepi so razumljivi in upravičeni. Ko ljudje vstopajo v trgovine ali restavracije, je samoumevno, da pokažejo svoje dokumente in odprejo prtljago. Nihče ne negoduje ali zavija z očmi. Čudna vojna, ki terja življenja nedolžnih, je tukaj postala žalostna vsakdanjost. Mesta, kjer je gneča, kjer se zbira veliko ljudi, so nove potencialne tarče. Ljudje se tega zavedajo.

“Ni turistov, ni dela in ni denarja. Slabo je,” je v drvečem avtomobilu pripovedoval Elyah. Zunaj so mimo oken drveli oljčni nasadi. Nežna, spokojna pokrajina, nedaleč severno od svetega mesta. Griči, nežne doline ter dobra cesta. Elyah je star devetinštirideset let in je taksist. Doma ima ženo in dva šoloobvezna otroka. Stanuje v Jeruzalemu. Elyah poleg trgovcev na svojem žepu najbolj občuti posledice zadnje vojne. Ni turistov in ni denarja. Logika je enostavna, pravi. Mesto je prazno, novinarjev ni dovolj, da bi prinašali zadovoljiv zaslužek. Elyah govori angleško, hebrejsko in arabsko ter je prepričan, da trenutna situacija škoduje obojim. Izraelcem in Palestincem. “Vojna je neumna. Vsakemu, ki za to deželo naredi kaj dobrega, bi dal tisoč poljubov,” pravi. “A takih je žal malo. Vsi gledajo le na svoje osebne koristi, za voditelje je vse skupaj le velik šov. Uživajo, ko govoričijo pred kamerami. Ljudje pa trpijo. Norca sta oba: naš Šaron in njihov Arafat ... Jicak Rabin je bil drugačen, pa poglejte, kaj se mu je zgodilo.” Elyah ne mara Židov, ki se naseljujejo v naselbine na palestinskem Zahodnem bregu. Kliče jih ekstremisti in fanatiki. Ti ne morejo prinesti nič dobrega. Kar je palestinskega, je palestinskega. Prepričan je, da se z njim strinja vsaj osemdeset odstotkov njegovih sodržavljanov. Ljudje si želijo mir. Vojna je po njegovem mnenju domena manjšine ... Avtomobili, ki vozijo mimo, imajo pritrjene izraelske zastave. Zakaj? Morda da izraelski vojaki ali naseljenci po pomoti ne bi streljali na svoje?

Da je v deželi res vojna, postane kristalno jasno šele dobrih deset kilometrov dlje. Zunaj Jeruzalema, pred zasedeno Ramalo. V Ramali tiči ujet palestinski voditelj Jaser Arafat in tam so raztegnjeni koluti bodeče žice, postavljene cestne ovire ter razpostavljeni izraelski tanki in oklepniki ... Palestinska samouprava na Zahodnem bregu je preteklost. V Ramali so ujeti ljudje. Veliko ljudi. Palestinska Ramala je okupirana!

Ramala

Bilo je popolnoma tiho. Grozeče. Če si prisluhnil, si lahko slišal lastno dihanje in bitje srca. Ulice so bile prazne. Le kupi smeti so izdajali, da tukaj še vedno živijo ljudje. Kupi, bolje gore smeti in prestrašeni pogledi ljudi, ki so se skrivali za zastori oken v svojih stanovanjih. Hiše so enolične, narejene iz svetlega kamna. Na oknih velike oči in obrazi. Na obrazih se je tu in tam prikazal bežen nasmeh, roke so pomahale v pozdrav ... V Ramali velja policijska ura. Od zore do zore, ali od mraka do mraka. Kakorkoli obrneš. Ves dan. To je morda primer okupacije, ki sodi v učbenike za bodoče diktatorje. Ljudje sploh ne smejo ven, razen vsakih nekaj dni, ko pripeljejo tovornjaki s hrano. Vsa Ramala je postala velik zapor. Izraelski ukazi so jasni in krogle poceni. Izraelski vojaki na barikadah okoli poslopij, kjer je ujet Jaser Arafat, so odločni. Ne govorijo veliko. Le pomenljive kretnje z rokami in orožjem dajo vedeti, da je bolje, da se novinarji izgubijo v zapuščene mestne ulice. Cevi mitraljezov in tankov molčijo, a so grozeče ... Starca, ki se počasi približuje, vojaki zaustavijo z naperjenimi puškami. Možak se približuje korakoma. Zaustavijo ga z zavpitimi povelji. Nekaj besed in ponovno koraki. Počasi do vojakov. Odvzamejo mu prtljago in ga temeljito preiščejo. Puške so ves čas naperjene in prsti počivajo na sprožilcih. Njegova prtljaga je vrečka z nekaj oblačili ... Kam gre? Nobenih vprašanj! Novinarji morajo stran.

Nekaj sto metrov dalje so bili parkirani novi tanki in oklepni transporterji. Jekleni orjaki na gosenicah. Dosežki izraelske vojaške industrije. Tanki, ki jih je Izrael dobil od Američanov in nadgradil, tanki, ki jih je zgradil sam, nadgrajeni oklepniki ruskega izvora, ki so jih Izraelci zajeli v vojnah z arabskimi sosedi. Arzenal je ogromen. Vojakov ni bilo videti. Skrivali so se za debelimi oklepi vozil. Slabo znamenje ... Otroci so se skrivali za vogali in v ozkih ulicah. Tu in tam je kateri pomolil glavo izza vogala in proti orožju poslal pogled, poln sovraštva in kletvice. Nekateri so hoteli metati kamenje, a so jih starejši od tega odvrnili. Pogumnejši so z rokami kljubovalno kazali znak V za zmago ... Obup proti tankom. Ko so otroci le prepogosto stegovali glave okoli vogala, so se lopute na vozilih odprle. Izstopili so do zob oboroženi vojaki, oprezno prišli do vogala in dečke glasno napodili. Mali ljudje so zbežali v hiše k svojim staršem. Namesto v šoli so ti otroci doma in gledajo tanke. Veter je zrak mešal s smradom po nagrmadenih smeteh.

Halena Asade je iz svojega stanovanja prišla, ko je ugledala novinarje. Bila je za steno, pred vhodom v svojo hišo, skrita pred izraelskimi pogledi. Zajokala je. Stokala je in moledovala. “Grozno je, ujetniki smo v lastnem mestu,” je tujcem govorila s pomočjo nečakinje, ki se je angleščine naučila v Združenih državah. Otroci so bili ponovno na dvorišču. “Prišli so v našo hišo in iskali moške ter orožje,” je govorila šestinsedemdesetletna ženska. “Bilo nas je strah. Mi nimamo orožja. Že več tednov ne moremo ven ... Pomagajte ... Poglejte naše otroke. Ali bo svet naš obup samo gledal?” Nato pa solze. Veliko solz in glasnega jadikovanja. Pretirano, besede so postale nerazumljive. Res, vse naučeno in namenjeno tujcem. Nekateri bi rekli dobro zrežirana propaganda. Toda ali imajo Palestinci še kakšno drugo orožje, ki ga ni mogoče imenovati terorizem? “Vsi Palestinci, ki so bili ubiti v vojaških akcijah, so bili napadalci, teroristi ... “ vedno znova poudarjajo tiskovni predstavniki izraelske vojske in vlade.

Nekoliko dlje, kamor se da mimo izraelskih vojakov in težke tehnike priti po razritih in uničenih stranskih ulicah, na trgu v samem centru mesta, se še vedno šopiri pano z ogromno sliko Jaserja Arafata. Skoraj pred njimi so bili parkirani naslednji izraelski oklepniki. Ponovno vojaki v neprebojnih jopičih, z naperjenimi puškami. Ni bilo treba dolgo čakati. “Takoj odidite!” so vpili v angleščini. Iz bližnjega kontejnerja za smeti, ki je bil prevrnjen, je smrdelo razpadajoče govedo. V naslednji ulici je bil s kroglami prerešetan osebni avtomobil.

Italijanski fotograf Rafael Chirello je bil ubit v sredo 13. marca 2002. Nedaleč stran, v Ramali. Tam, kjer je bil ubit, je postavljena spominska plošča. Velike italijanske in palestinske zastave, ki sta viseli nad ploščo, ni več. Sneli so ju izraelski vojaki. “Izraelci se bojijo, da jih bomo pobili z golimi rokami,” je besen pripovedoval petdesetletni Ahmed, ki je kljub policijski uri in prepovedi gibanja previdno prišel na plan do tujih novinarjev. Smešno, a prav v Ramali so pobesneli Palestinci z golimi rokami v svoji policijski postaji res pokončali nekaj izraelskih rezervistov, ki so jih izgubljene zajeli na svojem ozemlju, še preden so bili v mestu izraelski tanki ... Sledilo je izraelsko maščevanje ... Palestinsko policijsko postajo so z raketami uničili izraelski helikopterji ... Zob za zob in glavo za glavo ... Ahmed je tujce povabil na čaj. Gostoljubnost je tukaj pregovorna ...

Nekoliko pozneje sta se na ulici zaslišala cviljenje tankovskih gosenic in hrup močnega motorja. Šestdesettonski orjak na gosenicah je pridrvel naglo in dvigoval oblake prahu. Sodobna oklepna pošast je novinarje ovila z gostim modrikastim oblakom izpušnega plina. Brez dvoma namenoma. Signal je bil jasen: odidite!

Betlehem

V Betlehemu je bila zgodba nekoliko drugačna. Nekoliko ... Ulice so bile popoldan polne ljudi, kljub nekaj razpostavljenim oklepnikom izraelske vojske. Ponekod pomendrani avtomobili in prevoženi cestni znaki. Tanki ne potrebujejo prometnih znakov. Trgovine v mestu so bile odprte in na cestah so vozili avtomobili. Skoraj običajen vrvež, podobno kot pred začetkom druge intifade ... Do cerkve Kristusovega rojstva, kamor so se zatekli palestinski oboroženci, pripadniki Hamasa, preprosto ljudje, ki se niso hoteli vdati izraelski vojski, ni mogoče priti. Na eni strani je izraelska vojska, za starimi zidovi svetega kraja uporni Palestinci ...

Vrvež je z betlehemskih ulic začel izginjati nekaj minut pred peto popoldan. Tudi tukaj se je začenjala policijska ura. Ljudje so se počasi odpravili v svoje domove in na ulicah so ostale le dolge sence, ki jih je metalo poznopopoldansko sonce. Ter seveda vojaki in oklepniki ... Bilo je nekaj prerekanja Palestincev z vojaki, a zmagali so močnejši. Palestinci so se umaknili. Na zidovih hiš so tudi tukaj, podobno kot v Ramali, posterji palestinskih mučenikov. Mož in mladeničev, ki so jih med bojem pokosile izraelske krogle. Fotografirani so v uniformah in z orožjem ... Mučeniki in junaki za eno stran, teroristi za drugo. Z mrakom mesto opusti, slišijo se le koraki izraelskih vojaških patrulj in v daljavi drdrajočih oklepnikov ... Nekaj oddaljenih strelov. Posamezni novinarji se ponovno premikajo kot duhovi, večina se jih umakne v hotel. Vojaki, ki so na ulicah, so zaskrbljeni. Večinoma nekoliko starejši, v zdelanih uniformah, nič kaj vojaškega videza. Rezervisti, ki imajo doma družino in običajno hodijo v službe. Pred mrakom morajo oditi tudi novinarji. “Bil sem že veliko bolje,” na vprašanje, kako kaj, v odlični angleščini odgovori dolgolas izraelski vojak. “Rad bi šel domov!”

Sončni zahod je bil lep, skoraj kičast. Koprenasti oblaki so se vlekli nad pokrajino, katero je nekoč gledal novorojeni Jezus, in s temo je prišel še mraz. Ta dan je v Betlehem po več dnevih prišla humanitarna pomoč. Oskrba je slaba.

Micael je osemindvajsetletni diplomirani biolog in dela v majhni trgovini z živili, ki je last njegovih sorodnikov. Zadovoljen je, ker lahko tako zasluži nekaj denarja. Trgovina stoji le nekaj metrov od črte, ki ločuje tisti del mesta, ki je okupiran od tistega, kjer policijske ure uradno ni. “Mi moramo najprej dobiti svojo državo, šele potem lahko pride mir. Cel svet nas podpira v tej zahtevi. Takšno stanje, kot je ta trenutek pri nas, je raj za razraščanje ekstremizmov,” je pripovedoval mlad možak, medtem ko so se okoli njega smukali radovedni sorodniki. Tujcev tukaj ne vidijo pogosto, in čudijo se, ko izvedo, da so stvari, naprodaj v njihovi trgovini, bistveno cenejše od tistih v trgovinah v Jeruzalemu. Jeruzalem in Betlehem sta dva svetova. Micael pravi, da Izraelci ne smejo govoriti, da je Arafat terorist. Jaser Arafat je njihov predsednik, kljub temu da so Izraelci dovolj močni, da ga lahko kadarkoli ubijejo. Tudi Palestinci ne marajo Ariela Šarona ... “V zadnji vojni je bilo mnogo nedolžnih ljudi ubitih zaradi neumnosti ...” Kaj pa samomorilski bombaši? “Ti so posledica izraelskih pritiskov. To je jasno. Le logičen odgovor, ki se bo le stopnjeval. Svet to ve. Samomorilci so obupanci, ki nimajo ničesar izgubiti. Poglejte, kaj so nam izraelski vojaki naredili v Jeninu, palestinskih maščevalnih bombnih napadov bo zaradi tega gotovo še več ...”

Jenin je daleč od Jeruzalema, Ramale in Betlehema. Tam je zgodba drugačna, še veliko bolj kruta, hujša. Predstavniki izraelske vojske so povedali, da so tam v bojih izgubili triindvajset vojakov, a da je bila zmaga nujna in ključna v njihovi vojni proti “terorizmu”. Po njihovih podatkih naj bi bilo tam ubitih okoli petdeset Palestincev, mednarodna javnost se boji, da je ubitih Palestincev mnogo, mnogo več. Mesto je razdejano. Zločin ali vojaška akcija?