Dekriminalizacija uporabnikov drog

V Kopru sem leta 1990 delal na zavodu za zdravstveno varstvo, kjer sem prevzel vodenje oddelka za socialno medicino. Tam sem kot terenec zavihal rokave in se srečal z različnimi ljudmi, od prostitutk do odvisnikov. Zatem sem se vključil v terensko raziskavo Vita Flakerja na Obali in prišli smo do skrite populacije, do ljudi na obrobju. Nekega večera, na koncu raziskave, smo sedeli z odvisniki za mizo. V pogovoru so povedali, da nimajo kam iti, razen k psihiatru, saj so jih metali ven iz zdravstvenih domov. Rekel sem jim, naj pridejo naslednji dan v mojo pisarno. In tako smo začeli.

Ste takrat začeli z metadonskim programom?

Ne takoj, sprva smo se z njimi pogovarjali o načinih pomoči. Takrat je bila v Sloveniji doktrina zdravljenja v psihiatričnih bolnišnicah. To je bila zaprta detoksifikacija, na katero ni nihče pristal. Ne zgolj zaradi spuščanja na suho, ampak tudi zaradi stigmatizacije. Pričeli smo se zgledovati po metodah razvitih držav na tem področju. Naš program je pritegnil odvisnike in 6. junija '91 smo prvi v centralni Vzhodni Evropi začeli z razdeljevanjem metadona.

Zakaj ste uvedli metadon?

Iz več razlogov. Prvi je bil ta, da drugega programa sploh ni bilo. Imel si le dve možnosti - psihiatrija ali tujina. Čeprav smo vedeli, da je metadon po mnenju strokovnih vrhov kritična substanca, smo ga pričeli počasi in previdno uvajati.

Kmalu je bilo v programu več kot sto ljudi. V letih '92 in '93 sta delovala le dva tovrstna centra, pri meni in v Ljubljani, ki sta pokrivala vso Slovenijo. Zanimiv je bil jutranji vlak z dvema vagonoma, polnima džankijev, ki so potovali iz Maribora v Koper.

Ste jih sprejemali v svoji pisarni?

Treba je povedati, da v vseh osmih letih nikoli nisem delal v ambulanti, čeprav sem se trudil zanjo. Počasi se je povečevalo število ljudi, z njimi pa tudi zaostroval odnos do metadona s strani represivnih organov. Niso me zaprli, pozneje pa mi je vendarle nekdo namignil, da je bilo zoper mene vloženega pol ducata kazenskih ovadb. Ob programu smo počasi širili dejavnost informiranja in izobraževanja, leta '92 pa smo uvedli tudi izmenjavo in zbiranje igel. Vzporedno so se ustanavljale lokalne akcijske skupine, ki so sedaj pomembne nosilke nacionalnega programa na področju drog (NPNPD).

Kdaj so državne institucije dojele razsežnost problematike drog?

Na državni ravni smo se pričeli dobivati za časa ministra Voljča, ki je imel velik posluh. Leta 1992 je bil čas, ko so odvisniki veljali za barabe. Takrat smo prvič začeli akcijo za postavitev nacionalnega programa, ki jo je vodil sedanji minister Keber.

Sočasno je v Sloveniji prišlo do epidemije drog.

Mi smo za epidemijo vedeli že prej, a je bila skrita javnosti. Dokler nismo imeli programov, ljudi ni bilo na plan. V akcijo smo šli pravočasno, vzporedno z epidemijo. Danes se to kaže kot pozitiven ukrep, ker imamo najnižjo pojavnost virusov hepatitisov in HIV med odvisniki. Državi smo prihranili precej denarja.

Zakaj so Urad ustanovili komaj pred tremi leti?

Ne vem. Vse sile smo prej usmerili v zdravljenje in terapevtske programe. Pričel je nastajati leta '98, ko je dozorela potreba po profesionalnem telesu, leto zatem pa smo pričeli delati. Brez finančnih sredstev, saj je bil proračun že sprejet.

Urad bo v kratkem predstavil dokončen nacionalni program za obdobje 2002-2008. Katere so njegove glavne novosti?

Temeljna razlika med prejšnjim in sedanjim programom je, da je ta usmerjen k prevenciji. Ter da ni nikoli imel take podpore družbenih struktur na državni, lokalni in strokovni ravni. Glavna naloga je informacijski sistem, v katerem sta vključena programa PHARE in EMMCDA. V programu skušamo poudariti, da ne gre zgolj za preventivo, ampak celo paleto aktivnosti, ki jih morajo državljani izvajati sinhrono. Program je izdelek konsenza stroke. To ni moj program ali program urada, ampak. dvesto, tristo ljudi

Koliko je pri nas uporabnikov?

Pri nas izhajamo iz posamičnih raziskav, edina redna raziskava je ESPAD-ova raziskava 16-letnikov. Lahko rečemo, da je pri nas okoli šest tisoč problematičnih odvisnikov od heroina, gre za oceno Inštituta za varovanje zdravja.

Imamo vzorce iz študij, nimamo pa nadzora nad razvoji trendov. Ostalih številk nimamo, ker nismo delali raziskave, vemo pa, da je štiri odstotke mladih že uživalo ekstazi. Pazite, 'že uživalo', ne pa 'uživa'. Vemo tudi, da sta velika odstotka uživalcev tobaka in alkohola. Mi vemo, da je tudi povezava med uživanjem tobaka, alkohola in ilegalnih drog. Včasih je kombinacija lahko smrtno nevarna.

Ali ni število šest tisoč malce premajhno?

Govoriva samo o problematičnih, to je tistih, ki danes nujno potrebujejo zdravniško pomoč in brez nje praktično ne morejo živeti. Tistih, ki uživajo občasno, je bistveno več. Potrebovali bi študije, da povedo, v katerem starostnem obdobju je uživanje drog največje, pa katerih drog ... Mi imamo zgolj raziskave pri 16-letnikih in komaj vzpostavljamo informacijski sistem. Eden bolj zanimivih podatkov je, da se povprečna starost uživalcev drog rahlo dviguje. V prvi fazi epidemije se starost uživalcev znižuje, v drugi fazi pa dviga. Sedaj imamo vdor sintetičnih drog s stranskimi učinki in je treba biti pri politiki zelo fleksibilen.

Kot standardizacija rejv partijev?

Zavedamo se, da so sintetične droge eden zelo pomembnih elementov, to tisočletje pa se je začelo s sintetičnimi drogami. Evropski strokovnjaki ocenjujejo, da bodo naslednja leta pravzaprav leta sintetičnih drog. Rastlinske droge izgubljajo žlahtnost. Po posrednih kazalcih se klasične droge umirjajo, prodirajo pa sintetične. Toda to je opažanje, ne potrditev.

Kako bodo v novem programu zajamčene človekove pravice?

Do tega problema smo pravzaprav prišli, ker so nas uživalci opozorili, da se v družbi počutijo neenakopravne. Zdaj so diskriminirani. Njihove pravice po ustavi in zakonu so enake našim, v praksi pa ne. Recimo diskriminacija na delovnem mestu. Ne more mi neko podjetje reči, da metadonec ne more kopati jarka. S tem programom želimo doseči enako obravnavo kot za vse ostale. Ne da bodo hodili piti metadon skozi zadnja vrata, ampak da imajo enake pravice kot drugi bolniki.

Torej so pravice uživalcev trenutno kršene?

Ni problem zakonodaja, temveč tisti ljudje, ki jo izvajajo. Tudi oni so samo ljudje, pod vplivom stereotipov ter mnenj okolice. Ne obsojam jih, ker nimam te pravice, opozarjam pa, da se je včasih treba ustaviti in prešteti do petdeset, ker je do deset včasih premalo.

Zakaj se tolerira diskriminacija uživalcev?

Saj se ne. Urad pogosto protestira na različnih ravneh, tudi pri varuhu človekovih pravic. Tudi on ne odobrava tega. Zadnji tovrsten primer je bil, ko so pacientki pogojevali socialno podporo z zdravljenjem v terapevtski skupnosti. Ali še komu drugemu na tak način pogojujejo socialno podporo?

Skušamo spremeniti družbeni pogled na odvisnika kot na brezdelneža, lenuha in nesposobneža. Sposobni so biti del družbe, potrebujejo le primerne programe.

Zato uporabniki trenutno ustanavljajo skupine odvisnikov?

Z velikim veseljem jih podpiram. Morajo dati svoj glas v tej družbi, zaradi tega smo jih povabili k sodelovanju. Ne morejo biti pasivni, družba pa odločati namesto njih. Morajo se preleviti v aktivnega igralca v tej igri ter se postaviti za svoje pravice, ne da se iz ozadja sliši neki tihi glasek.

Pomembno je, da tudi politiki slišijo njihove zahteve, ne le zdravniki. Vsi Slovenci moramo vedeti, da imajo svojo organizacijo in da se lahko skozi njo identificirajo. Programi so ne nazadnje pripravljeni za njih, v njih imajo vlogo pri razvijanju od začetka.

Kakšen pa bo nov pristop do uživalcev marihuane?

Govorimo o uporabnikih marihuane, ker niso vsi kadilci. Nekateri jo uživajo v obliki kolačev ali pijače. V programu se na predlog stroke in staršev predlaga inštitucijam in vladi oziroma parlamentu, da se dekriminalizira uporabnika droge v tistem delu, ko jo poseduje za lastne potrebe. Preprodajalcem pa ne bomo gledali skozi prste.

Koliko točno znaša 'osebna količina'?

Na listi prepovedanih drog je prek 240 substanc. Najprej se moramo odločiti, ali to velja za vse substance ali samo za nekatere. Mi predlagamo, da je treba vsaj za dve vrsti uživalcev drog - heroinske odvisnike in uživalce marihuane - dovoliti osebno količino, za enkratno uporabo. Heroinskemu odvisniku je nesmiselno zaseči drogo, ker mu povzročite še večjo krizo in mora priti hitreje do sredstev za novo dozo. Droga se ne dobi zastonj in odvisnik naredi sekundarni kriminal. Nikomur ni všeč, če kradejo denarnice ali vdirajo v avtomobile.

Se pravi, da se približujemo trendu razvitih zahodnoevropskih držav?

Pri teh zadevah je treba biti previden in jih reševati stopenjsko. Potrebujete strokovnjake in infrastrukturo. Nizozemska je, ob uvedbi medicinske marihuane, ustanovila poseben urad za to področje.

Na koncu se bo odločalo v parlamentu. Ali bo v njem toliko modrosti, da bomo znali preseči razlike, ki nas ločujejo, in razumeli, da ne gre za povečevanje kriminala, ampak za izboljšanje kakovosti življenja za vse segmente prebivalstva. Gre tudi za to, da bo manj infekcijskih bolezni.

Moramo dati tudi možnost represivnim organom, da se začnejo ukvarjati z resničnimi kriminalnimi združbami. Sicer pa - če bi policija striktno peljala stvari, ne bi bilo samo 2000 prekrškov v slovenskem prostoru. Se pravi, da slovenski ljudje nismo toliko zaplankani ter da resničnost ni vedno toga in ozka.

V programu je moč zaslediti strožjo kaznovalno politiko do preprodajalcev drog mladim.

Prej ko začnejo mladi uživati droge, večja je možnost, da se razvije odvisnost. Bolj ko se pomakne začetek uporabe v odraslo dobo, manjša je možnost zasvojenosti. Tudi če uživajo drogo v starejšem obdobju, jo znajo jemati pametno. 13- ali 15-letniki imajo drugačen načina življenja in razmišljanja, zato je prisotna ta klavzula. Nekako jih skušamo zaščititi, a zgolj z represivnimi ukrepi ne moremo doseči tega. Ti so kamenček v mozaiku zaščite. Najmodrejša zaščita in rešitev je, da se mladi počutijo varne v svojem okolju ter da znajo reševati svoje situacije. Znanje da mladim ogromno.

Kakšen je odziv politikov do nacionalnega programa?

Do njih še uradno nismo prišli, saj je že Komisija za droge politična raven. Na njeni zadnji seji so ocenili, da je predlog kakovosten in sprejemljiv. Sedaj je dan vsem sodelujočim resorjem v proučitev podrobnosti. Na tej ravni ni problemov, a je vprašanje, kaj bo v državnem zboru.

Če ga berete v celoti, imate dober pregled nad situacijo. Predpisovanje heroina, na primer, je eden od segmentov. Tega ne propagiramo, ampak se zavedamo, da obstaja določeno število ljudi v Sloveniji, ki so izpostavljeni zelo nevarnim boleznim ter hudemu življenjskemu pritisku, ker si heroina ne morejo nikjer vbrizgati na varen način.

Sedanje razdeljevanje igel, v časovno omejenih obdobjih, je nezadosten ukrep.

Izdelali smo predlog, da se lekarniška zbornica odloči za 24-urno omogočanje sterilnega pribora odvisnikom. Imamo tudi konkretne pobude za varno hišo. Vendar je treba poudariti, da hiša ni namenjena le injiciranju, za to je namenjena ena sobica. V hiši se lahko ljudje skopajo, v njej se lahko prespi, nahrani, opere perilo, pogovori s svetovalcem; v hiši je zdravniška pomoč ... S tem zmanjšamo vse možne zaplete na minimum.

Naslednje neurejeno področje so zapori, kjer so narkomanijo sprva zanikali, nato pa jo reševali po sili razmer.

Urad ve, da je v zaporih problem, enako kot zaposleni na pravosodju. Ministrstvo se strinja z našimi predlogi, znova pa zadeve ne moremo rešiti čez noč. To, da so jih prevzemali alkoholni terapevti, kaže, da so skušali mobilizirati kader. Sprva so bili problemi, sedaj pa jih takoj ob začetku prestajanja kazni vključujejo v programe. Predlagamo tudi oddelke brez drog, izvajajo se izobraževanja. Opazili smo, da ljudje po pet, šest let uživajo heroin, pa ne vedo, da se z iglo prenaša tuberkoloza.

Kaj pa vožnja avtomobila pod vplivom mamil?

Na začetku je bil razkorak v stališčih stroke velik, pozneje pa smo prišli do konsenza. Ljudem, ki so na metadonskem ali kakšnem drugem zdravljenju, se omogoči vožnja z avtomobilom, če se držijo vseh pravil. Hkrati se nadzor nad njimi izvaja vsakoletno. Prevozno sredstvo namreč ni luksuz, ampak potreba vsakdanjega življenja. Če mu odvzamemo vozniško dovoljenje, storimo napako.

Ne nazadnje legalna pridobitev dovoljenja pomeni velik korak za resocializacijo in stabilizacijo posameznika. Nekateri so mnenja, da metadonski program optimalno traja mesec dni, kar ni točno. Če je kompenziran in urejen, je lahko na metadonu vse življenje. Moramo biti toliko človeški, da jim dopustimo pravico do človeka dostojnega življenja. To je del civilizacije, ki ji pripadamo, in ne moremo si privoščiti, da ljudje umirajo na zakotnih krajih.

Govorimo o metadoncih. Kaj pa vozniki pod vplivom marihuane, ki je mehkejše mamilo kot metadon?

Ne vedno. Težava je, da ne obstajajo preproste metode kot pri alkoholu, preiskave pa so zelo drage. Marihuane večina ne kadi kontinuirano. Ljudje jo zaužijejo na žurih in se z avti vračajo domov. Če kadiš marihuano v stanovanju, jo kadi, a ne hodi na cesto in ne upravljal kakšnih strojev. Problem je, da posamezniki ne čutijo odgovornosti do drugih.

Kateri so napačni stereotipi o odvisnikih od drog?

Najbolj me moti, da se stigmatizirajo z boleznimi. Nato pa, da so odvisniki predvsem mladi. Statistika pravi, da mladi praviloma niso odvisniki, temveč z drogami eksperimentirajo. Po svoje gre za žalitev mladih ljudi, ker jih stigmatiziraš, to pa je daleč od resnice. Poglejmo raje drugače. Koliko je alkoholikov in ali so mladi alkoholiki? Oni so drugje.

Kaj pa prvi slovenski marš za marihuano, ki bo 11. maja v Ljubljani?

Mislim, da imajo vsi ljudje svobodo izražati svoja mnenja. To je pridobitev demokracije. Nas še niso povabili k sodelovanju, takoj pa lahko postavimo stojnico. Sicer se nam zdi akcija Prohibicija slepi pomembna, ker prinaša javni dialog, saj je droga od nekdaj prisotna v družbi in bo tudi v prihodnje.

Ali je ena temeljnih človekovih pravic tudi pravica do uživanja drog?

Če smo logični - ali se kdaj vprašamo, če ima človek pravico vožnje z avtomobilom? Pa nam jih tristo umre na leto v prometnih nesrečah.

Če se polnoletni odrasli človek odloči, da bo zaužil drogo - kdo mu ima pravico reči ne?