Teksaški džanki

George Bush je te dni sklenil, da si ogleda tudi malo zvezno državo Connecticut. In za retorika, kot je, se mu je zdelo nujno, da ob tej priložnosti tudi spregovori. In to nas ves glas. Javno. Pred maso. Pred volilci. Pred pričami. Gotovo že slutite, kaj se je zgodilo - ja, rodil se je rožni venček novih bushizmov, ki so nasmejali staro in mlado, četudi dvomim, da je šlo na smeh njegovi gostiteljici, izvršni guvernerki Connecticuta, Jodi Rell. Bush je namreč vzhičeno dahnil: "Vesel sem, da je z nami tudi izvršna guvernerka Judi Kell. Lepo te je spet videti, Judi." Juuuuudi - Keeeell? Šit, ne. Bush, ki običajno zgreši le eno ali drugo, ime ali priimek, je tokrat zgrešil oboje, s čimer je dal poetiki lapsusa novo dimenzijo. Judi, ki ni Judi, ampak Jodi, in ki ni Kell, ampak Rell, ni niti trznila, toda pri sebi si je verjetno rekla: Jezus, upam, da ni tudi Afganistana bombardiral le pomotoma!

A po drugi strani, kdor z Bushem preživi nekaj ur, se hitro privadi na vse, tudi na najhujše. Malo prej je skušal namreč v govoru citirati samega sebe, specifično, svojo staro patriotsko frazo, da bi moral vsak Američan za dobro domovine žrtvovati "4.000 ur", toda "4.000 ur" je spremenil v "4.000 let". Ne le da si ne more zapomniti tega, kar so rekli drugi, ampak si ne more zapomniti niti tega, kar je sam rekel. In ne le da mu delajo akutne probleme imena, ampak ga kronično jebejo tudi številke. Le kdo se ob tem ne bi spomnil, kaj je nedavno rekel na Japonskem - da Amerika in Japonska že stoletje in pol živita v zglednem sožitju. In le kdo se ob tem ne bi spomnil, kaj je nedavno rekel v Peruju - da je Amerika v zadnjem letu Peruju pomoč potrojila s 50 na 195 milijonov dolarjev. Početverila, George, početverila!

Bushevi ratingi bodo v naslednjih tednih padli!

Ni kaj, Bush je vse bolj zmeden. Vse bolj odpoveduje. Reči mu vse bolj uhajajo iz rok. Usta se mu vse bolj sušijo. In vse bolj lepijo na nafto. Vse bolj se mu zatika. Zato ne preseneča, da so republikanski člani kongresa te dni prejeli e-mail, neke sorte okrožnico, ki jo je poslal Matthew Dowd, glavni republikanski raziskovalec javnega mnenja. Republikance je hotel vnaprej opozoriti, da bodo začeli Bushu ratingi počasi padati in da jih naj to ne skrbi, ker da to padanje ne bo imelo nobene zveze z Bushevo politiko, ampak bo šlo bolj ali manj za avtomatizem - ratingi začnejo na določeni točki pač padati... kar sami od sebe... to jim je v karakterju... in tega ni mogoče preprečiti. Brez panike, bratje republikanci. "Predsednikovi ratingi bodo šli v naslednjih tednih in mesecih dol." Kot je sporočil Gallup, kralj sondaž, podpira Busha le še 76 % Američanov. Drži, njegov tečaj res vztrajno drsi - po 11. septembru je znašal 90 %, še pred nekaj tedni 79 %, zdaj je 76 %, še malo pa bo pod 70... in potem, huh, če bo imel srečo, bo obtičal tam, kjer je bil pred 11. septembrom. Bush torej tone, toda to nima nobene zveze z neuspehi Busheve "protiteroristične kampanje", z Bushevim ignoriranjem bližnje-vzhodnega mirovnega procesa, z afero Enron, z recesijo in z drugimi bushizmi. Ne, Bush ni kriv, da mu ratingi padajo. Ni kriv, da izgublja approval. "V tekoči politiki ni ničesar, kar bi povzročalo padanje ratingov," kot pravi Dowd.

Ne, kje neki, to nima nobene zveze s tem, da so demokratski liderji v kongresu - Joe Lieberman, Tom Daschle itd. - ostro napadli Bushev apatičen odnos do mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu... da se je na politično sceno vrnil Al Gore, ves čil, obrit in razpoložen za igro, in da je na Floridi, kjer je bil ogoljufan, povsem razsul Bushevo notranjo politiko... da so ljudje v Tennesseeju Bushev govor nenehno prekinjali, pa ne z aplavzi, ampak z buuuuji, s kriki in z žvižgi, ki so bili namenjeni njegovi vpletenosti v Enron in "protiteroristični kampanji" (hja, govora ni in ni mogel nadaljevati)... da na vrhu lestvice bestsellerjev že dober mesec kraljuje knjiga White Men Lies, protibushevski pamflet, ki ga je napisal Michael Moore in ki je doživel že 19 ponatisov... da Bushu ni uspelo prijeti Osame bin Ladna... da so Iran, Irak, Sirija, Libanon in Palestinci strnili vrste in Bushu preprečili drang nach Bagdad... da se po Ameriki vrstijo protivojni shodi... da širitev "vojne proti terorizmu" podpira le polovica Američanov... in da je kongresnica Cynthia McKinney, demokratka iz Georgie, Ameriko vrgla skoraj s tečajev, ko je zahtevala, da naj kongres takoj razišče, če je Busheva administracija res vnaprej vedela, da bodo "teroristi" napadli WTC in Pentagon, in potem kljub temu ni storila nič, da bi ta napad preprečila.

"Vemo, da so obstajala svarila, da se bo 11. septembra nekaj zgodilo. Kaj je Busheva administracija vedela o rečeh, ki so se zgodile 11. septembra, in kdaj je to vedela? Kdo je še vedel in zakaj niso posvarili nedolžnih prebivalcev New Yorka, ki so potem po nepotrebnem umrli? Kaj so skrivali?" Vsekakor, o vnaprejšnjih svarilih so poročali celo elitni mediji, kot so nemški Spiegel, londonski Observer, Los Angeles Times, MSNBC in CNN. Obenem je "ljudi, ki so blizu Bushevi administraciji", obtožila, da z "novo ameriško vojno kujejo mastne dobičke", kasneje pa dodala: "Nimam sicer nobenih dokazov, da so Bush in člani njegove administracije z 11. septembrom osebno profitirali, toda temeljita preiskava bi morda to pokazala... Je pa že zdaj neizpodbitno, da so korporacije, ki so blizu Bushevi administraciji, direktno profitirale z zapravljanjem obrambnega budžeta, ki je sledilo dogodkom 11. septembra. Ameriška kredibilnost doma in v svetu je odvisna od kredibilnosti odgovorov na ta vprašanja."

Bushiji so kakopak ponoreli, hej, to, kar govori, je brez osnove... vsi poznamo fakte... to je absurdno, nevarno in neodgovorno... babi se je zmešalo... kaznujmo jo... priključila se je lunatičnim konspiracionistom, ki trdijo, da je bila Busheva administracija vpletena v napad na WTC! Baba ruši legitimnost predsednika! Naš predsednik ni zarotnik! Oho? Mar res ne?! Kaj so pa potem prejšnji teden v Venezueli počeli njegovi fantje?

Puč je dober za demokracijo!

Venezuelski predsednik Hugo Chavez je prišel na oblast leta 1998 - in to po demokratični poti. Ja, bil je izvoljen. Legalno in premočno. Za razliko od Busha, ki je na oblast prišel s floridskim pučem. In heh, z manjšino volilnih glasov. Chavez, za nekatere demagog, za druge populist, za tretje reinkarnacija Simona Bolivarja, je drastično znižal inflacijo, opazno zvišal gospodarsko rast ter napovedal vojno revščini, socialnim razlikam in lokalni oligarhiji, ki je začela zlagoma izgubljati potrpljenje, kar je decembra pripeljalo do popolnega in absolutno grotesknega absurda - do "štrajka" bogatašev! Noro, ne. Elita je "štrajkala"! Ker "štrajk" bogatašev ni zalegel (da crkneš od smeha!), je elita - ob podpori katoliške cerkve, ki je Chaveza razglasila za "zlo" - zrežirala masovne demonstracije in masovni štrajk delavskega razreda. Kako so to dosegli? Zelo preprosto: delavcev niso pustili na delo. Potem je bilo treba poskrbeti le še za to, da je v kaosu pred predsedniško palačo padlo nekaj demonstrantov. Kdo je kriv za kalvarijo? Jasno, Chavez, teptalec človekovih pravic! Še več, Chavez je vojski naročil, da naj pobije demonstrante! Vsaj tako Venezueli in svetu sporoči vojaška pučistična kabala, ki Chaveza 11. aprila ugrabi in spoka na samotni otok. Klasični državni udar. Pučisti na oblast postavijo marioneto po imenu Pedro Carmona, ki razpusti parlament, vrhovno sodišče in ustavo, nad ministre in Chavezove simpatizerje pa pošlje policijo. Somrak demokracije! Fašizem! Terorizem! Srhljivo!

Toda Busheva administracija ne bi bila Busheva administracija, če ne bi storila nekaj še bolj srhljivega: prizna novo vlado! Prizna legitimnost državnega udara! Prizna Carmono! Še bolj srhljivo: Busheva administracija oznani, da je puč dober za demokracijo! In da si je Chavez zaslužil puč! Da podpreš pučistično eliminacijo predsednika in da rečeš, hej, novi diktator je obljubil, da bo - v enem letu! - razpisal demokratične volitve, je kakopak nemoralno in ostudno, še toliko bolj, ker so tudi Združene države lani podpisale Demokratično listino Organizacije ameriških držav (Democracy Charter of the Organization of American States), s katero so se vse članice zavezale, da bodo odločno nasprotovale kakršnimkoli vojaškim udarom, toda hej, bushiji očitno črpajo iz lastnih izkušenj - Floride, režiranih volitev, volilne goljufije. Ameriški mediji so takoj pritrdili Bushevi liniji: New York Times je Chaveza razglasil za diktatorja, puč pa za rešitev demokracije, medtem ko je Washington Post poudaril, da je bil Chavez zrušen zato, ker je zlorabil demokracijo. Oh, četudi bi bilo temu res tako, bi moral slediti impičment, ne pa puč, mar ne, pobje? Jasno, vse bi bilo po Bushevem okusu, če se ne bi potem zgodilo nekaj povsem nepričakovanega - izkazalo se je, da je puč temelj demokracije le v Bushevi glavi. In nikjer drugje! Nobena država, niti Busheva Mehika, ni namreč priznala pučistične vlade. Še več, mnoge države so coup obsodile, nekatere pa so najavile celo sankcije proti novemu režimu, proti generalom, diplomantom zloglasne U.S. Army School of the Americas (SOA), bazirani v Fort Benningu (Georgia), ki je do sedaj izšolala 11 latino-ameriških diktatorjev. In ker tudi sama Venezuela in vojska nista priznali tega antidemokratičnega režima, se je Chavez dva dni kasneje vrnil v predsedniško palačo. Triumfalno. S helikopterjem. Z nasmehom. Z dvignjeno pestjo. Ob bučni podpori ljudskih množic. Ob petju nacionalne himne. Ob igranju vojaške godbe. Demokracija je bila zdaj res rešena - Bushu v posmeh!

Da je puč orkestrirala Busheva administracija, ni dvoma. Kot poroča New York Times, so se Bushevi sli z voditelji puča sešli le nekaj dni pred pučem - na ameriški ambasadi. Aha. Kar vas kakopak pripelje do vprašanja: zakaj gre Chavez malemu Bushu tako na živce? Zakaj mu je v napoto? Vse je lažje, če ne pozabite, da je bil Chavez eden izmed redkih predsednikov zahodne hemisfere, ki ni bil ravno fan Busheve "protiteroristične kampanje". Prej narobe - ni podpiral ameriškega napada na Afganistan, obenem pa je Ameriko obtožil, da gre "nad terorizem s terorizmom" in da "pobija nedolžne". Kaj je storil Bush, veste - umaknil je ambasadorja. Za začetek, se razume. Potem je zahteval, da Chavez jasno in glasno obsodi terorizem, pa ne le al-Kajdo, ampak tudi Fidela Castra, Sadama Huseina in kolumbijske gverilce. Ker Chavez ni trznil, so mu bushiji očitali, da podpira terorizem v Kolumbiji, Boliviji in Ekvadorju. Ha! In ker še vedno ni trznil, so začeli najbolj udarni stebri ameriške politike - Pentagon, CIA, State Department in NSA - pakirati njegove kufre. Pakiranje se je končalo s pučem. Uf, si rečete - puč je bil gotovo povezan s Chavezovim nasprotovanjem "protiteroristični kampanji". Ne, ni bil. Bolje rečeno, venezuelski puč je bil - tako kot kompletna Busheva "vojna proti terorizmu" - povezan z nafto. E-heh!

Ko pride do Venezuele, morate namreč vedeti troje, pa je vse takoj jasno. Prvič, Venezuela je ogromen, res orjaški naftni bazen, drugi največji sploh. Drugič, Venezuela je tretji največji ameriški dobavitelj nafte. In tretjič, Chavez je najavil korenito spremembo stare zakonodaje, ki je tujim, predvsem ameriškim naftnim družbam a la ExxonMobil jamčila ekstremno nizke davke in ekstremno visoke profite, obenem pa je najavil združitev latino-ameriških naftarjev in zamenjal upravni odbor nacionalne naftne družbe Petroleos de Venezuela, ki je hitro poskrbela, da je nafti cena zrasla. Kar je bila za Busha, njegovo naftarsko administracijo, njegove naftarske sponzorje in teksaške rafinerije, ki živijo od venezuelske nafte, katastrofalna novica - korporacija Bush Inc. si ni mogla privoščiti, da bi imela hkrati težave z dvema ključnima naftnima bazenoma, arabskim in venezuelskim, še najmanj zdaj, ko je pred vrati poletje, čas velikih ameriških avtomobilskih selitev in potovanj. V Bushevi glavi je nafta vedno avtomatičen in zadosten razlog za vojaško intervencijo, razširitev "vojne proti terorizmu", ki naj bi Ameriko letos stala 30 milijard dolarjev, ali pa puč. In bamf - Chavezu se je zgodil Allende. Cena nafte je takoj padla. In da bi bilo vse skupaj še bolj prozorno, sta zarotniško tolpo vodila general... in naftar!!

Bush, največji uvoznik nafte in največji izvoznik pučev, se je rešil. Huh, za dva dni. Zdaj mu preostane le molitev: Oče naš, ki si v nebesih, milo prosim te, da naj se zdaj nikar ne zmeša še Savdski Arabiji, največji dobaviteljici nafte! Priden bom! Vse bom storil, da bo ostala na ravni fevdalne družbe, da bo še naprej kamenjala prešuštnice, obglavljala geje in financirala al-Kajdo! Ne bom je jezil - Jaserja Arafata ne bom razglasil za terorista! Ne bom linčal Ghazija Algosaibija, savdskega ambasadorja v Britaniji, ker je objavil poemo Mučeniki, v kateri časti palestinske samomorilce, ki gredo v smrt z nasmehom! Izraelcem, ki itak nimajo nafte, pa bom ukazal, da naj pustijo Palestince pri miru! Ni kaj, Busha bi morali poslati na rehabilitacijo... ee, na odvajanje - ker je džanki, absolutno odvisen od nafte. A po drugi strani - v naslednjih tednih mu bodo ratingi itak padli. In ne pozabite - Clintona so hoteli odstaviti, ker je varal ženo!