Slepi v informacijski družbi

"Siemens je spodbudil in sponzorsko podprl razvoj internetne rešitve, ki slepim in slabovidnim omogoča pregledovanje spletnih strani s kateregakoli sodobnega osebnega računalnika, ne da bi bila za to potrebna naložba v kakršnokoli dodatno opremo. Prva spletna stran, ki jo bodo lahko uporabljali slepi in slabovidni, je spletna predstavitev dela zbirke Narodnega muzeja Slovenije. Gre za prvo tovrstno rešitev v Sloveniji in verjetno tudi v svetu, ki slepim in slabovidnim izrabo informacijskih tehnologij omogoča brez drage dodatne opreme ..." so se pohvalili v slovenskem Siemensu, ki je skupaj s podjetjem Render Space Pristop Interactive naredil prvo spletno stran, dodatno namenjeno slepim in slabovidnim. Smela poteza, a kaj ko gre za eno samo spletno stran, utopljeno v milijardnem morju drugih, namenjenih ljudem s povsem normalnim vidom.

Slepi in slabovidni že dolgo uporabljajo svetovni splet in druge dobrine interneta. Kako, so predstavili tudi na pravkar minulem Teleinfosu. Zamisel o nastanku posebno opremljene spletne strani je izhajala iz tega, da mora biti svetovni splet dostopen tudi tistim, ki ne zmorejo velikih stroškov za dodatno programsko opremo in druge pripomočke. Zahtevana oprema - zgolj osebni računalnik, zvočna kartica in zvočniki/slušalke ter IE Explorer. Toda vsebina, slepim so na voljo zvočni zapisi, slabovidnim pa velike črke, je temu primerno prirejena. Prirejenost pa ljudi s težavami nehote sili v marginalizacijo. Zakaj ne bi deskali po svetovnem spletu kot navadni ljudje, če so možnosti za to? "Ne maram, da kdo posebej prireja posebne članke ali izvlečke. Želim si recimo brati časopise, kakršen je Delo, tako kot ljudje z normalnim vidom. Zakaj jih ne bi, če jih lahko," pravi predsednik Zveze slepih in slabovidnih Branko But. Sam močno slaboviden lahko s posebnimi programi in z veliko povečavo črk povsem normalno uporablja spletne strani. Nekatere, do slabovidnih prijazne, omogočajo takojšnjo povečavo črk že s klikom na miško. But si zelo želi, da bi bila večina spletnih strani prijazna tudi do ljudi z motnjami vida. Za to je potrebnih zgolj nekaj dodatkov pri programiranju spletne strani. Večja težava so grafične rešitve, saj so nekatere spletne strani oblikovane tako, da bi ob obisku naredile vizualni vtis s kakšnimi "izvirnimi" fonti črk, ki jih je pač težko prebrati.

Kako si slepi in slabovidni pomagajo pri deskanju po internetu? Slabovidnim zelo koristijo veliki monitorji in posebni programi, ki povečajo besedilo, ki teče v eni vrstici prek zaslona. Drugače pa si besedilo povečujejo na zaslonu, kar pri spletnih straneh, prijaznih do slabovidnih, ni nikakršen problem. Povsem slepi si pri delu z računalnikom pomagajo z elektronsko braillovo vrstico; pomeni jim to, kar pomeni navadnemu sleherniku monitor. Gre za napravo z izbočenimi pikami, s pomočjo katerih slep človek bere v braillovi pisavi tisto, kar ljudje z normalnim vidom vidimo na zaslonu. Siceršnja uporaba računalnika je povsem navadna. Klasična tipkovnica in premikanje s kurzorji. V začetku računalniškega razvoja so za slepe mislili prirediti posebno braillovo tipkovnico, vendar so slepi povsem obvladali tudi klasično. Nekaterim preglavic ne dela niti delo z miško. V pomoč pa so jim zvočni signali. S pomočjo braillove vrstice slepi uporabljajo vse, kar jim lahko ponudijo denimo Okna, od urejevalnikov besedila, Worda ... Kot pravi But, imajo v svojih vrstah že kar nekaj članov, ki so zaposleni kot računalniški programerji.

Drugi način, ki omogoča slepim dostop do informacijskih tehnologij, so sintetizatorji govora. Ti poskušajo besedilo spraviti v govorno obliko. Glasno berejo tisto, kar je zapisano na zaslonu. Gre za programe, kot sta Jaws in Apollo. Težava je v tem, da sta pač pisana za angleško govoreče in je zato izgovarjava besed z močnim angleškim naglasom. "V Sloveniji se zdaj ukvarjamo z dvema slovenskima sintetizatorjema zvoka. Na Inštitutu Jožefa Stefana delajo Govorca, na fakulteti za elektrotehniko pa Homerja, oboje v sodelovanju z našimi člani. Vendar žal za zdaj še nista splošno uporabna," pravi But. Za slepe, ki obvladajo delo z računalnikom, je internet ogromen pripomoček pri komunikaciji. V elektronski bazi Zveze slepih in slabovidnih so vsak dan na voljo celotne izdaje glavnih slovenskih dnevnikov. Šibkejši so na revialnem področju, saj jim razen Družine nihče ne pošilja svojih izdaj v tekstovni obliki, kot počnejo dnevniki. Poleg tega imajo v bazi naloženih še na stotine knjig, priročnikov ... Za primerjavo - elektronska knjiga obsega največ nekaj 100 KB, to pomeni nekaj minut presnemavanja. Navaden roman v braillovi pisavi pa je pravi "špeh", saj obsega tudi po 20 ali več resno debelih knjig. Večja ovira so učbeniki. Čeprav so narejeni v računalniški tehniki, jih v takšni obliki ne morejo dobiti. Edina načina sta skeniranje in branje.

Največja težava pri računalniški komunikaciji je kot vedno denar. Oprema za slepe je izjemno draga, država pa je na tem področju precej mačehovska. "Sistemi so res dragi, saj samo braillova vrstica stane 1000 evrov. Močno si želimo, da bi to prišlo v neki sistem, da bi bili za slepe in slabovidne ti pripomočki brezplačni," pravi But. Poleg tega je tu še programska oprema, ki tudi ni poceni, veliki monitorji ... Sredstva za nakup opreme so v glavnem donatorska. Država pa v informacijski dobi slepim za zdaj namenja zgolj belo palico kot pripomoček pri hoji in pisalni stroj za braillovo pisavo ...