Pretepeni in združeni

Slovensko hokejsko prvenstvo se je končalo z novim naslovom Olimpije in s pretepi v zadnjih sekundah zadnje tekme, ko je bilo že vse odločeno. Na televizijskih zaslonih smo videli, kako sta po dva Jeseničana tepla enega Ljubljančana, kri, ki je tekla s pleksi stekel, in podobno ... V tujini, tudi na zadnjih olimpijskih igrah, tega tako rekoč ni bilo več videti.

Zdi se mi, da so zunaj bolj pošteni fajti, govorim iz svojih izkušenj s tujino. Predvsem so fajti veliko bolj redki, v šestih letih, ko sem igral na Švedskem, bi jih lahko preštel na prste ene roke. Tam je več poudarka na igri, na zadetkih, na akcijah in predvsem na izidu. Pri nas se je ta odnos očitno izrodil. Fajti niso več čisti. Prepogosto se zgodi, ko pride do fajta, da tudi po dva ali trije igralci ene ekipe obračunavajo z enim iz druge. Tudi če pogledamo ligo NHL, so pretepi zgolj "eden na enega", vse drugo je strogo sankcionirano, in ko igralca padeta na tla, je pretepa konec, pri nas pa se kar vleče. Da pa bi v fajtu sodelovali igralci s klopi, je tam sploh strogo prepovedano. Po mojem je pri nas to preseglo mejo dobrega okusa, saj tudi ni filinga na ledu, ker veš, da te v vsakem trenutku lahko pretepejo "kot mačka". Pri nas skoraj ni več fer fajtov eden na enega.

Očitno potem nimaš nobenega nadzora, kdaj te bo kdo napadel od zadaj ...

Seveda, in če se vrnem k fajtu na zadnji tekmi letošnjega finala: vse skupaj je bilo na meji gladiatorstva.

Verjetno misliš tisto, ko sta dva Jeseničana krvavo pretepala Olimpijinega branilca Roberta Ciglenečkega nekaj centimetrov od televizijskih kamer, da smo si to na televiziji ogledali v podrobnosti?

Ja, prav "nasty" je bilo in se kar malo čudim, da se zveza na to ni odzvala nekoliko ostreje.

Kakšne so sploh bile sankcije?

V bistvu pretep niti ni bil sankcioniran, ne vem, ali v naših pravilih sploh imamo možnost poznejšega sankcioniranja. Seveda je možna kazen prepovedi nekaj tekem, vendar se ta navadno ne izvaja z izgovorom, da neigranje kakšnih deset tekem ne more biti dobro za slovenski hokej in podobno. Kaznovanje pa bi bilo nujno že kot šola za vsakega posameznika, da se ve, kje so meje. Tisto s prsti v ustih, to je zame popolnoma nesprejemljivo. Že sam sem se počutil nelagodno, pa sem takrat sedel na kazenski klopi. Bilo mi je kar nerodno pred vsemi gledalci, da sodelujem na taki tekmi.

To seveda ni bil edini primer, že na prvi tekmi smo videli, kako je neki Jeseničan mlatil Dejana Kontreca in ga kot kakšno trofejo vlekel po ledu. Dejan Kontrec res ni hokejist, ki bi začenjal pretepe.

Res je, Kontrec ni hokejist, ki bi se rad pretepal. Mogoče je komu na žulj stopil z dobro igro, pa so ga želeli tako umiriti. Krivil ne bom nikogar, da kdaj koga prav s tem namenom pošlje na led, vendar ozadje je tu pač moralo biti. Ve se tudi, kdo so tisti, ki se radi večkrat stepejo.

So to pogosteje obrambni igralci?

Ni nujno, tudi napadalci, ne bi pa jih poimensko našteval. To so predvsem tisti, ki bi s takim načinom radi pritegnili pozornost.

Ne smemo pozabiti, da je bil podoben fajt letos že na začetku sezone, ko smo imeli poletno ligo, le da je takrat Olimpija na tekmi imela vsega štirinajst igralcev, ker se je ekipa še oblikovala. Zgodilo pa se je podobno, več igralcev na ledu, kot bi jih moralo biti, in tako skoraj povsod dva njihova igralca na enega našega. Kakor se je sezona začela, tako se je tudi končala.

Slišati pa je, da hujših poškodb le ni bilo.

Če želiš koga res dobro obdelati, štejejo le udarci v obraz in glavo. Večina udarcev pa med ruvanjem predvsem zaradi držanja in truda, da bi se ohranilo ravnotežje, zadene druge dele telesa, ki so dobro zaščiteni. Tako razen morda kakega polomljenega nosu ali podplutb hujših posledic ni bilo, k sreči, lahko bi bilo tudi drugače.

Po eni strani torej pretepi, po drugi pa tista propagandna akcija, kjer se vas je nekaj reprezentantov slikalo golih za koledar, kjer ste popolni, brez krvi, brez podplutb in celo zelo seksi, pravijo. Tudi ti si na eni izmed slik ...

Jaz sem celo eden redkih, ki so pokazali malo več, malo več zadnjice, najprej sem bil nekoliko negotov, kako bo videti, ampak se mi zdi, da je vse v redu, mogoče malo izzivalno za razmere na slovenski športni sceni, a popolnoma primerno za propagando, saj smo se le uvrstili na svetovno prvenstvo skupine A. Oblikovanje koledarja mi ni najbolj všeč, vendar so slike na zelo visoki, že kar umetniški ravni.

Katera slika hokejistov je potem realnejša, tista, ki smo jo videli v zadnjih minutah finala, ali te umetniške fotografije?

To bi morali vprašati vsakega posameznika, mislim pa, da ima vsak v sebi nekaj ekshibicionista, mogoče športniki, hokejisti še bolj, predvsem zato, ker imamo kaj pokazati. Po tej plati nam je to slikanje zagotovo godilo. Na teh fotografijah nismo videti tafgajs, kar na ledu morda smo, v zasebnem življenju pa smo večinoma povsem navadni fantje.

Zelo zanimivo je tudi vprašanje, ki se postavlja vsako sezono znova. Glede na vse spore in pretepe v dolgi domači sezoni ... Kako se te stvari kažejo na reprezentančnem zboru, kako se pomirite?

V bistvu se mi zdi, da je največja napetost nastala prav zaradi te zadnje, finalne tekme, tako da smo se mogoče res na prvem treningu gledali nekoliko postrani, a je kmalu prevladala timska energija, saj se moramo zavedati, da je treba delovati kot moštvo, če želimo doseči cilj, ki smo si ga zastavili, in to je obstanek v skupini A. Menim, da smo sedaj spet dober "gang" in da so bili fajti le v sklopu domačega hokejskega prvenstva in samega finala, kjer je vsak branil svoje barve, kjer ni prostora za prijateljstvo. Z Nikom Zupančičem sva recimo dobra prijatelja, vendar sva bila na tekmah državnega prvenstva le igralca nasprotnih moštev. Prijateljstvo je treba v takih primerih odmisliti, saj bi bil drugače šport, hokej še posebno, videti kot baletna predstava. Ko pa se spet dobimo v reprezentanci, moramo poskušati biti prijatelji in se moramo zavedati, zakaj smo tu, saj je svetovno prvenstvo skupine A za nas prelomnica, vrhunec - sploh za igralca, kot sem jaz, saj bom kmalu dopolnil dvaintrideset let.

To je res, ampak prvi veliki cilj je bil dosežen že na lanskih kvalifikacijah za skupino A v Ljubljani, in to čeprav so se dogajale čudne stvari predvsem v smislu neverjetnih izidov.

Predvsem nas je takrat presenetil izid tekme med Veliko Britanijo in Kazahstanom, kjer so otočani zmagali z razliko osmih zadetkov. Realno smo bili mi poleg omenjenih reprezentanc favoriti s podobnimi možnostmi za uvrstitev naprej, ekipa Kazahstana pa gotovo ni bila toliko slabša od Velike Britanije, da bi lahko izgubila s tako razliko, tudi če bi Kazahstanci imeli najslabši dan v svoji karieri.

Kazahstanci so vendarle nekako "četrta reprezentanca" nekdanje Sovjetske zveze, to pomeni, da nikakor niso slabi ...

Mi smo z Angleži igrali neodločeno, Kazahstance pa premagali z zadetkom razlike, to pove vse. Outsiderji so bili zgolj Estonci. Vedeli smo, da jih lahko premagamo. Res pa smo bili po tekmi med Kazahstanom in Veliko Britanijo precej na tleh, v slačilnici je vladala čista tišina, a se nam je uspelo osredotočiti na našo tekmo in smo Estoncem narekovali močan ritem od prve do zadnje minute, kar je bilo dovolj za uvrstitev na elitno svetovno prvenstvo. Takrat se je iz britanskih vrst slišalo, da smo tudi mi premagali Estonijo na podoben način, kot so oni premagali Kazahstan, in so oni nam očitali kuhinjo. Res je, da smo se mi uvrstili naprej, in gotovo je to najbolj bolelo prav Britance.

Je takšna zmaga naše reprezentance pomenila realnejši izid od tistega na tekmi med Veliko Britanijo in Kazahstanom?

Seveda, Estonijo smo prej premagali že večkrat, pogosto z veliko razliko. Verjetno jo bomo tudi še kdaj v prihodnosti, Velika Britanija pa Kazahstana nikoli več ne bo premagala z osmimi zadetki razlike.

Če se sedaj osredotočimo na svetovno prvenstvo na Švedskem, kakšne so možnosti naše reprezentance, kje so meje?

Realno slovenska javnost kakšnih presenečenj na prvih dveh tekmah z Rusijo in s Švedsko ne more pričakovati. Če primerjamo z nogometom, sta ti dve moštvi kot Brazilija in Argentina.

Ali celo močnejši, saj se je verjetno v nogometu lažje z bunkerjem upreti vsaj katastrofi.

Pri hokeju zagotovo z bunkerjem ne dosežeš nič, razen če bi se nas vseh pet skupaj z vratarjem uleglo v gol in bi jim pustili nažigati pak, pa še potem lahko kdaj uide noter. Ne, resno, igrali bomo nekakšno svojo igro, to pomeni, da se jim bomo poskusili prilagoditi, saj se bomo pripravljali predvsem za tretjo tekmo, z Avstrijo, ki bo naša prva zelo pomembna tekma na tem prvenstvu. Če z Avstrijci dosežemo dober izid, smo že obstali v elitni družbi.

V grobem obstajata dva možna načina, eden je ta, da Slovenija na tekmah z Rusijo in s Švedsko iztrži korekten izid, nizka poraza, in potem z neodločenim izidom na tekmi z Avstrijo ostane v skupini A ...

Pri boljši razliki v golih.

... in drugi način, kjer Slovenija hrani svoje moči, najprej dvakrat visoko izgubi in nato Avstrijce premaga.

To sta verjetno dve osnovni teoriji za široke ljudske množice, mislim pa, da nas druga ne bi pripeljala nikamor. Lahko bi se zgodilo, da takrat, ko bi morali dobro zaigrati, tega ne bi zmogli, zato menim, da moramo biti konstantno v pogonu. Zagotovo pa bo na prvih dveh tekmah težko, saj igre verjetno ne bomo mogli razviti. Morali bomo le sto- oziroma stopetodstotno odigrati v obrambi, iz katere bomo potem v tretji tekmi lažje gradili napad.

Če vas v skupini poleg Rusov in Švedov prehiti še Avstrija, pridete v skupino štirih, kjer zadnji dve reprezentanci izpadeta iz skupine A.

Možnosti v tej skupini bi vsekakor imeli, saj bi nas po mojih predvidevanjih tam čakale Poljska, Italija, Japonska, mogoče celo Ukrajina. Dve zmagi bi bili potrebni, mislim pa, da smo sposobni zmagati na vseh treh tekmah.

Torej ste velik optimist glede obstanka?

Če ne bi bil optimist, se verjetno sploh ne bi priključil reprezentanci. Z vsemi možnimi nasprotniki v tej skupini nimamo slabih izkušenj. Poljsko smo v preteklosti že premagovali, Japonska pa realno niti ne spada v skupino A, elitnega statusa si tudi ni priigrala, pač pa za pet let kupila s pomočjo bogatih sponzorjev. Večja težava bo srečanje z reprezentanco Avstrije, saj so tekme, ki jih igramo z njo, vedno težke in izenačene.

Kako pa bi na reprezentanco vplival poraz na tekmi s Švedsko za enajst zadetkov, če bi hkrati Avstrija srečanje s Švedsko izgubila le z izidom tri proti štiri?

Zagotovo bi to podzavestno vplivalo na nas, ampak karkoli se zgodi, moramo na to pozabiti in igrati svoj hokej. Tudi visok poraz z Rusijo ali s Švedsko ni nobena katastrofa. V primerjavi z nami je to atomski hokej.

Slovenja je v bistvu dobila kar dva zelo močna nasprotnika ...

Res bi lahko dobili tudi druge reprezentance, kot so Češka, Finska, Kanada, ZDA, kar bi bilo za nas morda manj ugodno, še posebej, ker mislim, da nam "ne ležijo" reprezentance, ki gojijo trd severnoameriški slog igre. Težko se prilagodimo temu slogu igranja, in čeprav pravijo, da se pri nas prav tako igra tak stil, osebno mislim, da ni tako. Gre za mešanico zahodnega in vzhodnega.

Igrali ste na Švedskem ...

Da, pet polnih sezon in dvakrat po pol sezone, predvsem playoffe.

Na Švedskem je baza igralcev neprimerno večja od naše.

Treba je vedeti, da skoraj tristo Švedov igra v tujini, doma pa imajo prav tako prvenstvo dvanajstih klubov, kar znese še tristo igralcev.

Ogledali ste si že postave vaših nasprotnikov. Bo v postavi Švedske kak igralec, ki ste z njim že igrali?

Verjetno bo to le moj prijatelj in nekdanji soigralec v branilskem paru iz moje prve sezone na Švedskem Christer Olsson.

Kateri nasprotnik na svetovnem prvenstvu bo po vašem mnenju težji, Rusija ali Švedska?

Oboji so težki, vendar znajo Rusi igrati v nekoliko nižji prestavi, vsaj v drugi in tretji tretjini, še posebej, če bo izid iz prve tretjine zanje ugoden. Švedi pa bodo po olimpijskih igrah, kjer so nastop svoje hokejske reprezentance označili za največji fiasko v zgodovini športa, s čimer so hokejisti zamenjali nogometaše, ki so leta 1932 na svetovnem prvenstvu izgubili z Japonsko, zagotovo ob podpori trinajst tisoč navijačev mleli vseh šestdeset minut, saj si podobnega poloma kot v Salt Lake Cityju enostavno ne morejo privoščiti.

Švedi so kljub slabi igri na OI verjetno ob podpori domačega občinstva vseeno eni prvih favoritov za naslov svetovnega prvaka.

Prav gotovo, saj se želijo in se morajo odkupiti za zadnji fiasko, po katerem so jih domači mediji in publika dobesedno raztrgali.

Domač teren je v vseh športih prednost, zadnje čase pa se to še posebej kaže v hokeju, kjer ima država, ki pripravi prvenstvo, precej večje možnosti in uspehe, kot bi jih imela sicer. Tudi uspeh Slovenije na kvalifikacijah morda ne bi bil takšen, če ne bi igrali doma?

Zdi se mi, da v zaprtem prostoru množica navijačev še bolj pride do izraza in igralce še bolj dvigne. Podobno je bilo z Nemčijo in ZDA, ko sta državi doma pripravili zadnji veliki prvenstvi. Se pa strinjam, da bi Slovenija veliko težje dosegla tak uspeh v kvalifikacijah, če bi te potekale v tujini.