Variacije na žogobrc

Brutalna in primitivna, a vseeno tako žlahtna in plemenita igra kot je nogomet v naših srcih vedno znova požene tako močne korenine, da se trudimo na vsak način zagrabiti in, če se le da, maksimirati njeno draž. Človek pač ne bi bil človek in Slovenec še manj Slovenec, če se mu ne bi po hitrem postopku v mislih porodila kopica mehkejših, udobnejših in predvsem varnejših nadomestkov, ki pa lahko srcu vseeno vtisnejo prvinski pečat pravega žogobrcnega boja. Poglejmo, katerim izmed teh nogometnih subpanog je uspelo ustvariti največ čustvenega zaledja na sončni strani Alp.

Elastičarji

Prva asociacija za tiste, ki na velikem igrišču preveč sopihajo, bi bil mali nogomet, a kaj, ko se tudi pri njem še kako kurijo pljuča in zna biti v nekaterih trenutkih tako glede kinetičnega presežka kot konkretnih poškodb celo bolj intenziven od večjega brata. Bistveno bolj human se zdi v tej luči tako imenovani funball, poleg kozolca eden redkih izvirnih slovenskih prispevkov v globalno zakladnico patentov, ki predstavlja prave mokre sanje vse tiste legije zamaščenih tipov, ki so v najstniških letih na pravih vaških zelenicah blesteli, a so si vmes nabrali bistveno preveč kilometrine že za samo misel na vrnitev, ki žogo torej obvladajo in je zanje navdušujoče tehniciranje zadnji problem, a jih je dobro življenje vmes izoliralo v preštevilne plasti tolšče, da bi se jih zdelo smiselno spraviti v pogon. Funball je raj za vse tiste mojstre, katerih taktika po amaterskih ligah sestoji iz kampiranja v visokem ofsajdu in ponavadi vse prej kot potrpežljivega čakanja, da jim kdo, ki si je žogo dejansko priboril, to blagovoli podati: tudi če igralca pri igranju funballa po kakem bizarnem naključju zagrabi nepojasnljiva želja po teku, bo tu vedno trdna nepopustljiva vrv, na katero je pripet, da mu take ambicije v trenutku izbije iz glave.

Tako je vsaj v teoriji, praksa pa nas vseeno pouči, da zna biti tudi to izjemno borbena panoga, saj se trajektoriji posameznih nasprotnih strani neposredno poklapajo, tako da v žaru z ustreznimi sponzorskimi nagradami stimulirane bitke posamezen gleženj z največjo možno lahkoto in otroško nedolžnostjo zaplava v bližnja rebra, ravno tja nekje vmes, kjer zares boli. Poleg tega je treba za zaželeni učinek žogo - še dobro, da je ta ustvarjena iz posebnega lahkotnega materiala - čim bolj nabijati, edini objekti, ki ji lahko preprečijo dosego prvega in edinega cilja, pa so nasprotnikove črepinje, bojlerji in tisti še zilijonkrat občutljivejši deli, zato je ob igranju priporočljiva oprava z jeklom prešita trenirka. Če odštejemo take pomisleke, pa je funball prav res čudovita skupinska igra za pet igralcev, ki zahteva praktično vse vrline pravih nogometašev, razen tistih najbolj striktno atletskih, pri kateri potrebujete predvsem pravo bero žilice pri žongliranju z žogo in nekaj osnovne sreče. Zmagovalci zadnjega večjega turnirja, ki je bil v Kranju prirejen ob odprtju novega Mercatorjevega nakupovalnega leviatana, so med svojimi vrlinami poudarili prav slednjo, saj so se pravega turnirja udeležili prvič, med sklopom priprav pa so posebej omenili celonočno krokanje, s katerim so si do konca napumpali moralo. Poleg tega so se zanašali še na samozavest in Katančev moštveni duh.

Težava s funballom je v tem, da ga je - razen na sindikalnih feštah velikih podjetij - v resnici praktično nemogoče trenirati, saj je samo igrišče z vsemi vrvmi in tesno omreženim okoljem (da se žoga vedno odbije nazaj na igrišče) izrazito specifičnega značaja, tako da se je te igre moč udeležiti predvsem prek še kar pestre rotacije turnirjev po vsej državi. Celotna zadeva je v obtoku že pet let, veliko ljudi pa je prepričanih, da si jo je v celoti izmislil naš bržčas največji oponašalski izvedenec Sašo Hribar, čeprav to ni povsem res. Saša je podjetje Narobe prav, lastnik patenta, v resnici vzelo za partnerja z namenom, da bi pomagal pri medijski pospešitvi projekta, pravi idejni oče pa je Matjaž Kušar. Za pravi breakthrough so potrebovali celi dve leti, potem pa se jim je uspelo povezati z Mercatorjem in vrsto drugih sponzorjev, in od takrat naj bi zadeva letela kot sneta sekira. V zadnjih dveh letih (točneje rečeno v osemnajstih tednih, kolikor sta obe kampanji trajali) naj bi se bilo večjih turnirjev po vsej Sloveniji udeležilo več kot šest tisoč igralcev. Praviloma se na uvodne kvalifikacijske turnirje prijavlja po več kot štirideset ekip. Zmagovalno moštvo letošnjega skorajšnjega grand finala si bo dejansko priigralo pet vozovnic za svetovno prvenstvo na Japonskem, za kar je verjetno kar vredno parkrat stegniti nožico.

Ročkarji

Čeprav pri funballu prek kombinacije standardne nedeljskopopoldnevne okajenosti in njej lastnih deluzij o svoji veličini vseeno vedno obstaja nevarnost kritičnega spodrsa, nategnjene tetive ali - bognedaj - celo prenapetostnega fršloka, najdemo še en korak naprej proti abstrakciji naše skupne najljubše igre v ročnem, namiznem nogometu, kjer lahko udeleženci po scenariju nočne more kasirajo največ vneto zapestje ali belo žogico v oko. Vprašajte recimo udeležence tradicionalnega nogometnega turnirja, ki ga kot nadaljnji dokaz, da sta šla amaterski žogobrc in vrhunska literatura vedno štuporamo, v počastitev dneva knjige vsako leto aprila prirejajo v Celjskem mladinskem centru. Lani so se tekmovalci pomerili v pravem malem nogometu, vendar sta se dva izmed njih tako silovito polomila, da je bila večina drugih ob letu osorej glede potencialne reprize v najboljšem primeru skrajno previdna, tako da so se nazadnje vsi toliko srčneje strinjali, naj se letos krhajo predvsem plastične goleni.

Namizni nogomet, nekdaj tako absoluten favorit vsake kafanske olimpijade, dandanes v obdobju nebrzdane proliferacije cenenih digitalnih načinov zabave, kot so razni gameboyi in zastonjska legla spletnih nagic, opazno izgublja veljavo, kar je mogoče markirati predvsem prek upadanja števila javnih zbirališč, ki se jim klienteli še zdi vredno ponuditi tovrstno sprostitev. Prav zato so močno obiskani turnirji, kot je bil celjski, kamor se je dejansko prijavilo kar šestnajst ekip, toliko bolj neprecenljivi. S kolegom Sarkičem sva sicer znana po tem, da na novinarskih turnirjih blestiva kot posebej žlahtni repatici (primera drži tudi zaradi dejstva, da so te prireditve redke kot kometi), vendar nama barv vaše najljubše publikacije tokrat ni uspelo ubraniti z natanko tisto dozo levovstva, kot si jo nedvomno zasluži.

Na koncu naju je izločil par lokalnih monstrumov, ki je imel med paranjem najine praviloma tako hermetično zabetonirane mreže na voljo dovolj RAM-a, da je lahko ves čas še lenobno pogledoval in komentiral proti velikemu platnu na centralni steni Mladinskega centra, kamor so projicirali podobo slovenskega rokometnega derbija med Prulami in Celjem. V prostoru, kjer je večina nad prenažrtimi lokalnimi ljubljenčki bridko razočaranih Celjanov huronsko navijala za Prulčane, sva se lahko potem toliko bolj osredotočila na tehniko preostalih tekmovalcev in bila osupla, kako velik delež (sama iz te skupine objektivno gledano nisva nujno izvzeta) se jih pojmuje za velike obvladače, ne da bi se naučili tistih osnovnih lekcij. Te predpostavljajo inteligentno in tekočo interakcijo med obema prednjima vrstama s poudarkom na minimalizaciji zaradi tega izgubljenih žogic, neznansko mehko roko ob kontroli špiclinije in zaradi tega tako bliskovit strel, da vratar projektila sploh nima časa zaznati, pa tudi poglobljeno razumevanje same igre, kar pomeni, da ti je v vsaki situaciji v nekaj stotinkah sekunde jasno, ali se ti splača igro malce umiriti ali še celo malce potencirati metež nenehnega nabijanja, s katerim se z vsakim novim pritiskom na plin poveča statistična možnost naključnega zadetka; podlago za take odločitve ti prinesejo izključno izkušnje. Celjski turnir je svoje šampione nagradil z drogami in z rokenrolom (brezplačne vstopnice za večerni koncert KUD Idijotov in golide šampanjca), vse skupaj pa je bilo itak zastavljeno predvsem kot odskočna deska za kasnejši vsesplošni razvrat in pijansko tovariško trepljanje po ramenih, iz česar lahko potegnemo sklep, da nogomet nazadnje vedno opravi svoje poslanstvo, pa če je še tako zabstraktiziran.

Brcarji

Bunkabrc ali, kot so ga krstili na Zahodu, footback je po drugi strani pogruntavščina, za katero bi bil človek prepričan, da jo je iznašel kak samotni Brazilec, če ne bi vedel, da so jo v resnici stuhtali nekje v Aziji. Živobarvno kvačkano, s plastičnim granulatom nabasano žogico -bunkico mora igralec za vsako ceno, če je treba uda ali življenja, obdržati v zraku. Silo teže lahko skuša prelisičiti v kar nekaj panogah, recimo v solo fristajlu ali prek kolektivne žonglirnice, za posebej prefinjene pa sta na voljo še badmintonska mreža in celo podrkavanje po igrišču za golf. Že prejšnja poletja ste si zadevo v kakšni impromptu seansi lahko ogledali tudi pri nas, recimo pred katero izmed srednjih šol v hudomušni vročini glavnega odmora, prav nič pa ne bi smeli biti presenečeni, če bo začelo to hecno početje eksponencialno pridobivati navdušence, saj je poskočno, poceni in, no, hecno! K nam ga je prinesel Francoz med civilnim služenjem vojaškega roka, obstaja pa celo pravo pravcato društvo Bunkabrc. No, če je Brazilci že niso izumili, pa njihova nogometna reprezentanca zadevo uporablja kot zelo čislan pripomoček na začetku večine svojih treningov.

Posebej zanimiv nogometni podžanr nedvomno je tako imenovani robobrc: mnogi ne vejo, da se bo v deželah vzhajajočega sonca letos poleg mesarskega klanja človeških blestečnikov odigralo še prvo pravo svetovno nogometno prvenstvo robotkov, na katerem bo barve svoje umetne inteligence zastopala tudi slovenska ekipa, točneje moštvo Ljubljana Dragons z ljubljanske fakultete za elektrotehniko in računalništvo, ki si je udeležbo na tem prestižnem srečanju pločevinkotov zaslužilo predvsem z izidi bravurozno odigranih prijateljskih tekem. Na igrišču, velikem 1,3 krat 1,5 metra, se za žogo podi šest robotov, ki v višino praviloma ne dosegajo deset centimetrov, o zmagi pa najpogosteje odločijo najtanjše niansice pri predprogramiranju posameznega strikerja in finese pri konkretnem vodenju na igrišču. Zanesenjaki govorijo celo o dobi, ko bodo začeli umetno ustvarjeni stvori na pravih nogometnih prvenstvih reinkarnacijam Kahnov in Chilavertov zabijati gole tudi s šestdesetih metrov, a jih je treba seveda jemati z ogromno cisterno soli. Tudi če bi do te možnosti kdaj dejansko prišlo, je veliko vprašanje, ali bomo mi pripravljeni v to privoliti.

In če smo že pri znanstveni fantastiki oziroma vsaj osnovnih nastavkih zanjo, potem naš pregled simulacij nogometa ne bi mogel biti vreden piškavega zoba, če ga ne zaokrožimo z zadnjim korakom proti ultimativni abstrakciji, ki nam je v tem trenutku že na voljo. Računalniški zanesenjaki se od zaslonov nismo bili pripravljeni odlepiti še v eri ZX in C 64 abakusov, ko se je po drekasto sivem "igrišču" za majhno črno piko podilo par grotesknih zmazkov, dandanes pa so računala napredovala v tej meri, da lahko v pogledu nogometnih nažigačin vsaj začasno zadovoljijo tudi bistveno bolj nos vihajoče Zemljane. Splošni javnosti bo na tem področju gotovo najbolj znana legendarna serija FIFA z njenih PC-jev (na testni piratski verziji enega izmed nadaljevanj, ki sem jo imel pred tisto čudovito psihotično tekmo z Ukrajino čast preizkusiti v Kijevu, je bil Zlatko Zahovič še žilav črnec s polno glavo debelih dreadov, vendar uspe EA sportsom končno verzijo vedno znova izpiliti v dinamično in dodelano celoto), največjega razmaha pa so bile tobažne simulacije deležne na igralnih konzolah, kot sta Playstation in Dreamcast. Hecno in vsaj malce ironično je, da so ob maltene vsakomesečnem revolucionarnem skoku računalniške grafike in eksponencialnem naraščanju prefinjenih konzolskih možnosti v primerjavi z vsemi drugimi popisanimi ersatzi verjetno prav te ultimativne abstrakcije sposobne ponuditi najbolj pristno nogometno doživetje.

Spremljajte vse zanimivosti in rezultate svetovnega nogometnega prvenstva na Mladinini spletni strani.