Dobre živce do Jokohame

Ni lahko biti navijač na svetovnem nogometnem prvenstvu 2002. Kakšnim Nizozemcem (četrtim z zadnjega SP), Jugoslovanom ali Čilencem ostane bivanje v domačih krajih in navijanje za reprezentance po trenutnem navdihu, naklonjenosti ali nasprotovanju komu drugemu, življenje uvrščenih - po pregledu dogajanja in napovedi - pa bo bistveno težje. Živci navijačev so v športu povezani s čustvi, še posebej v latinskem svetu. O tem bi več znal povedati brazilski selektor Luiz Felipe Scolari po tem, ko je po petkovem treningu mesec pred prvenstvom srečal kakšnih 50 privržencev carioce, ki so Big Phila med nekajdesetmetrskim tekom do avta priložnostno preimenovali v osla, ga malce pobožali in vseskozi vzklikali ime Romaria, nogometnega božanstva, ki ga Luiz ne namerava odpeljati s seboj.

Jutranje prvenstvo

Priprave za domače spremljanje prvenstva so skupne večini navijačev nogometno majhnih držav(ic), po možnosti z nezavidnim standardom, teh pa je na prvenstvu skoraj največ. Takšnim navijačem ostane spremljanje srečanj v jutranjih in dopoldanskih urah (in čeprav v nogometu ne gre povsem izključiti dejavnika presenečenja) z majhnimi ali manjšimi realnimi možnostmi za vidne uvrstitve. Bodisi da govorimo o Kitajski, novinki na SP - čeprav gre za državo z največ navijači na svetu, ki igra loterijo za reprezentanco - ali Švedski, ki je v skupini smrti (F: Anglija, Argentina in Nigerija!) realno obsojena na vrnitev po prvem krogu. Sicer pa lahko priprave na TV-prvenstva potekajo tudi skupinsko; branilci brona z zadnjega SP Hrvatje so se odločili za zbujanje športne evforije, ki se vsako noč predvaja na tretjem televizijskem programu pod naslovom Antologijske tekme reprezentance in klubov. Gre za večkrat preverjen in dober recept, po katerem resda - zaradi kratkotrajne zgodovine - ne morete ponočevati zgolj ob srečanjih Ognjenih z velikimi reprezentancami, ampak pridejo prav tudi tekme s srbskimi klubi v časih zbujanja nacionalne zavesti. Vse za mobiliziranje zdaj še počivajočih mest in vasi, ki se bodo s prihajajočimi srečanji spreminjali v monolit nacionalnega upa, fokusiranega v žogobrcu.

Hrvati imajo jasno šahovnično identiteto, precej večja težava - zanje enako kot za nas - pa je oddaljenost prizorišč; posledica tega bo manj prisotnih navijačev kot, recimo, v Franciji ali na Nizozemskem. S skoraj enako sliko se bodo ubadali Južnoafričani, sicer naši tekmeci v skupini B. V Fifinem nogometnem svetu so šele od leta 1992, na SP pa so se prvič uvrstili na zadnjem tekmovanju. Bafana Bafana so - tako kot večina afriških navijačev - miroljubna sorta, pri kateri na stadionih umirajo zaradi nesreč in prenapolnjenosti, ne pa zaradi navijaških obračunov. Značilni so s svojimi oblačili ali poslikavo teles v nacionalnih barvah, s plesom in z navijanjem, pri katerem bobnom dodajajo pripomočke iz konzerv in drugih sekundarnih surovin. Folklora je vidna tudi pri drugih afriških reprezentancah, Nigerijci pa jo spravijo do skrajnosti godbe, videne tudi na evropskih tribunah. Evropejci so ne le najbolj zastopani, ampak imajo - poleg Južnoameričanov - tudi najbolj izgrajene navijaške identitete. Najnevarnejši huligani prihajajo iz Argentine, za prvenstvo pa so se na pomlad ogrevali že na domačih stadionih. Navsezadnje so tudi brazilski mini karnevali na tribunah kazalci latinske kulture in identitete, ki se med srečanji zabava, ko vseeno trepeta za usodo virtuozov na igrišču.

Gostovanje na Japonskem

V domovini navijanja, Angliji, in (pretežno evropskih) državah, ki sledijo prvinam otoškega sloga grlo-šal-dlani, so dimenzije navijanja precej bolj raztegnjene od prej opisanih. Angleži, ki imajo tragično predštorijo z Beckhamom, so v navijaški vraževernosti šli tako daleč, da so polagali roke na njegovo poškodovano stopalo, pa četudi le na naslovnicah časopisov. Toda to je zgolj splošna raven. Zibelka nogometa je, resnici na ljubo, tudi zibelka nogometnega huliganstva, ki že desetletja uspeva v angleški suburbiji. Za naše razmere je sicer težje pojasniti, kako ljudje z obrobij potujejo na Daljni vzhod (isto velja za klubska potovanja), toda za raztegnjeno zastavo Union Jack se - ne glede na oddaljenost - predstavljajo angleški navijači.

Projekcija je strašljiva - prvenstvo poteka v državah, ki sta znani po surovi policiji, hkrati bo večina bojno razpoloženih navijačev prispela iz Evrope in bo po dolgih potovanjih, turističnih aranžmajih v tisočih evrov in - za SP - posodobljenih cenah prav navdušena, ko bo njihova reprezentanca izpadla in bosta ostali praznina poraza in dolga pot domov. Tako bomo že v prvem delu prvenstva priča zanimivejšim navijaškim konfrontacijam med Nemci in Severnimi Irci, Italijani in Hrvati, huliganski derbi prvega kola (v skupini smrti) pa pripada Argentincem in Angležem. Tu je treba opozoriti na drobno naključje - žreb je skoraj vse bojne navijače poslal na Japonsko. Ne preseneča želja domačinov, ki bi pri gostujočih državah radi dosegli, da večina znanih huliganov sploh ne bi pripotovala v Deželo vzhajajočega sonca. Sicer je JAWOC, japonski organizacijski komite, zahteval celo sezname morebitnih težavnežev, da bi jih tudi sami lažje locirali. Na stadionih bodo po trije pregledi pred prihodom na tribuno, pred stadioni pa ducati poltretji meter visokih ograj za navijače brez vstopnic. Poleg tega še okoli 700 varnostnikov pred (!) stadioni in mobilne intervencijske skupine z vodnimi topovi ter sveže razvitimi orožji, kot so stripovske mreže na izstrel. Posebni ukrepi proti terorizmu in huliganizmu, ki so jih sprejeli za to SP, ne zajemajo zgolj prepovedi preletov nad stadioni, ampak cel sklop dejavnosti, ki so koordinirane za "pravočasen odziv na razmere". Tudi Fifa je izdala pravila za obiskovalce in gledalce, kjer so samo za prepovedane predmete porabili 17 bogato polnih alinej, za prepovedana ravnanja pa 22. Kazni za tiste, ki bodo aretirani zaradi huliganskih izgredov, bodo denarne skupaj z izgonom iz države - za blažje kršitve. Hujše vodijo do zelenega čaja in riža v katerem japonskih zaporov.

Za druge navijače

Britanci so zaskrbljeni ugotavljali, da je japonska policija trenirala s kvazinavijači, ki so imeli angleške znake. Prav Angleži pa so hkrati tudi prvi v svetu, ki se organizirano zavzemajo za navijaške pravice in osnovne standarde ravnanja z navijači, ker jih zaradi predsodkov obravnavajo po formuli najmanjšega skupnega imenovalca. Sicer pa je (globalen) odnos do njih razviden tudi iz nemške TV-reklame za računalniško igro, ki spremlja SP. Stereotipni Anglež (zavaljen, potetoviran, agresiven) zapleše na zaslonu, nato pa odločen glas v nemščini pove: Samo ti lahko preprečiš to! Sicer je rasizem sestavni del lokalnih (beri: evropskih) navijaških odnosov. Podobno kot nasilje in alkohol.

Zunaj huliganskega elementa se bodo evropska moštva lahko zanašala na tisoče grl iz domovine in (marsikomu bližnjega) zamejstva. Nemci pričakujejo, da bo v času prvenstva kar okoli 60 tisoč njihovih navijačev obiskalo srečanja. Bogatejših obiskov se bodo veselili na srečanjih branilcev naslova francoskih Levov ali belgijskih Rdečih vragov, pravo navijaško zanesenjaštvo pa se obeta na srečanjih domačinov, ki včasih prav neskončno spodbujajo in navijajo. Poleg uradne koreografije, ki bo na njihovih srečanjih nedvomno malce obogatena, se obetajo tudi polni stadioni. Japonci, ki so od tradicionalnega suma ali juda na nogomet preklopili šele leta 1993, so precejšnji zanesenjaki, pa tudi pri Korejcih ne gre pričakovati bistvenejšega osipa zanimanja. Sicer so organizatorji šli v tem združenem projektu tako daleč, da so združili po dve skupini iz vsake države in da so posneli korejsko-japonsko pesem za zaključek prvenstva.

Približevanje prvenstva je čutiti v vseh državah udeleženkah, pa tudi drugod, saj raste zanimanje industrije in medijev. Malce pred prvenstvom so predstavili nove in vse bolj modne drese reprezentanc, čudežno pa se povečuje tudi število pesmi, ki spremljajo izbrano nogometno vrsto na pot, čeprav večina ne uresniči prerokbe, zapisane v naslovu. We're on the ball si bodo z Ant and Dec (bojda nekoč znanima kot PJ and Duncan) uradno prepevali Angleži. Poleg tega dueta je na Otoku v obtoku še najmanj pol ducata raznovrstnih himn, ki se poslušajo za časa prvenstva in nikoli več, za starejše navijače pa so na voljo zbirke dosedanjih pesmi (ali videokasete z naslovi tipa Germany 1 - England 5). Sicer je že uradna pesem prvenstva Boom, ki jo poje Anastacia, na predstavitvi zvenela razmeroma hladno, glasbeno plat SP pa bi znala najbolj ožigosati tema Vangelisa. Druge lokalne himne - kot kakšen turški Tarkan - bodo odzvanjale v mesecu prvenstva podobno, kot se bo tisti mesec razvijala vsa nacionalna koreografija v trenutkih, ko bo precej Zemljanov spremljalo 90-minutne zelenotratne spopade.

Potem ko se - ponavadi s kakšnim porazom - končajo navijaške sanje, se bodo življenja navijačev preusmerila od enomesečnega azijskega prehoda s pomladi na poletje in dopuste. Ostajalo bo vse manj moštev, v Jokohami pa bodo zadnji dan prvenstva na vrsti eni najsrečnejših življenjskih trenutkov enih izmed navijačev, ki bodo s svojo državno vrsto osvojili najuglednejši naslov na svetu. Tisti, katerih upanje se bo uresničilo. Up je morda slaba podlaga, a brez njega ni iskrenega navijanja.

Spremljajte vse zanimivosti in rezultate svetovnega nogometnega prvenstva na Mladinini spletni strani.