Poetika nogometa

Nogomet je edina stvar, o kateri v Sloveniji obstaja konsenz. Sliši se hecno, toda o nogometu se strinjajo vsi Slovenci. O drugih stvareh - o Natu, Evropski uniji, II. svetovni vojni, umetni oploditvi samskih žensk, dekriminalizaciji prostitucije, legalizaciji marihuane, homoseksualnosti, transvestitih, antiglobalizmu, Ciganih, črncih ipd. - se ne strinjajo. Bolje rečeno, v drugih stvareh so Slovenci tako daleč od konsenza kot Mladen Rudonja od hat-tricka. In vendar je to, da je Slovence tako poenotil prav nogomet, zelo, zelo, celo ekstremno presenetljivo, naravnost šokantno. Pomislite: le kdo bi si pred leti mislil, da lahko Slovence združi nekaj tako "tujega", kot je nogomet. Ne pozabite namreč, da je bil nogomet v Sloveniji "tujek", "prišlek", hja, imigrant, čisti outsider, "etnični" parazit, nebodigatreba. Reklo se je: eh, nogomet ni slovenski šport. Ali pa: Slovenci nismo za nogomet. Kar seveda ni bilo nikoli res, toda nenehno se je ustvarjalo vtis, da je nogomet pod našim nivojem. Poudarek niti ni bil na tem, da ga ne znamo igrati ali pa da ga ne obvladamo, ampak na tem, da nas preprosto ni vreden. Nogomet je veljal za "južnjaški" šport.

Ne da je bilo kaj drugače, ko se je Slovenija osamosvojila. V resnici je bilo še slabše. Slovenska nogometna reprezentanca je imela manj navijačev kot Potrošnik iz Beltincev - in še ti so bili tako akademsko apatični in anemični, da niso preglasili niti naše rezervne klopi. Potem je slovenska reprezentanca eksplodirala - in ostalo je zgodovina. Nacionalni konsenz je bil tu. Če bi Slovence vprašali, kaj si bolj želijo, da bi jih pobral rak ali meteor, si ne bi bili enotni. Ko pride do slovenske nogometne reprezentance, ni nobene dileme. Da se je nogomet pri nas iz najbolj "tuje" prelevil v najbolj naravno in najbolj našo stvar, je vsekakor fascinantno, obenem pa tudi zelo poučno, saj kaže, da je narava slovenske nestrpnosti zelo oportunistična, zelo spremenljiva in zelo podkupljiva. Skratka, veličina slovenske nogometne reprezentance je v tem, da je Slovence navdušila za "tujo" stvar, za "tuj" ritual, za "tujo" navado - ja, Slovence je vsaj v enem aspektu naredila bolj strpne. Prevzgojila jih je. Na bolje. Čudežno, huh!

Kul, si rečete, nogomet ima očitno silno moč in blazen vpliv, hipnotičen je in neubranljiv. Zato se vprašate: če nogomet res lahko napol fašistoidne nestrpneže spreminja v nesebične in strpne človekoljube, kakšne so potem možnosti, da slovenska nogometna reprezentanca postane neke sorte guru Društva anonimnih nestrpnežev? Če namreč učinkuje tako terapevtsko, zakaj ne bi te njene čudežne terapevtske moči sistematizirali? Okej, naj vam pojasnim. Če je slovenska nogometna reprezentanca s svojimi dejanji pregnala slovenski strah pred "tujimi", "južnjaškimi" priimki, ni hudič, da ne bi pregnala tudi slovenskega strahu pred samskimi ženskami, džankiji, homoseksualci, transvestiti, antiglobalisti, Cigani in črnci, ne. Si predstavljate, kaj bi za slovenski odnos do gejev naredilo dejstvo, da bi se slovenska reprezentanca uvrstila tudi na naslednje svetovno prvenstvo, v njej pa bi pomembno vlogo igral deklariran gej! Točno, slovenski odnos do gejev bi se v hipu dramatično spremenil. Na bolje. In podobno bi bilo, če bi za slovensko reprezentanco igral kak džanki, kak homoseksualec, kak transvestit, kak antiglobalist, kak Cigan ali pa kak črnec, ki bi spermo nesebično daroval kaki slovenski samski ženski. Slovenski odnos do "drugačnih" bi se v hipu spremenil. Dramatično. Na bolje. Jasno, za Slovenijo bi bilo najbolje, da bi slovenska nogometna reprezentanca vzela nase vlogo talilnega lonca. Koliko časa bi bili homofobi še homofobi, če bi morali med tekmo in po njej skandirati ime geja, ki je dal odločilni gol in ki bi nas odpeljal v Nemčijo 2006? In koliko časa bi bili desničarji še desničarji, če bi po vrnitvi iz Pariza na rokah nosili antiglobalista, sicer našega golmana, ki je v sodnikovem podaljšku ubranil enajstmetrovko in Slovenijo popeljal v dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo?

Slovenska nogometna reprezentanca je več kot le nogometna reprezentanca - slovenska nogometna reprezentanca je terapevtska skupina, ki zdravi komplekse nacije. Ja, pred njo je velika odgovornost - delovati mora kot čistilna naprava, katarzično, kot bi rekel dobri stari Aristotel, ki je v Poetiki, svoji sloviti knjigi o "pesniški umetnosti", tragedijo definiral takole: "Tragedija je umetnina, ki posnema resnobno in zaokroženo dejanje primernega obsega v olepšani besedi v obliki dramske dejavnosti in ne v pripovedi, in ki z zbujanjem sočutja in strahu doseže očiščenje - katarzo - takšnih občutij." Vsi dobro vemo, da s tem svojim legendarnim stavkom v resnici ni definiral tragedije, ampak nogomet: ja, nogomet je resnobno in zaokroženo dejanje... ja, nogomet je bolj drama kot roman... in ja, nogomet z zbujanjem sočutja, strahu, groze in drugih občutij doseže očiščenje takšnih občutij. Nogomet sledi zakonom antične tragedije, klasične pesniške umetnosti potemtakem, njenim zahtevam po enotnosti kraja in časa dogajanja, po zboru, po peripetijah, po patosu, po filantropiji, po usodnih zmotah in po plemenitih junakih, ki so dosledni v vsem, tudi v svoji nedoslednosti. Zato ni čudno, da smo se Slovenci tako prilepili na nogomet - Slovenci smo pesniški narod, mar ne. Ko gledamo nogomet, zaslišimo pesem. Ritem, melodijo in metrum, ki poskrbi za očiščenje slabe karme in slabe krame.

Sploh pa, Aristotel je vedel to, kar ve vsak nogometni navijač, ko je rekel, "da pesnikova naloga ni pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi." Lepo prosim, le kateri nogometni navijač ni polovice svojega življenja zapravil za špekuliranje o tistem, kar se ni zgodilo... o tem, kaj bi se zgodilo, če se ne bi zgodilo tisto, kar se je zgodilo... hja, o zamujenih priložnostih, usodi, naključjih in čudežih? Le kateri nogometni navijač ni polovice svojega življenja preživel v paralelnem svetu, med stvarmi, ki se niso zgodile, a bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti morale zgoditi? In le kateri slovenski nogometni navijač nima občutka, da še vedno živi v paralelnem svetu, v katerem se je tisto, kar bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi, enkrat za spremembo tudi zares zgodilo?

Spremljajte vse zanimivosti in rezultate svetovnega nogometnega prvenstva na Mladinini spletni strani.