Italija prepeva Bella ciao, ciao, ciao

Bella ciao še vedno deluje. Njeno priljubljenost primerjajo s priljubljenostjo skladbe Volare Domenica Modugna, ljubezenskim simbolom italijanske razposajenosti. Pesem, ki jo poznamo kot partizansko, je bila najprej socialna pesem, pesem revolta, ki so jo prepevali kmetje na riževih poljih v Padski nižini. V času fašizma so jo sprejeli še drugi kmetje in delavci. Partizani so v celoti spremenili besedilo - razen refrena - in pospešili takt. V petdesetih letih je bila paradni konj Yvesa Montanda, francoskega kantavtorja italijanskega rodu, na zadnjo pot so ob njeni melodiji pospremili ameriško kongresnico in borko za ženske pravice Bello Abzug. Nanjo niso pozabili niti rokerji, skupina Rambles jo je vključila na svoj prvi CD, če sploh ne omenimo KUD Idijotov. Ko je začel bledeti spomin na partizansko odporniško gibanje, so jo zapeli na spremljajočih demonstracijah ob zasedanju G8 v Genovi. Zadnje čase mogoče še bolj kot kadar koli prej doni po vsej Italiji: Italijani jo od 23. aprila pojejo še pogosteje kot Tanti auguri a te.

Z njo so se poslavljali kmetje v Padski nižini, ko so v zgodnjih jutranjih urah zapuščali svoje predrage. Brezupa delavcev na riževih poljih ni težko razumeti: riž je rastlina, ki od človeka zahteva, da jo goji v najbolj nemogočih razmerah, poleg tega pa pričakuje več pozornosti in skrbi kot katera koli druga kulturna rastlina. Pred uvedbo mehanizacije v kmetijstvo je bilo poljedelstvo pri gojenju riža najbolj intenzivno in prav kmete, ki so obdelovali riževa polja, so daleč najbolj izkoriščali. Pri tem ne smemo pozabiti še na malarijo, stalno spremljevalko padskega kmeta. Oblasti v severni Italiji so se te bolezni dobro zavedale; zaščitile so meščane pred napadalnimi komarji in prepovedale riževa polja v bližini mest.

Ko je Berlusconi lani zmagal na volitvah, je levica vse leto kot v šoku molče poslušala državno himno Fratelli d'Italia, ki jo je desnica preigravala na ulicah in trgih. Verjetno si še nekaj časa ne bi opomogla, če se desničarska vlada ne bi lotila spreminjanja statuta delavcev, ki ureja odnose med delavci in delodajalci. Osemnajsti člen statuta določa, da mora imeti vodstvo obrata ali tovarne z več kot 15 zaposlenimi zelo tehten razlog, da koga odpusti. Berlusconijev predlog je, da se ta pravica enostavno črta. Sindikalno gibanje je 23. aprila pripravilo stavko, na kateri je sodelovalo 20 milijonov ljudi. Tako velike stavke v Italiji ni bilo že 20 let. Delavci in uradniki so na shodih prepevali Bella ciao. Pesem je odmevala še toliko glasneje, ker je Berlusconi, ki mu ni dovolj, da je lastnik treh zasebnih televizijskih postaj, dregnil še v državno televizijo, to si kot predsednik vlade pač lahko privošči, in na vodilna mesta postavil svoje ljudi. V odgovor je nastalo gibanje girotondov, eden izmed glavnih pobudnikov pa je režiser in igralec Nanni Moretti. (Njegovo Sinovo sobo smo pred kratkim gledali tudi pri nas.) Ko so z roko v roki zaobjeli televizijske hiše, niso peli Ringa raja, temveč Bella ciao. Michele Santoro, voditelj priljubljene oddaje Sciuscia, ki mu Berlusconi očita kriminalno kampanjo proti desnici, je namesto pozdrava v svoji oddaji zapel Bella ciao.

Najbolj znani režiserji so naredili dokumentarni film o G8. Sestavili so ga iz posnetkov, ki jih RAI ni hotela predvajati, in mu dali naslov Bella ciao. (Te dni ga bodo predvajali na canskem festivalu v sekciji La semaine de la critique.)

Najbolj pa je pesem odmevala 25. aprila, na dan, ki ga Italijani praznujejo kot dan osvoboditve. Sindikalisti so jo prepevali po vsej Italiji. Letake s pesmijo so natisnili v milijonski nakladi.

Še najmanj slišna je bila prav gotovo v tržaški Rižarni, čeprav je tam mogoče prav zato odmevala najbolj presunljivo. Trst je bil edino mesto v Italiji, kjer so novi mestni oblastniki, ki so še bolj berlusconijevski od samega Berlusconija, hoteli razvrednotiti praznik zmage proti fašizmu in ga spremeniti v neke vrste splošni praznik pomiritve in sprave. Rižarno, ki je bila edino uničevalno nacistično taborišče v Italiji, so postavili na isto raven kot povojne poboje v fojbah. Redki preživeli zaporniki niso mestnih veljakov, ko so zapuščali proslavo, le pljuvali, temveč so jih pospremili s pesmijo Bella ciao.