Velikani še vedno na vrhu

"Moje mnenje je, da je Real igral bunker. Nemci so napadali, Španci pa se branili, a vendarle dosegli dva absurdna gola. Ne bi se smelo dogoditi, da Roberto Carlos iz outa s sredine igrišča lahko omogoči priložnost Raulu in da takšen mojster, kot je Zidane, ostane nepokrit v kazenskem prostoru," je finale letošnje lige prvakov komentiral slovenski selektor Srečko Katanec: "Videli smo, da se take napake lahko dogajajo na tekmah najvišjega razreda in da je nogomet tudi na takih tekmah nepredvidljiv. Španci me niso z ničimer presenetili, mislim, da pred našo tekmo nimajo nobenih skrivnosti." Selektor Srečko v zadnjem času poudarja, da ga praktično zanima samo tekma s Španijo. Paragvaj in Južna Afrika sta v drugem planu. Prva tekma naj bi bila najpomembnejša tudi za moštveno moralo na naslednjih dveh tekmah. Finale lige prvakov je bil tako mnogo pomembnejši kot tista petkova tekma z Gano. Real Madrid, ki je v zadnjih letih spet tako močan, bogat in uspešen, kot je bil v petdesetih letih, ko je med letoma 1956 in 1960 nepretrgoma zmagoval v pokalu evropskih prvakov, je po pričakovanju dobil tretji naslov najboljšega moštva v Evropi v zadnjih petih letih. Z zvezdniki tipa Zinedine Zidane, Raul, Figo, Roberto Carlos, Claude Makalele zmage ne bi smele biti vprašljive. Pa čeprav je bil evropski naslov prvi Realov letošnji naslov. V letu, ko praznujejo 100-letnico. V prvenstvu jim je račune prekrižala Valencia, v španskem pokalu Deportivo. Za slovensko nogometno reprezentanco kot privržence pa je bila tekma pomembna zaradi dejstva, da Real prispeva največ španskih reprezentantov, vratarja Ikra Casillasa, branilca Fernanda Hierra in Ivana Helguero ter napadalca Fernanda Morientesa in Raula Gonzaleza. Najverjetneje bosta ob omenjena branilca in napadalca nastopila v prvi postavi 2. junija proti Sloveniji. Za vse pa je bila to zadnja resna tekma sezone, kjer je lahko selektor Srečko opazoval pripravljenost španskih igralcev in si zamišljal rešitve, kako zaustaviti Raula, ki nam je pokvaril nedeljsko popoldne na EP 2002. Nekateri slovenski navijači pa so zagotovo stiskali pesti, da bi recimo Bayerjev Argentinec Placente po nesreči zlomil Raulov gleženj ali pa da bi Carsten Ramelow zadal usodno poškodbo stegenske mišice veteranu Hierru (Slednjega se Katanec bojda zelo boji. Na očitke glede izbrane napadalne vrste slovenske reprezentance je svojo odločitev podkrepil, češ da ga nizki napadalci ne zanimajo, saj pri visokih žogah v kazenski prostor ne morejo enakovredno skakati z visokim Hierrom). Nič od omenjenih želja se ni zgodilo, Španci pa bodo najtrši tekmec Slovenije v naši skupini na svetovnem prvenstvu. Če našim reprezentantom uspe osvojiti drugo mesto v skupini in v primeru prvega mesta Nemčije v njeni predtekmovalni skupini (v skupini so še Kamerun, Irska in Saudska Arabija), se bomo srečali v osmini finala. Nemški selektor Rudi Voeller pa je v reprezentančni seznam uvrstil kar nekaj Bayerjevih standardnih igralcev (Butt, Schneider, Ramellow, Ballack, Neuville).

Finale lige prvakov je potrdil, da majhni klubi še vedno zelo težko premagujejo evropske velikane. Tisti sloviti izrek, ki ga pripisujejo nekdanjemu angleškemu zvezdniku Garyju Linekerju, da je "nogomet igra, v kateri igrata dve moštvi s po enajstimi igralci, na koncu pa zmagajo Nemci", ne drži vedno. Bayer Leverkusen je kljub temu, da se je med velike klube dvignil kot feniks iz pepela, trenutno največji "luzer" med evropskimi nogometnimi moštvi. Letos je v vseh tekmovanjih, kjer je nastopal, osvojil drugo mesto (nemško prvenstvo, nemški pokal, liga prvakov). Drugo mesto v Bundesligi mu je že kar usojeno, saj so se na tem mestu na koncu znašli v kar štirih od zadnjih šest sezon. Bayer pač ni Bayern, kjer je poleg denarja tudi tradicija. Na drugi strani pa je Bayer kljub vsemu nekakšna zgodba o uspehu. Ali bolje, kako lahko neki farmacevtski gigant poleg zdravil ustvari tudi nogometno moštvo? Zgodovina moštva se sicer začne že davnega leta 1904, ko so ustanovil prvi tovarniški športni klub Friedrich Bayer in co. v Leverkusnu, ki je bil tedaj zgolj primestno mestece v bližini veliko večjega Koelna. Klub je vsa leta, razen davnega 1936, ko je bil v kvalifikacijah za drugo nemško ligo, životaril ob nogometnem obrobju. Četrta ali peta liga. Vse do leta 1968, ko jim je uspel preboj v tretjo ligo. Klub praktično ni imel navijačev, morda le nekaj lokalcev, ki so bili kako povezani s klubom. Prebivalci Leverkusna so svojo zvestobo obljubljali Borussii iz Moechengladbacha, Koelnu ali kateremu drugemu večjemu nemškemu klubu. Leta 1975 jim uspe zgodovinski preskok med profesionalna moštva z uvrstitvijo v drugo nemško ligo. Čez štiri leta pa tudi v prvo Bundesligo, odkoder niso nikoli več izpadli. Bayer, eden največjih farmacevtskih velikanov, ki je svetu dal človeštvu takšne blažilce tegob, kot so aspirin, alkaseltzer ali rupurut, je začel prazniti svojo težko denarnico v korist nogometa. In ustvaril vzhajajočega velikana. Leta 1988 je Bayer osvojil svoj prvi evropski naslov, pokal UEFA (Espanyol je zmagal na prvi tekmi s kar 3 : 0, na povratni je bil isti rezultat, Bayer pa je zmagal po enajstmetrovkah). Po nekaj sušnih letih je krmilo moštva prevzel kontroverzni trener Christopher Daum. Pod njegovo taktirko je bila najslabša ligaška uvrstitev četrto mesto in se v letih od 1997 do 1999 uvrščal v ligo prvakov. Največji uspeh: četrtfinale, kjer so izgubili z Realom, leta 1999 pa mu je z remijem v Ljudskem vrtu uvrstitev v nadaljnje tekmovanje preprečil Maribor. Bayer je zaradi uspehov prodal nekaj svojih igralcev, denar, ki je pritekel od transferjev in Lige prvakov, pa je omogočil nakup zvezd tipa Brazilcev Ze Roberta ali Lucia. Bayerjevi uspehi so njihovega glavnega sponzorja prisili v gradnjo ultra modernega štadiona za 28.000 gledalcev s hotelom Bay Arena. Trener Daum pa je bil nagrajen s povabilom na nemški selektorski stolček. Jeseni leta 2000 je bil pozitiven na testu za droge, saj je bil reden uživalec kokaina. Sam je zanikal obtožbe in šel ponovno na test, kjer pa je goljufal in dal v preiskavo bratove lase. Na Elf je moral pozabiti. Piko na i Bayerjevim uspehom pa je dodal sedanji trener Klaus Toppmoeller, saj kljub trem drugim mestom Bayer še ni dosegel takšnih uspehov.