No, kdo je zdaj mevža?!

Zadnjič je bil Bush ves srečen. Oznanil je namreč, da se bo s Putinom dogovoril za obojestransko zmanjšanje jedrskih konic, s čimer bo "enkrat za vselej konec te hladne vojne". Čudno. Vsi smo mislili, da je hladne vojne že zdavnaj konec. Očitno je ni. Saj razumete, ne - ne da je še ni konec... vsi vemo, da se je že končala... toda Bush bi šel rad očitno v zgodovino tudi kot ta, ki je končal hladno vojno. Kot ta, ki jo je odločil. Hej, kaj pa mi vemo? Ni Bush kriv, da smo dezinformirani. Ne pozabite, kaj je dahnil oni reporter v Fordovem klasičnem vesternu Mož, ki je ubil Libertyja Valancea: "To je divji zahod - ko legenda postane fakt, tiskajte legendo." Da Bush samega sebe vidi kot mitsko bitje, ni več nobenega dvoma. Reči nam hoče: Hej, ljudje, legenda je postala fakt - tiskajte legendo! Fakit!

In potem je odkorakal po tistem prostranem travniku. Kot vedno. Ja, poglejte kdaj, kako odkoraka - kot kavboj, ki na koncu vedno odjezdi v sončni zahod, sam, novi pustolovščini naproti. Poglejte kdaj, kako drži glavo - visoko, zravnano, kot revolveraš, ki med duelom koraka proti nasprotniku. Poglejte kdaj, kako drži roke - kot da ima za pasom dva kolta in kot da je na tem, da potegne, huh, oba hkrati. In poglejte kdaj, kako hodi - kot da ima obute kavbojske škornje. Nima jih. Nosi obleko. Kavboja le impersonira. Ne slabo - pač kot človek, ki je videl vse filme Johna Waynea. John Wayne je poziral zdaj kot Michelangelov David, zdaj kot Donatellov David - Bush pozira kot Wayneov David. Nekaj se je v tem prevodu sicer izgubilo, toda ne vse.

Ste Busha kdaj videli na konju, hočem reči, ste ga kdaj videli jezditi? Ne. In zakaj ne? Ker ne zna. Ker kavboja - pravega moškega! - le hlini. Pa saj ima ranč, boste rekli - tam v teksaškem Crawfordu, kjer gosti Putine in Blaire. Za začetek, Bushev ranč je tako majhen (1.600 akrov), da se po teksaških standardih sploh ne kvalificira za ranč. Drugič, ta ranč je bil prej navadna prašičja farma. In tretjič, Bush s tem rančem nima praktično nič - posestvo je kupil leta 1999, ko je začel s predvolilno kampanjo, obnovitvena dela so se končala 7. novembra, hja, na dan volitev, živina, ki se pase na tem ranču, pa tudi ni Busheva. Le statira. Ja, tudi živina le igra. "Bushev družinski ranč" je čisti PR, le kulisa, le perverzna fabrikacija.

Kot veste, so Busha za kavboja razglasili, ko je kriknil: "Dobil bom Osamo bin Ladna - živega ali mrtvega!" To je vse spomnilo na stare vesterne, divji zahod, tiralice in linče. Brez sojenja, se razume. No, izraz se je prijel. Ko je Bush decembra svojo "protiteroristično kampanjo", huh, svoj pregon al-Kajde, te divje bande, razširil, je britanski admiral Michael Boyce rekel, da hoče Bush bin Ladna ujeti "v slogu hi-tech divjega zahoda", obenem pa poudaril, da morajo biti vse protiteroristične operacije legalne. Šur, na divjem zahodu so bili vsi zunaj zakona - tako kriminalci kot šerifi. Tudi ameriška stranka zelenih je opozorila, da Bush promovira "zakon divjega zahoda". Njegov koncept pravice je čisti retro. Še toliko bolj, ker je izraz "Bring them to justice dead or alive" čisti contradictio in adiecto - kako se sodi mrtvemu, ni jasno. Bushu je vseeno.

Ko je marca na uvoz jekla nabil davek, je v Evropski uniji završalo, Pascal Lamy, komisar za trgovino, pa je izjavil: "Naredili bomo vse, da zaščitimo svojo industrijo, toda za razliko od Američanov bomo ostali v okviru multilateralnih dogovorov. Ne bomo se obnašali tako, kot da smo na divjem zahodu, kjer vsakdo počne, kar se mu zljubi." Sporočilo je bilo jasno: Bush se ne drži dogovorov. Vsekakor - najavil je tudi preklic ameriško-ruske pogodbe o protibalističnih izstrelkih. Ne, Bush ne drži besede. Prelomil jo je. Bolje rečeno, prelamljanje besede je njegova glavna retorična figura. Le kaj drugega pa naj počne, če hoče ostati v liku, ki ga igra? Ne pozabite, da je striček Sam nekoč vedno prelomil besedo, ki jo je dal Indijancem. Ja, striček Sam je imel, kot so rekli Indijanci, razcepljen jezik - kot kača. Slovel je po tem, da ne drži besede. Kot striček George.

R. James Woolsey, kolumnist zelo desnega Wall Street Journala, je ob koncu februarja iznašel novo dimenzijo, ko je Busha primerjal s šerifom Willom Kaneom iz vesterna Točno opoldne. Šerif, ki ga igra Gary Cooper, se ravno poroči z Grace Kelly, ko izve, da so iz zapora predčasno spustili kriminalca, ki ga je v zapor spravil on sam - in zdaj se vrača v mesto. Jasno, Willu se hoče maščevati, prihaja pa z opoldanskim vlakom. Šerif ima dobro uro časa, da zbere oboroženo koalicijo, ki bo mesto ubranila pred banditsko tolpo, toda vsi ga zavrnejo, bolje rečeno - vsi stisnejo rep med noge. In tako je Will na koncu prisiljen s tolpo obračunati sam. Will Kane = Bush. Banditi = al-Kajda. Meščani = Evropa. Življenje imitira umetnost, ugotovi Woolsey in sklene: "Pojdite domov, Evropejci. Pojdite k svojim otrokom. In molite, da ko bo vsega konec, svoje šerifske značke ne bomo vrgli v blato." Bush je pravi moški, dedec, tough enough, kita, Man - Evropejci so mevže.

Kar me spomni na to, da Bushem ne smeš nikoli reči, da so mevže. Bog ne daj! To napako so mediji storili leta 1988, ko je za predsednika kandidiral stari Bush - podvomili so v to, da je res pravi moški, še več, v obtok so poslali besedo "mevža". Newsweek je šel celo tako daleč, da je to besedo postavil na naslovnico! Bush = mevža! O, šit! To je bila huda, huda, katastrofalna napaka. Kaj se je potem zgodilo, veste - Bush je ob koncu leta 1989 napadel Panamo. Bum-bam-bum! Slabo leto in pol kasneje pa je šel še nad Irak. Da ga ja ne bi imeli za mevžo. Malce kasneje je novinarjem dahnil: "Hej, govorite s tipom z naslovnice, ki vam je ne bom nikoli odpustil!" Vidite, vse se je začelo z besedo "mevža". In ko je na oblast prišel mali Bush, se je stvar ponovila - mediji so podvomili v to, da je res pravi moški. Imeli so ga le za mamino mazo, za očkovo dividendo. Kaj je sledilo, veste. In zdaj s svojega ranča vpije: "No, kdo je zdaj mevža?!" Fakit. Beseda je konj. In konj je beseda, ki jo zna Bush le izgovoriti. Morda.