Vsega hudega me brani

Svoboda v deželi svobodnih je spet na preizkušnji. Pred vrati vrhovnega sodišča domnevno najžlahtnejše parlamentarne demokracije z večstoletnim izročilom čaka na presojo dokument, ki bo v primeru, da sodniki prikimajo njegovi argumentaciji, represivno ukrepal prav v smeri delovanja največjega svetovnega parlamenta - interneta. Ameriška moralna večina, ki je v spregi z Rimskokatoliško cerkvijo pod republikansko vladavino Busha mlajšega dobila krila, je namreč sestavila predlog, ki je širši javnosti znan kot COPA, kar je okrajšava za Child Online Protection Act, torej akt za zaščito otrok v medmrežju. Če vrhovno sodišče požegna omenjeni dokument, bo moral poslej vsak internetni uporabnik pred surfanjem po straneh z otrokom neprimerno glasbeno, tekstualno ali slikovno vsebino predložiti identifikacijski dokument, s katerim bo izkazal svojo polnoletnost. Polnoletnost se v medmrežju ponavadi izkazuje s kreditnimi karticami, zato se v zvezi s sprejetjem omenjenega akta odpira kopica vprašanj, ki zadevajo tako varstvo osebnih podatkov kot varnost pred zlorabami in manipulacijami s številkami kreditnih kartic. V ameriški praksi to pomeni, da se boš moral legitimirati ne glede na to, ali boš hotel prebrati strokovni tekst o spolno prenosljivih boleznih, preposlušati najnovejši komad Marilyna Mansona ali pa pogledati zadnjo fukaško avanturo svoje najljubše porno starlete.

Res je, vsakomur, ki premore ščepec zdrave pameti, je jasno, da se za kuliso zaščite nedolžnosti otroškega pogleda skriva nič kaj pobožna želja, da bi vsaj približno nadzirali uporabnike interneta, če že ne morejo nadzirati malopridnega medija, ki je svojo neodvisnost zasnoval prav na dostopnosti, priročnosti in anonimnosti uporabe. Situacija je toliko bolj zaskrbljujoča, če vemo, da je ameriški kongres leta 2000 že odobril eno od zlohotnih kratic, in sicer CIPA, Children Internet Protection Act. Posebnost tega akta, ki naj bi tako kot njegov naslednik COPA v prvi vrsti obvaroval otroke in mladostnike pred nezaželenimi vplivi interneta, je v tem, da vsem knjižnicam, ki prejemajo državno finančno podporo, nalaga vgradnjo tako imenovanih računalniških filtrov, ki na podlagi ključnih besed samodejno vršijo selekcijo spornih, adolescentom škodljivih internetnih vsebin. Ker so raznorazni net nannyji in cyber patroli podobno kot sistemi za identifikacijo uporabnikov dokaj drag šport, država pa jih ne namerava subvencionirati, so mnoge knjižnice že vnaprej zavrnile tovrstno nadgradnjo svojega hardvera. Odgovor je bil takojšen in nedvoumen. Knjižnice, ki otrokom ne morejo zagotoviti varne uporabe interneta, bodo pač morale prekiniti povezavo s svetovnim spletom, vkolikor želijo še naprej prejemati finančna nadomestila iz državnega proračuna. Odločitev, ki je na globalnem nivoju v popolni rimi z Bushevimi metodami izvažanja univerzalnih oblik demokracije in podrejanja svetovnega mnenja ameriškemu. Češ, mi že vemo, kaj je za vas najboljše. Če mislite drugače, ste terorist. Določila, ki jih vsebuje CIPA, združenje ameriških knjižnic z neprimerno racionalnejšimi argumenti pravkar spodbija po sodni poti. "Ni problematična razvejanost interneta, problematična je topoumnost naših kongresnikov," ugotavlja Emily Sheketoff, izvršna direktorica washingtonskega urada združenja. "Tudi če pristanemo na te absurdne zahteve, ne bodo naši otroci nič bolj zaščiteni. Sistemi za računalniško cenzuro so nepopolni in dajejo lažen občutek varnosti, poleg tega pa tudi odraslim uporabnikom preprečujejo dostop do popolnoma neproblematičnih vsebin. Vzemimo na primer besedo prsi. Ker se je v kategoriji seksualno eksplicitnih izrazov znašla na črni listi, vam bo računalniška cenzura onemogočila tako dostop do strokovnih medicinskih vsebin, ki prinašajo izsledke v zvezi z zdravljenjem raka na prsih, kot brskanje po kulinaričnih straneh, konkretno tistih z recepti za pripravo piščančjih prsi. CIPA je protiustaven akt, saj odraslim uporabnikom medmrežja preprečuje dostop do popolnoma legalnih informacij."

Angeli varuhi

Hej, predstavljajte si, kaj bi se zgodilo šele, če bi v iskalnik vtipkali pedofilija. Če COPA na ustavnem sodišču dobi zeleno luč in postane identifikacija uporabnikov obvezna, bodo takoj, ko pritisnete enter, pozvonili... ee, najverjetneje kar vlomili oboroženi specialci in vas, mentalno neuravnovešenega perverzneža, z eno besedo terorista, uklenili in stlačili v maro, pa čeprav ste se želeli zgolj podučiti o patologiji človekove psihe oziroma prebrati kaj več o spolnih napadih na dečke, ki se kot po tekočem traku vrstijo za debelimi zidovi imperija Rimskokatoliške cerkve, bojda nesporne moralne avtoritete z več kot dvatisočletno tradicijo.

Odvetniku boste razlagali, da vas je v brskanje po tabu temah gnala radovednost, zakaj do najbolj svinjskih zlorab otrok vedno pogosteje prihaja s strani duhovnih oziroma institucionalnih angelov varuhov, torej tistih, ki izrabijo vsako sekundo medijske pozornosti, da izpričajo globoko, nesebično skrb za naše najmlajše in usmerijo strupene osti v srce razvrata, ki utripa v najbolj razširjeni obliki komercialne spolnosti, pornografiji.

Po zadnjih raziskavah naj bi bilo kar 85 odstotkov Američanov naklonjenih ali celo zelo naklonjenih razbijanju predsodkov v zvezi s človekovo spolnostjo, ki bi pod strokovno usposobljenim vodstvom potekalo na različnih ravneh izobraževanja, toda ameriška vlada kljub temu že od leta 1996 namenja približno 50 milijonov dolarjev letno za ideološko obarvan izobraževalni program, ki promovira skrajno konzervativen pogled na spolnost kot "človekovo aktivnost, ki temelji na medsebojni zvestobi in je sprejemljiva v monogamni zakonski zvezi". Povedano drugače, ameriška vlada v boju za spolno vzdržnost pred poroko dobesedno podkupuje izobraževalne mehanizme, da otrokom zatiskajo oči pred kontracepcijo, različnimi oblikami spolnosti - kamor razumljivo sodi tudi istospolna usmeritev - ter spolno prenosljivimi boleznimi. Še več, v subvencioniranem izobraževalnem programu je moč najti celo nebuloze kot "spolna aktivnost izven zakonske zveze ima lahko škodljive psihološke in telesne posledice", česar pa avtorji ne podkrepijo niti z enim samim samcatim dokazom.

Nobenega dvoma ni, da je podobne cvetke, seveda primerno prokreativno oplemenitene, s svoje vzvišene prižnice često trosil tudi bostonski kardinal Bernard Law, ki je dokazano vedel za spolne zlorabe otrok v svoji nadškofiji, predvsem za primer duhovnika Johna Geoghana, osumljenega spolne zlorabe več kot 130 dečkov, vendar pa v strahu za dobro ime Cerkve ni ukrepal. Še posebej pomenljiv je podatek, da bi se že z minimalnim Lawovim posredovanjem število posiljenih dečkov prepolovilo. Prečastitega Johna Geoghana so že leta 1984, ko je Bernard Law postal nadškof, zaradi nadlegovanja mladoletnikov premestili iz treh župnij. Namesto da bi ga razrešil, ga je nadškof Law premestil še v četrto in peto, kjer je svoj pedofilski stampedo nadaljeval vse do leta 1995. Tri leta kasneje ga je Law moral razrešiti zaradi vse glasnejših negodovanj. Čeprav je Bernard Law najmanj štirinajst let vedel za Geoghanova deviantna nagnjenja, je v medijih, ki so se do oprijemljivih dokazov za pedofilski škandal dokopali prav po zaslugi podrobnih anonimnih pričevanj na svetovnem spletu, kategorično zanikal vsakršno odgovornost. "S premeščanjem nisem nikoli skušal prikrivati perečega problema. Želim si le, da bi to, kar vem danes, vedel že prej," je povedal. Zanimivo, ko so mu bili leta 1985 prvič predstavljeni izsledki raziskave o pedofiliji med duhovniki, je ležerno zamahnil z roko in zavrnil debato, češ "za to bolezen pač nimamo zdravila". Osem let kasneje, ko je bil spolne zlorabe najmanj 41 otrok obtožen bivši bostonski duhovnik James Porter, je Law zaradi škandala grmel proti neodgovornim novinarjem in klical božji srd nad medije. In ne le to, krivdo za afero je skušal prevaliti celo na žrtve posilstev in njihovo "lahkomiselnost in brezbrižnost". Januarja letos se je moral Bernard Law opravičiti. Mimogrede, bi vi zaupali v moralno avtoritarnost institucije, ki jo vodijo taki ljudje? Bi lahko ohranili resen izraz na obrazu, ko vas začnejo taki dostojanstveniki svariti pred pošastjo pornografije na svetovnem spletu? Sam sem namreč mnenja, da dober seks v živo, v sliki ali besedi človeka osvobodi bolj kot božja beseda, a mi kljub temu ne pride na misel, da bi komurkoli odrekal božjo besedo ali mu jo celo prepovedal. Primer Bernarda Lawa seveda ni edini. Kronologijo in metodologijo spolnih zlorab pod okriljem Katoliške cerkve, ki zadnja desetletja pretresajo ZDA, sta v knjigi A Gospel of Shame: Children, Sexual Abuse and the Catholic Church (Evangelij sramote: Otroci, spolne zlorabe in Katoliška cerkev) podrobno razdelala Frank Bruni in Elinor Burkett. In prav nič me ne bi čudilo, če bi se omenjeno delo že v bližnji prihodnosti znašlo na kakem črnem seznamu teroristične literature.

Ignoranca in abstinenca

"V ameriškem okolju vlada mit, da bolj kot so informacije v zvezi s spolnostjo dosegljive otrokom, bolj si bodo otroci želeli spolnost poizkusiti tudi v živo. Ter da se ji bodo potem brezglavo predajali," komentira dr. Robert Butterworth, specialist za otroško in adolescenčno psihologijo iz Los Angelesa. "Raziskave, ki smo jih izvedli med nezakonskimi materami, kažejo ravno nasprotno. Največ mladostnikov in mladostnic, ki zaradi spolnosti zaidejo v težave ali nenačrtovano zanosijo, izhaja iz ortodoksno konzervativnega okolja, kjer prevladuje nižja raven izobrazbe in osveščenosti. Ignoranca še zdaleč ni pogoj za abstinenco." Okej, pornografija resda ni najboljši vir za nabiranje znanja o spolnosti, je pa zato v zavesti moralne večine naravnost idealen grešni kozel, ko je treba s prstom pokazati na krivca za anomalije v medsebojnih odnosih. "Strah pred internetno pornografijo, ki je ni mogoče nadzirati, je v glavnem strah staršev pred odgovornostjo. Svoje otroke bi morali poučiti o obstoju tovrstnih fenomenov v sodobni družbi, a za kaj takega nimajo ne potrebnega znanja ne dovolj poguma. Razumljivo, tudi njihovi starši jim iz istih razlogov niso dali tega vedenja, raje so se oprijeli predsodkov in svojo dolžnost prevalili na vzgojno izobraževalne institucije. Začarani krog, v katerem sta molk in prisilno zatiskanje oči najslabši možni opciji."

Da zgodnje zanimanje za spolnost in njene manifestacije ni pot v pekel in pogubo, marveč znamenje normalnega, zdravega psihofizičnega razvoja adolescenta, je razvidno tudi iz študij, ki so jih v drugi polovici devetdesetih izvedli na Švedskem in na katere se v primerjavah opira ameriška strokovna javnost. 88 odstotkov vprašanih mladostnikov se je že v prednajstniškem obdobju sečalo s tako ali drugačno obliko seksualne aktivnosti, od masturbacije do koitusa. "Kot normalno je treba sprejeti dejstvo, da otroci že zelo zgodaj postanejo spolna bitja, in temu brez dramatiziranja ali zaničevanja prilagoditi naše reakcije," trdi IngBeth Larsson z Oddelka za psihiatrijo otrok in adolescentov iz Linkoepinga.

Empiričnih dokazov, ki bi potrdili domneve o škodljivih učinkih pornografije in sorodnega obscenega materiala na otroke, preprosto ni. A kljub temu ta tako imenovana škodljivost predstavlja osnovo ameriške zakonodaje, ki regulira tako pornografski kot ves preostali politično nekorektni material in se iz leta v leto bolj histerično aplicira na vse več oblik izražanja, od sodobne umetnosti do vsebine internetnih strani. "Iz pravne in socialne kronologije uporabe takšne argumentacije v ZDA je razvidno, da se v ozadju skriva želja po pravni podlagi za uvedbo cenzure," je prepričana Marjorie Heins, avtorica knjige Not in Front of the Childen: Indecency, Censorship and the Innocence of Youth (Ne pred otroki: Nespodobnost, cenzura in mladostniška nedolžnost). Heinsova je odvetnica in direktorica Načrta politike svobodnega izražanja pod okriljem ameriškega nacionalnega združenja za boj proti cenzuri, ki se s sedeža v New Yorku že od devetdesetih let bori za civilne svoboščine. "Ko začneš govoriti o kaznih in ostalih oblikah represije zaradi različnosti oblik izražanja, moraš imeti v rokah kaj več kot le individualna mnenja o tem, kaj je neprimerno in nesprejemljivo. Škodo moraš dokazati, kar pa do sedaj ni uspelo še nikomur. Med neprimernim in škodljivim obstaja velikanska in zelo pomembna razlika. Neko zasebno dojemanje morale oziroma nemorale ne more in ne sme postati zvezni zakon." Kul. In kdo se javi, da bo to razložil malemu Bushu? "V ZDA prevladuje tudi mišljenje, da pred osemnajstim letom ne smeš ugovarjati svojim staršem," pravi eden od aktivistov za svobodo govora. "Če čakaš toliko časa, da začneš razmišljati s svojo glavo, je takat žal že prepozno."