Alternativni denarni sistemi

V osemdesetih letih sem delal na ministrstvu za delo v Veliki Britaniji. Vključen sem bil v program, imenovan "mestna akcija", ki se je ukvarjal z manj razvitimi lokalnimi skupnostmi. Pomagali smo ljudem priti do zaposlitve, urejali smo zanemarjene okoliše, pomagali smo malim podjetnikom in podobno. Nato sem magistriral v Bradfordu. Ukvarjal sem se z mirovno ekonomijo, korporacijami, komunami, ekologijo ... Takrat sem prvič slišal, da takšen alternativni denarni sistem že obstaja. Sprva sem si mislil, da kaj takšnega v urbanih središčih sploh ni mogoče izpeljati. Prvič se je tak sistem v praksi pojavil že leta 1830, na novo pa je zamisel oživela leta 1984 v Vancouvru v Kanadi in se od tam razširila po svetu.

Zakaj sploh potreba po takšnem sistemu?

Obstajata dva glavna razloga. Prvi je političen: zato ker ljudje ne odobravajo tega, kako deluje globalna kapitalistična ekonomija, ki vse spremeni v McDonalds, ki ni ekološko naravnana ... Zato se je pojavila potreba po bolj lokaliziranih ekonomijah. Tudi lokalna valuta je korak k temu. Drugi razlog je stvar ekonomije. Denarni sistem ne deluje pri brezposelnih, invalidih, upokojencih in drugih podobnih skupinah. Ti potrebujejo dostop do drugačne oblike denarja. Nekateri pa sodelujejo v alternativnih sistemih preprosto zato, ker radi sodelujejo z ljudmi v svoji okolici.

Kako deluje tak denarni sistem?

Osnova je skupina ljudi, ki si želijo sprememb. Dovolj jih je že deset ali dvajset. Najprej napravijo katalog z imenom vsakega vključenega, njegovo telefonsko številko in s storitvijo, ki jo ponuja. Eden se ukvarja z vrtnarstvom, drugi z aromaterapijo, spet kdo si želi, da bi mu sprehodili psa, drugi pa potrebuje varuško za otroka. Gre za čisto vsakdanje reči. Nato si izmisliš valuto, vendar ne natisneš denarja. Namesto bankovcev ima vsak odprt račun na računalniku. Ima posebno čekovno knjižico, s katero lahko zapravlja izmišljeni denar oziroma denarno enoto. Denarju je lahko ime kakorkoli. V Avstraliji in Kanadi mu pravijo zeleni dolarji. V Veliki Britaniji pa ima valuta v vsakem mestu drugačno ime. Če torej kdo potrebuje varuško in mu ponudim uslugo, mi na primer plača pet enot. O tem obvestim računalniškega operaterja, ta mi na račun napiše teh pet enot in jih prav toliko zbriše z računa drugega. Če hočeš zapravljati, moraš delati usluge drugim.

Ni to le zamenjava enega denarja z drugim?

Obstajajo razlike v primerjavi z navadnim denarjem. Poglavitna razlika je v tem, da v navadnem denarnem sistemu tvoje finance upravljajo neznani ljudje iz centralne banke. Za denar moraš najprej nekomu služiti. V teh sistemih pa lahko najprej kaj zapraviš in šele nato vrneš usluge. Najbolj pa pridejo razlike do izraza pri bolnih ali starejših ljudeh, ki jim lokalna skupnost rada pomaga, komercialno usmerjeni bančniki pa nimajo posluha zanje. Gre torej za medčloveške odnose. Razlika je tudi v tem, da alternativni denarni sistemi ne poznajo inflacije. Pomemben je še ekološki moment. Denar kroži po vsem svetu nenadzorovano hitro, lokalne valute pa se uporabljajo le v lastni okolici. Torej gre za zaprt ekološki sistem. V bistvu postavlja na prvo mesto potrebe lokalne skupnosti. Denar je le še enota za izmenjavo, nima več kakšne posebne pretirane vrednosti.

Ni to po svoje korak nazaj oziroma vrnitev k blagovni menjavi?

Lahko bi kdo stvar videl tako. Lahko pa bi tudi rekli, da gremo nazaj v skupnost in da je to dobro. Nekaterim se zdi globalna ekonomija prevelik stvor, zamerijo pa ji tudi, da se nazadnje vse vrti okoli dolarja in evra. Slovenija je ob osamosvojitvi ustanovila lokalni monetarni sistem, ker ni hotela, da bi denar odtekal v Beograd. Podobno je v Veliki Britaniji, kjer so ljudje veliko bolj naklonjeni funtu kot evru.

Je možno, da bi nekoč ves svet deloval le s takšnimi lokalnimi sistemi?

To se v bistvu že dogaja. V Argentini, kjer so dobro vidne posledice globalizacije, sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka pritisnila na banke. Ljudje so bili odrezani od denarja. Temu so se uprli tako, da so ustvarili svoj denar. Delovalo je tudi v Sloveniji in veliko drugih državah. Torej bi svet lahko deloval tako.

Kje vse že obstajajo takšne oblike menjave?

Začelo se je v Kanadi. Tamkajšnji sistem je bil majhen, brez bankovcev, vse je potekalo prek enega samega računalnika. Vendar takšna oblika deluje le tam, kjer so lokalni telefonski pogovori brezplačni, kot so v Ameriki. Ker v Veliki Britaniji ni tako, imamo pri nas neke vrste čekov. V Kanadi je alternativni zeleni dolar vezan na navaden dolar, mi pa tega nočemo. Zato so enote pri nas vezane na uro. Za uro dela dobiš na primer pet enot. V ZDA pa nimajo čekov. Alternativni sistemi pri njih delujejo na dva načina. Nekje natisnejo posebne bankovce, kot je itaški dolar. Imajo pa tudi tako imenovane "časovne" dolarje. Za uro dela prejmeš en "time dollar". Tak sistem deluje dobro, če potrebuješ storitev, ne pa, če želiš kaj kupiti.

Lahko podrobneje opišete "time dollar"?

Časovni dolar je denarna enota, vezana neposredno na uro dela. Ura dela se vrednoti za vse ljudi enako, za menedžerje enako kot za čistilke. Pri uporabi čekov pa lahko na primer odvetnik za uro svojega dela zaračuna pet enot. Časovni denar je veliko boljši, če imamo opraviti s storitvami. Vendar se v takšen sistem ne bo vključilo prav veliko odvetnikov. Kljub temu je pomembna enakopravnost.

Kaj pa v Argentini?

V tej južnoameriški državi se je drugačna oblika izmenjave pojavila leta 1992 v predmestju Buenos Airesa. Ustanovili so jo ekonomisti in ekologi, ki so slišali za našo izkušnjo. Natisnili so bankovce in začeli. Ko se je tam pred kratkim razmahnila finančna kriza, se je njihov sistem zelo razširil. Sedaj s temi posebnimi bankovci posluje okoli dva milijona ljudi. Njihov sistem se razlikuje od drugih. Imajo ogromne tržnice, velike za nogometni stadion, kjer trguje na tisoče ljudi in kjer dobite čisto vse: hrano, obleko, striženje, zdravniško pomoč, lahko celo kupite avto ali pa le sladoled. Tako ljudje preživijo brez pravega denarja.

Kaj potrebuješ za zagon takšnega sistema?

Odvisno od tega, kako velik sistem želiš ustanoviti. Že deset ljudi je dovolj. Pogoj je le, da imajo radi prijatelje in da radi pomagajo drugemu. Bankovci pa se uvedejo šele, ko številka naraste na petdeset ali šestdeset udeležencev, prav tako je takrat že potreben operater.

Morajo biti ljudje podobnih političnih in etičnih usmeritev, če želimo, da sistem uspešno deluje?

Pravzaprav ni v redu, če v sistemu delujejo ljudje preveč podobnih profilov, saj bi potem vsi ponujali podobne storitve. Vsi bi na primer drug drugemu ponujali le aromaterapijo. Tako ne gre. Vključena mora biti čim pestrejša paleta ljudi. Čeprav se nekateri anarhisti ne bi strinjali, da bi bili vpleteni tudi politiki. Najboljša različica do sedaj je nastala v New Yorku. Ker deluje v univerzitetnem naselju, vključuje veliko malih podjetij.

V takšnem sistemu ne morete prekoračiti limita?

Ponekod je res tako, drugod pa ne. Sistemi so različni. Vsekakor pa gre za transparenten sistem in vsak lahko vidi, koliko ima drugi na računu. Če ne delaš uslug, jih tudi ne moreš dobiti.

Lahko s tako obliko menjave preprečimo recesijo?

Mogoče ne ravno preprečimo, vendar zelo pomagamo ljudem prebroditi recesije. Bi pa lahko ustavili Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad v discipliniranju državnih gospodarstev. Šlo bi za množični odpor ljudi, ki bi s tem povedali, da se ne strinjajo z usmeritvijo vodilnih svetovnih bančnikov. Gre za lokalno obliko samoorganiziranja. Svetovna banka bi lahko ugovarjala, da nenadzorovano tiskanje denarja lahko povzroči inflacijo. Ampak ti alternativni sistemi ne delujejo tako. Vsak mora kaj postoriti, če želi kaj dobiti. Bankovci imajo le simbolno vrednost.

Kolikšno število ljudi je še sprejemljivo, da sistem ni prevelik?

Odvisno. Argentinci rušijo vsa pravila, saj v sistemu sodelujejo milijoni. Vendar se tam pojavljajo tudi prevare. Ilegalno se tiskajo bankovci in nekateri zapravljajo, ne da bi karkoli postorili. Dolgoročno bodo imeli težave zaradi prevelikega števila vključenih. V Veliki Britaniji je največja številka okoli šesto ljudi. To je zgornja meja. Če je ljudi preveč, se med sabo ne poznajo dobro in si ne zaupajo tako zelo.

Ko torej število preseže kritično mejo, je treba mrežo razbiti na več manjših?

Seveda. Ljudje iz severnega dela Ljubljane bodo želeli storitev v bližini, ne v južnem delu mesta. Nekaj podobnega se je dogajalo v Bristolu, ko so eno mrežo razbili na sedem manjših. Včasih pa vseeno kdo ponuja ali želi kakšno posebno storitev, ki je ni v bližini, in tedaj pride prav večja mreža. Zato gre lahko tudi za kombinacijo obeh. Za popotnike bi lahko oblikovali mrežo, ki bi zajemala vso Veliko Britanijo, vendar temu nasprotujejo ekologi.

Kako uspešni so ti sistemi v praksi?

Delujejo v redu. Čeprav smo v Veliki Britaniji zdaj priča manjšemu zatišju, saj nismo v kakšni večji finančni krizi. Veliko ljudi, ki so bili prej aktivni, sedaj pa zaradi kakšnega razloga nimajo časa, še vedno sodeluje in pomaga drugim, ki so jih spoznali prek sistema. Vendar to počno zastonj, brez čekov ali zahtev po vračanju uslug.

Čekovni sistemi so v zatonu, vse bolj so ljudje naklonjeni časovnim enotam. Veliko pozornosti se namenja socialno izključenim, kot so upokojenci, duševni bolniki, brezposelni ... V zadnjem času je nekatere takšne dejavnosti finančno podprla tudi država, čeprav je vse skupaj apolitično.

Torej vaša vlada podpira takšne sisteme?

Samo časovno banko. Podpira humanitarno dejavnost. Drugih sistemov pa ne odobrava, saj meni, da so vanje vpleteni mladi radikalci, ki ne opravljajo "poštenega" dela v službah. To za vlado ni sprejemljivo.

Čeprav ljudje sodelujejo v sistemu, morajo vseeno imeti še navaden denar, če si želijo kupiti računalnik.

Seveda. To, da sodeluješ v alternativnem denarnem sistemu, še ne pomeni, da si popolnoma odrezan od prevladujoče ekonomije. Mogoče pa bodo kdaj alternativne enote uradno priznane.

Kako je s temi sistemi v naši okolici?

Podobne mreže imajo razvite že v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem ... V Italiji imajo časovne banke in se veliko ukvarjajo s socialno pomočjo, saj gre za res majhne lokalne skupnosti. V Švici pa obstaja poslovni krog. Gre za mrežo, ki vključuje pol milijona manjših podjetij. Namesto bankovcev imajo kreditne kartice. Vendar to ni več isto. Vseeno je njihov sistem vzporeden z uradno valuto.

Je večina ljudi, vključenih v sisteme, mlajših oziroma ali lahko govorimo o kakem profilu ljudi?

Pri nas sta v igri večinoma dva tipa ljudi. Mladi radikalni ekologi in aktivisti, ki so postavili alternativne denarne sisteme na noge. Vendar se je hitro pokazalo, da so njihove ponudbe omejene. Zato so pritegnili več ljudi. V Argentini pa zaradi razmer najdemo ljudi čisto vseh vrst.

Ti sistemi potemtakem pomenijo spodkopavanje kapitalistične ureditve od znotraj?

Tudi to. Prvotna zamisel je vsebovala odpor zoper globalizacijo. Ne gre samo za kapitalistični sistem, temveč tudi za varstvo narave. Le lokalizirana ekonomija poskrbi za svoje okolje. V teh sistemih deluje veliko zelenih anarhistov. Vse skupaj pa temelji že na Marxovi ideji, da lahko navadni ljudje vzpostavijo sistem od spodaj. Njegova ideja je danes, v času globalizacije, zelo živa ...