Prodor na uslužni vzhod

Podpis samo 475 besed dolgega dokumenta o "novi" jedrski razorožitvi in ustanovitev novega sveta "Nato-Rusija" sta bila predvsem medijska dogodka z veliko blišča in malo vsebine. Ki pa sta vsekakor koristila obema, ameriškemu in ruskemu predsedniku. Ameriškemu zaradi pomena, ki ga ima Rusija v "protiteroristični koaliciji" in zaradi njenega vojaštva v bližini novih ameriških tarč, ruskemu pa predvsem zaradi gospodarskih koristi in postavljanja pred domačo javnostjo. Scenarij je bil tudi tokrat skoraj enak tistemu izpred nekaj let; tudi tedaj je Rusija privolila v širitev Nata na vzhod, še pred tem pa sta ruski zunanji minister Primakov in takratni generalni sekretar Nata Solana v Parizu podpisala sporazum, s katerim je bil oblikovan "skupni svet Nato-Rusija". Takratni ameriški predsednik Clinton je dejal, da je podpis sporazuma "zgodovinski korak k mirni, nedeljeni, demokratični Evropi", komentatorji pa so glasno zagotavljali, da je sporazum vendarle "zavaroval sposobnost vojaškega načrtovanja in odločanja v Natu brez blagoslova Moskve". Mesece pred tem je državna sekretarka Madeleine Albright prepričevala Moskvo, da Nato nima namena nameščati "večjih" vojaških enot na ozemlju novih članic in da "nima namena, načrtov ali potrebe", da bi nameščal jedrsko orožje, ki si ga nekatere nove članice danes celo želijo. Ko pa bi v sporazum morali zapisati ruski predlog, po katerem tujih enot na ozemlju novih članic ne sme biti več kot 5 odstotkov, se je zataknilo. Nato je tedaj zahteval 20 odstotkov vojaštva. In nazadnje niso zapisali nobene konkretne številke. Le malo zatem je Moskva kot nadomestilo za svojo privolitev v sporazum dobila posojila Svetovne banke in IMF ter bila sprejeta med članice G-7, skupni "svet" pa je ob jugoslovanski krizi tako rekoč nehal obstajati. Zgodba se bo očitno kmalu ponovila, tokratni najpomembnejši cilj ruske administracije pa je vstop Rusije v Svetovno trgovinsko organizacijo.

Seveda tudi glede tega, kaj bodo od dogovorjene širitve zveze Nato na vzhod dobile države članice, ni veliko nejasnosti. Prav na dan, ko sta Putin in Bush v Rimu slovesno podpisovala rimsko deklaracijo, je Washington Post, ki velja za enega od Beli hiši bližjih in dobro obveščenih časopisov, objavil zgodbo o tem, kakšnega pomena so za zvezo Nato predvsem nove vojaške baze in vojaška vadišča. Po poročilih Washington Posta, ki je spremljal eno od vaj ameriških inženircev na Madžarskem, je bilo 460 ameriških padalcev več kot navdušenih nad tem, kar so videli, ko so pristali na zapuščenem sovjetskem letališču v Keckemetu. "Madžarski oficirji so bili tako navdušeni nad sodelovanjem z ZDA, da so z razstrelivom naredili velikanski krater na površini oporišča, tako da so ameriški inženirci lahko vadili popravilo s težko mehanizacijo, ki so jo odvrgli iz letala C-141 Starlifter. 'Poglejte, kaj vse so nam omogočili ... Samo za nas so razstrelili luknjo, da jo lahko popravimo. Ne morem si zamisliti, da bi kjerkoli drugje dobili dovoljenje za kaj takega,'" opisuje reporter Washington Posta odkrito navdušenje ameriškega poveljnika, ki je vodil vojaške vaje na Madžarskem.

Vse to je po mnenju Washington Posta le eden od dokazov tega, kako so ameriški vojaški odnosi s starimi članicami Nata vse bolj "oddaljeni in zadržani", zato pa "Pentagon pridobiva zaradi tesnih stikov z Madžarsko, Poljsko in Češko, tremi novimi članicami, in drugimi državami iz vzhodne Evrope, ki si želijo postati članice Nata". Američani, ki imajo največ vojaških oporišč v Nemčiji in Italiji, so v zadnjem času namreč vse bolj "nezadovoljni zaradi omejitev pri izvedbi vaj, ki so jih sprejeli evropski gostitelji". Gosto poseljena območja in močna gibanja za varstvo okolja vse bolj omejujejo ameriško vojsko pri izvedbi vojaških vaj.

Prav zaradi delne prepovedi preletov vojaških letal v Nemčiji je bila letošnja druga vaja ameriških letalskih sil v Evropi izpeljana na Poljskem. Ameriški vojaki so bili navdušeni, ker so končno lahko v velikih formacijah iz helikopterjev vrste Apache, oboroženih z raketami in večcevnimi topovi Helfire, izstrelili številne salve s pravim bojnim strelivom. Češko mestece Hradište je bilo naslednji gostitelj ameriških vojakov in je imelo čast, da se nad njim izpelje druga vaja s helikopterji vrste Apache in Blackhawk. Trinajstega maja letos pa so ameriške sile v madžarskem Keckemetu preizkušale svoje znanje med namišljeno evakuacijo ameriških državljanov iz vojaškega oporišča. Vojaki, po zračnem mostu pripeljani iz Vicenze v Italiji in Wiesbadna v Nemčiji, so se po madžarskih vadiščih zadovoljno prevažali z oklepniki M-113 in s tanki M-1 Abrams. Vse to bi bilo v zahodnoevropskih državah zaradi okoljevarstvenih omejitev in protestov prebivalcev skorajda nemogoče. Jeffrey Gedmin, direktor Aspen Instituta iz Berlina, je zato prepričan, da je neprijetno, toda resnično danes predvsem to, da "imajo Zahodnoevropejci boljše orožje, vendar njihovi pogledi niso tako odlični", in da je "z Vzhodnoevropejci ravno nasprotno". Ti imajo torej slabše orožje, zato pa so precej manj kritični do vojaških vaj in prisotnosti vojaštva v svojem okolju. Ali ta aksiom velja tudi za Slovenijo, bomo videli že kmalu.

Ob tem je zanimivo, da je vojaških baz in vojaških vaj v ZDA čedalje manj. Ob pomoči države je bilo v ZDA v zadnjem desetletju pod geslom “Zapri bazo, ustvari delo” odprtih več delovnih mest, kot jih je bilo izgubljenih. Od leta 1988 so tako v ZDA odprli 50.000 civilnih delovnih mest. V mestu Ayer (Massachusetts) se je v vojaško oporišče preselila proizvodnja britvic Gillete, v bostonski tovarni džipov delajo vlakovne kompozicije, v Bushevem Austinu (Teksas) pa je nekdanje zračno oporišče Bergstrom, kjer je bilo nekoč 12. poveljstvo ameriških vojaških sil, spremenjeno v civilno letališče s 25 vzletnimi stezami in z 260 poleti na dan ter novim hotelom Hilton. Tudi v Alamedi (Kalifornija), pristaniškem mestu, kjer so prebivalcem nad glavami včasih vzletala in pristajala vojaška letala, po poročilih ameriških medijev danes “hollywoodski filmski studii snemajo filme, komaj ustanovljena podjetja pa na trg pošiljajo električne avtomobile in nove tehnologije".

Ob novih mejah “evroatlantskega zavezništva” je po novih sporazumih med "Butinom in Pushem" drugače. Tam se civilna delovna mesta zapirajo, vojaška pa odpirajo. Vojaška oporišča se selijo na vzhod, kjer se domorodci čudijo novi tehnologiji in rezke zvoke helikopterskih in reaktivnih motorjev s strahospoštovanjem sprejemajo kot oznanilo nove dobe.