Od bušizma do apokalipse

Ko je Bush pripotoval na evropsko turnejo, je mislil, da je iz hudega ven, toda padel je v zasedo. Bolje rečeno - v trojno zasedo. Prvič, pričakale so ga trume bučnih, besnih protestnikov - in to povsod, kamor je šel, v Nemčiji, Rusiji in Franciji. Zoprno. To se doma ni dobro videlo. Drugič, pričakale so ga kamere, ki so ujele vse njegove neformalne posebnosti, huh, vse spontane in neprisiljene izlive njegove naravnosti, recimo magični trenutek, ko sta s Putinom sedela v Kremlju in čakala na začetek debate o atomski razorožitvi in ko Putin debate ni in ni mogel odpreti, ker je Bush cmokljal in po ustih premetaval žvečilni gumi, ki ga je šele po opozorilu z jezikom najprej porinil na rob svojih ust, tako da je - v velikem planu! - štrlel ven, potem pa ga izpljunil v roko. Horror. Putin se je le nemočno zdrznil. Ni namreč vedel, kaj naj stori - ali naj se smeji novemu bušizmu, ali naj bo jezen, ker mu jenki svinja Kremelj, ali pa naj si oddahne, ker se pretzel-George ni zadušil. Nič, na koncu se je odločil, da naj Bazooka George naprej prežveči, šele potem pa bodo prišle na vrsto atomske konice. Kar je kakopak srhljivo. A po drugi strani - logika "od bušizma do atomske bombe" je logika, s katero živimo že vse od 11. septembra, še huje, že vse od trenutka, ko Bush ni zmagal na volitvah. Od Apokalipse nas stalno loči le bušizem - čikgumi na rdečem gumbu. Nehote. Ni čudno, da je ruska televizija ta prizor zavrtela vsaj tolikokrat kot rušenje Svetovnega trgovinskega centra.

In tretjič, Bushu so zatežili novinarji. In da bi bila mera polna, ne evropski, ampak ameriški novinarji! Kar je bil za Busha pravi šok. Recimo, na tiskovni konferenci v Franciji ga je David Gregory, reporter TV mreže NBC, vprašal, kako si razlaga vse te demonstracije. "Zakaj menite, da v Evropi vlada taka averzija do vas in vaše administracije? Zakaj vlada prepričanje, da skušate vi in vaša administracija ameriško voljo vsiliti celemu svetu, še posebej ko gre za Bližnji vzhod in nadaljevanje vojne proti terorizmu?" Bush, vidno vznemirjen, je odvrnil: "Vi ste torej prišli na protestni shod, jaz pa se vozim po berlinskih ulicah, ob katerih stoji na stotine ljudi, ki mi mahajo. Nobene sovražnosti nisem videl - le veliko prijateljev. To, da se pojavijo tudi protestniki, pa je dobro - to namreč pomeni, da sem prišel v demokracijo." Gregory se je - v francoščini - obrnil na Jacquesa Chiraca: "Gospod predsednik, bi to morda komentirali še vi?" Nič ni bilo iz tega - Jacquesa je namreč prehitel vse bolj pasji Bush: "Fino, tip si zapomni štiri besede in se dela, da je medcelinski." Gregory: "Če hočete, lahko nadaljujem." Bush, sarkastično: "Impresioniran sem - que bueno! No, zdaj pa jaz govorim v dveh jezikih." Bush je potem nadaljeval z bajanjem o blaznem prijateljstvu med Ameriko in Evropo, skupnih vrednotah, svobodi in trgovini, ko pa je Gregory prosil, če lahko vendarle nadaljuje, ga je zabil: "Hvala!" Nehaj! Dovolj te imam! In ko je sestopal s podija, mu je siknil: "Takoj ko se pojaviš pred kamero, se začneš važiti!" Oho.

Izgubljanje živcev

Bush je torej izgubil živce. Ni čudno. Vse bolj in bolj namreč izgublja kontrolo nad mediji, novo stopnjo v eroziji te kontrole pa predstavlja prav nedavno medijsko razkritje, da je pred 11. septembrom vendarle nekaj vedel. Ne, mediji se ne zadržujejo več - vsaj ne tako kot prej. Ne obnašajo se več za vsako ceno patriotsko. Ni jim več vseeno, kaj se je 11. septembra in tik pred tem dogajalo v Bushevi administraciji. Prej je bil medijski pogled na svet le replika Bushevega pogleda na svet. Mediji z Bushem niso polemizirali, niso ga kritizirali - le ponavljali so to, kar je rekel Bush. Hvalili so ga, častili, mu gledali skozi prste. In skozi preste. Opozicije ni bilo slišati. Alternativni pogledi so bili ignorirani. Za javno mnenje so skrbeli izključno Bush, njegova administracija in njegova stranka, hja, republikanci, ki so okupirali večino medijskega časa. Raziskava, ki jo je opravila mednarodna in neodvisna organizacija Media Tenor, je namreč pokazala, da je bilo izmed tistih, ki so leta 2001 nastopili v glavnih poročilih največjih treh ameriških TV mrež (ABC World News Tonight, CBS Evening News in NBC Nightly News), kar 75 % republikancev... da je dal skoraj 10 % vseh izjav v glavnih poročilih sam Bush... da so nevladne skupine, ki predstavljajo - no, vsaj v normalnih okoliščinah - neke sorte alternativo, dale le 3 % izjav... in da so republikanski odstotki po 11. septembru zrasli na 87! U-huh! Zdaj se to kakopak spreminja. Bush ni več tabu. Razkritje je pustilo sledi. Javnomnenjska raziskava, ki sta jo opravila Time in CNN, je pokazala, da več kot polovica Američanov meni, da so FBI, CIA in Bushevi svetovalci vsaj delno krivi, ker niso preprečili napada na Ameriko, skoraj polovica pa jih meni, da je delno kriv tudi sam Bush. Še več, Stanley Hilton, odvetnik iz San Francisca, je proti Bushu in njegovim ljudem vložil tožbo, ker niso izvršili svojih ustavnih dolžnosti in ker so dopustili, da se je zgodil 11. september. Tožbo je vložil v imenu sorodnikov nekaterih žrtev, zahteva pa 7 milijard dolarjev. Mediji imajo zdaj drugačen spin. Kar je za Busha skrajno zoprno, še toliko bolj, ker se verjetno zelo dobro zaveda, da je že od samega začetka medijska kreacija.

Ni čudno, da izgublja živce. Hej, ko je že mislil, da se je pritisku in obleganju ameriških medijev - in njihovemu teženju z "razkritjem" - izmaknil, so ga našli in udarili v Evropi. Šit! Ko je že mislil, da se jim je skril - bamf! Da so mu ameriški novinarji težili v Evropi, se mu je zdelo nezaslišano. Če bi se to zgodilo pred nekaj meseci, bi jih razglasil za izdajalce, nepatriote, Talibane. Za perverzne cinike. Toda nekaj perverznega in skrajno ciničnega je bilo v njegovem odhodu na evropsko turnejo. Specifično - v Evropo je odpotoval v trenutku, ko je v Ameriki razglasil serijo apokaliptičnih alarmov. Ljudje, pozor, teroristi bodo spet napadli Ameriko! Hecno, ne - predsednik razglasi alarm, potem pa odpotuje v tujino. Je to normalno? Je to patriotsko? Ne, ravno obratno - nič ni bolj abnormalnega od tega, da predsednik razglasi alarm, potem pa zbeži v Evropo. Hej, domovina ga potrebuje! Ne more je zapustiti v trenutku najhujše teroristične ogroženosti... ee, v trenutku, ko se pričakuje sovražnikov napad. Toda to je Bushu očitno v karakterju: ko je vroče, se skrije. Prvič: ko je 11. septembra gorel New York, se je cel dan skrival - selili so ga iz ene vojaške baze v drugo. Drugič: ko so mediji nedavno razkrili, da je pred 11. septembrom vendarle nekaj vedel, je v ogenj poslal Arija Fleischerja, tiskovnega predstavnika Bele hiše, in Condolenzzo Rice, svetovalko za nacionalno varnost, sam pa se je raje skril - ni ga bilo na spregled. In tretjič: ko je to razkritje dobilo epske dimenzije, je razglasil alarm in spokal v Evropo. Soočenje s "sovražnikom" - z mediji - je raje prepustil drugim, da bi se lahko v Evropi pomeril z ameriškim reporterjem (mano a mano!), ki ga je vprašal le, hej, George, zakaj te v Evropi ne vidijo tako, kot te vidijo v Ameriki. To je pač zadnje, kar si želi Bush - da bi ga tudi v Ameriki videli tako, kot ga vidijo v Evropi.

Tajni načrt

In če kdaj, potem ima Amerika zdaj dovolj razlogov, da ga vidi tako, kot da ga vidi Evropa. Za začetek, Bush je razglasil serijo apokaliptičnih alarmov, potem pa stegnil v Evropo. Čudno, huh, prečudno. Ne pozabite: 19. maja, štiri dni po razkritju, da so Busha pred 11. septembrom vendarle zelo razločno posvarili pred al-Kajdo in njenim diaboličnim načrtom (ugrabitev potniških letal), je podpredsednik Dick Cheney oznanil, da so novi teroristični napadi "skoraj gotovost". Takoj zatem so sledili še ostali predsednikovi možje, jasno, vsak s svojim apokaliptičnim svarilom: Robert Mueller, direktor FBI-ja, je razkril, da so samomorilski atentati "neizogibni"... obrambni minister Donald Rumsfeld, je poudaril, da teroristi tokrat prihajajo z nuklearnim in biokemičnim orožjem... Tom Ridge, direktor notranje varnosti, pa je razodel, da ni več vprašanje, ali bodo teroristi napadli Ameriko, ampak da je vprašanje le še, kdaj jo bodo napadli. Bum! Ni kaj, to so bila apokaliptična svarila. A glej, no glej - Bush je 22. maja povsem mirno odpotoval v Evropo. Kot da ni nič.

Kaj to pomeni, je na dlani: alarmi, ki jih je razglasil, so bili očitno lažni, le promocijski triki. Če bi bili ti alarmi res izraz realne ogroženosti in neposredne nevarnosti, Bush zagotovo ne bi tako veselo letal po republikanskih gala fundraiserjih, ceremonijah v čast Ronaldu Reaganu in predvolilnih shodih svojega brata Jeba, ki spet kandidira za guvernerja Floride... zagotovo ne bi tako serijsko sprejemal razno raznih podeželskih in univerzitetnih športnih ekip ter poziral z nogometno ekipo vojaške akademije... in zagotovo ne bi tako mirno vandral po Evropi, se smehljal, lizal berlinski sladoled, mahal francoskim pionirjem, žvečil gumi in se prepiral z "Amerikancem v Parizu", mar ne. Ergo, alarme je sprožil le zato, da bi z novo dozo panike, strahu, tesnobe in zmede preglasil resnico o tem, kar je vedel pred napadom na WTC... da bi blokiral preiskavo... da bi pozornost javnosti speljal drugam, proč od 11. septembra. Ljudje, kakšna preiskava neki, ne težite, raje se skrijte - prihajajo teroristi! Nimam časa za debatiranje o tem, kaj se je dogajalo pred 11. septembrom - rešiti moram Ameriko! Zaboga, v vojni smo! Teroristi imajo atomsko orožje! Na tisoče, ne, na milijone bo mrtvih! Čaka nas katastrofa! Čakajo nas še hujše travme! Svetovni trgovinski center ni bil še nič! Hitro poglejte Brooklynski most in Kip svobode - morda ju vidite zadnjič! Oh. Kar je seveda le blef. Američanom bi zdaj že moralo kapniti, da jih je spet vrgel na finto. Da jih stalno meče na isto finto. In da se na oblasti drži z lažmi - z lažnimi alarmi.

Okej, na oblasti ga držijo laži, toda pri življenju ga drži desnica - ta ista desnica, ki je hotela Billa Clintona odstaviti zato, ker je varal ženo. Huh! Brez skrbi, nič novega - to je desnici v krvi. Za patriarhalno, puritansko, od Boga poslano desnico je klanje, pobijanje in brutalno nasilje vedno bolj moralno in bolj sprejemljivo od seksa in golote - "moralna policija" nikoli ne cenzurira nasilja, seks in goloto pač. Desnica - in tudi vsa tiha večina! - bi morala ponoreti, ko je izvedela, kaj vse je Busheva administracija vedela pred 11. septembrom: da se v ameriških privatnih letalskih šolah urijo fantje, ki so povezani z al-Kajdo, da so v Ameriko malo pred tem pripotovali tipi, ki so na listi "opazovanih" teroristov, da al-Kajda prihaja nad Ameriko, da pripravlja retaliacijo, da načrtuje ugrabitve potniških letal, da jih kani uporabiti kot samomorilsko orožje in da so med njenimi prioritetnimi tarčami Pentagon, štab CIE, Bela hiša in WTC, da se v islamskih deželah jačajo protiameriški sentimenti, da so pred napadom al-Kajde svarile izraelska, ruska, egipčanska, francoska, nemška in italijanska obveščevalna služba - ja, Busheva administracija je bila preplavljena s svarili. Navsezadnje, le zakaj bi sicer pravosodnega ministra Johna Ashcrofta pred napadom svarili, da naj za potovanja nikar ne uporablja komercialnih linij? Sploh pa, le zakaj bi sicer Bush dva dni pred napadom na Ameriko na mizo dobil "načrt za odstranitev al-Kajde z obličja Zemlje"? Kot je namreč poročala mreža NBC, je ta tajni načrt Busheve administracije vseboval vse, kar se je potem tudi zares zgodilo - vojno proti al-Kajdi, vojaške operacije v Afganistanu, zamrznitev vseh bančnih računov al-Kajde, likvidacijo njenih pralnic denarja in obračun z njenimi "celicami"! Čudno, ne - dva dni pred napadom na Ameriko je imela Busheva administracija pripravljen detajlen načrt za obračun z al-Kajdo, po napadu pa je zagotavljala, da je bil napad al-Kajde povsem nepredviden in nepredvidljiv!

What a Wonderful World It Could Be!

Vprašanje, ali bi lahko Bush preprečil napad na WTC, je bolj ali manj špekulacija, ni pa špekulacija neko drugo vprašanje: kaj bi se zgodilo oz. kaj se ne bi zgodilo, če bi javnost po 11. septembru obvestili, kaj vse je Busheva administracija vedela pred 11. septembrom? Nekaj je gotovo: vojna proti Talibanom ne bi bila tako samoumevna... bombardiranje Afganistana ne bi bilo tako divje nujno... "protiteroristična kampanja" ne bi bila tako histerična in tako poljubna... zategovanje demokracije in kršitve državljanskih pravic v Ameriki ne bi bile tako dobrodošle... delovanje Busheve administracije ne bi bilo tako tajno... globalna varnost ne bi bila tako na psu... Izraelci ne bi upali uprizarjati tako drastične "protiteroristične kampanje"... Indija in Pakistan ne bi tako apokaliptično mahala z atomskimi bombami... svet se ne bi znašel v takem kaosu... islamski fundamentalisti ne bi bili tako motivirani... in vsak bušizem bi bil zadosten razlog za impičment.