Pred novo kohabitacijo?

Francija se približno mesec po drugem krogu predsedniških volitev in ponovni izvolitvi Jacquesa Chiraca, ki je z večino glasov premagal kandidata skrajne desnice Jean-Mariea Le Pena, znova pripravlja na volitve, saj bo 9. in 16. junija volila 577 poslancev državnega zbora. Te volitve se časovno ujemajo s svetovnim nogometnim prvenstvom. Ko je 12. julija 1998 zvečer francoska nogometna reprezentanca po tem, ko je porazila Brazilijo, prvič osvojila naslov svetovnega prvaka, so mediji in politiki opazili posrečeno, rasno raznoliko sestavo, sposobno odzvati se na največje izzive. To je bila podoba Francije, ki zmaguje, čemur smo rekli “bleu-black-bleur” (beli-črni-rjavi), sklicevaje se na tri barve nacionalne zastave. Medtem ko smo čakali, da Zidane in drugi poskušajo osvojiti drugi naslov svetovnih prvakov, je zadnje mesece več dogodkov spominjalo na nogomet in obrambo republike. Vedno je zanimivo spremljati, kako šport odseva razmere v družbi, v kateri živimo.

Začelo se je 6. oktobra lani, na prijateljski tekmi med Francijo in Alžirijo, na prvem nogometnem srečanju teh dveh držav po osamosvojitvi Alžirije leta 1962. Tekmi so pripisovali več političnega pomena kot značilnosti športne zanimivosti. Francosko občinstvo alžirskega rodu je na štadionu v Franciji, kjer je srečanje potekalo, izžvižgalo francosko nacionalno himno Marseljezo. Štadion namreč stoji v Saint-Denisu, mestu z zelo številno severnoafriško skupnostjo. Poleg tega se je o tem srečanju v Franciji veliko razpravljalo, kajti prekinili so ga petnajst minut pred koncem, potem ko so navijači, mlajši predstavniki najrevnejših slojev, vdrli na zeleno površino igrišča. Tedanji premier Lionel Jospin, ki si je prišel ogledat tekmo, je nemočen opazoval predstavo "alžirske" skupnosti, s katero je delala škodo svoji drugi domovini. Tekma je imela precejšen vpliv na predsedniško kampanjo, ki se je na tihem začela po napadih v ZDA 11. septembra 2001. Skrajna desnica je ob dogodkih na tekmi med Francijo in Alžirijo dobila priložnost za dokazovanje, kako neprilagodljivi so priseljenci v Franciji, to pa je še povečalo število Le Penovih volilcev. Maja sta se na nacionalnem prvenstvu, na istem igrišču, za zmago potegovala bretanski Lorient in korziška Bastia, v prvi ligi slabše uvrščeni moštvi. Dobršen del navijačev Bastie je odločno izžvižgal Marseljezo, kar je ujezilo Chiraca, ki je takrat sedel na častni tribuni. Kajti velik del navijačev Bastie, ki so se odločili izžvižgati francosko nacionalno himno, se spogleduje z nacionalističnimi idejami. Predsednik države zmagovalcem navadno izroči pokal, vendar se je tokrat odločil zapustiti igrišče pred koncem tekme. V častni loži je ostal še kakšnih dvajset minut in skupini novinarjev pojasnil, da ne bo dopustil norčevanja iz nacionalnih simbolov. Njegovo potezo so enoglasno odobravali vsi politični krogi, razen Le Pena; ta se je spraševal, ali je Chirac, sam zapleten v šest sodnih zadev, res poklican, da zagovarja republiko. Povrhu se je Chirac odzval na nogometno srečanje z Alžirijo, torej tedaj, ko je Jospin miroval. Poleg zagotovitve publicitete v pravem trenutku, pred bližnjimi parlamentarnimi volitvami, je Jacques Chirac hotel pokazati, kako vnet zagovornik republike je, kar je pravzaprav bolj kot njegov predvolilni program prispevalo k neizpodbitni zmagi na volitvah.

Veliko se je govorilo o Le Penovi uvrstitvi v drugi krog predsedniških volitev. Vzpon Nacionalne fronte v Franciji se ujema z dogajanjem drugod po Evropi, kjer je opazna krepitev skrajnih in populističnih političnih strank. Velika lekcija zadnjih volitev, v tujini komaj opažena, je bil zelo skromen izid obeh vladajočih. Tako je za Chiraca glasovalo 20 odstotkov volilcev, za Jospina pa 16 odstotkov. Takšni volilni izidi, med najnižjimi v zgodovini, so verjetno posledica tega, da je tretjina volilcev glasovala za skrajne, leve in desne, politične stranke. Zanje bi lahko rekli, da so glasovali proti zdajšnji graditvi Evrope in proti globalizaciji. To pa verjetno ne drži, saj so razlogi za takšno glasovanje notranje narave in zadevajo težave v Franciji, kakršna je recimo spoprijemanje z ogroženostjo, veliko temo tokratne volilne kampanje. Med kampanjo se namreč nobeden izmed kandidatov ni zares ukvarjal s Francozi v razmerju do Evrope in globalizacije. Poslušali smo manihejske govore, v katerih je bilo slišati “sem za, ker” ali “sem proti, ker”. Vendar ne gre za to, ali smo za ali proti pojavom, ki jih ni mogoče ustaviti, ampak za to, v kakšni obliki in v kateri smeri želimo graditev Evrope in globalizacijo. Francijo zadevata oba vidika 21. stoletja, gospodarski in geopolitični. Odsotnost takšne vrste razprav je koristila skrajnim političnim strankam, katerih enostranske in radikalne zamisli ustrezajo bojaznim številnih Francozov.

Odsotnost razprave, ki je podpirala trditve skrajnežev, nam lahko pomaga predvideti, kakšno vlogo utegne imeti v bližnji prihodnosti Nacionalna fronta. Drugače kot v drugih evropskih državah, kjer se skrajna desnica povezuje z desnimi strankami, je francoska parlamentarna desnica vedno zavračala vsako povezavo ali sporazum z Nacionalno fronto. Zaradi tega je kdaj tudi izgubila na parlamentarnih volitvah. Tudi zato je Chiracu uspelo dobiti toliko glasov v drugem krogu predsedniških volitev.

Odkar se je leta 1986 Nacionalna fronta pojavila na francoskem političnem prizorišču in kandidata levice ali desnice, odvisno od vrste volitev, prehiti ali z njim tekmuje kandidat Nacionalne fronte, je kandidat iz vrst republikancev v najslabšem položaju ali pa se umakne in poziva h glasovanju proti skrajni desnici v drugem krogu. Temu rečemo republikansko načelo.

In vendar Nacionalna fronta težko dobi glasove. Kljub 20 odstotkom glasov ima samo dva župana in nobenega poslanca v parlamentu. Drugi razlog za slabo zastopanost Nacionalne fronte je način volitev. Na parlamentarnih volitvah po večinskem sistemu volijo poslance iz 577 volilnih okrožij, to pomeni, da v drugem krogu volitev lahko sodelujejo samo poslanci, ki v prvem krogu dobijo več kakor 12,5 odstotka glasov. Pogosto se zgodi, da v igri ostanejo trije ali štirje kandidati. Tedaj prevlada republikansko načelo, in čeprav se Nacionalna fronta po prvem krogu lahko obdrži v najmanj 250 volilnih okrožjih, ni gotovo, da bo imela poslanca v parlamentu.

Nasprotno pa komunisti s pogubnimi 3,5 odstotka na predsedniških volitvah lahko upajo na zmago kakšnih dvajsetih kandidatov. Leta 1986 je Francois Mitterrand spremenil način volitev, da bi desnici preprečil dobiti večino na parlamentarnih volitvah, tako da je uvedel proporcionalni sistem, to pomeni, da naj bi število poslancev zvesteje odslikavalo število volilnih glasov. Zato so na parlamentarnih volitvah leta 1986 v državni zbor izvolili okrog trideset poslancev Nacionalne fronte, kar je povzročilo veliko hrupa. Le Pen se besno oglaša v zvezi z zastopanostjo svoje stranke, takšen način glasovanja pa je tudi jasen dokaz za to, da je večina Francozov proti poslancem Nacionalne fronte v državnem zboru, tudi če goljufajo demokracijo. A zakaj bi ne mogli goljufati pri stranki, ki se sklicuje na najbolj neznosne in rasistične zamisli? Le Pen zatrjuje, da bi imela njegova stranka od 100 do 150 poslancev. V Franciji se dobro navajamo na to “nepravičnost”.

In v prihodnje? Chirac znova potrebuje večino desnice v državnem zboru, da bi se spoprijel z novo vlado Jean-Pierra Raffarina. Če bo zmagala levica, bo nujna vnovična kohabitacija, to pa bi oslabilo predsedniško funkcijo in omejilo manevrski prostor bodoče vlade. Desnica ostaja favorit, vendar se utegne mobilizirati levica, ki je enoglasno glasovala za Chiraca proti Le Penu. Junija pa se Francija nadeja tudi ponovne osvojitve naslova svetovne prvakinje v nogometu.