Pigmejci, gorile in trdoglavi predsedniki

"Čik - to nam daj, fotke - to pa raje ne!" Mladci v rjavkastih majicah, na katerih je z roko napisan velik UG, se smejijo, odkimavajo in pogledujejo proti stražarju. Uniformiranec s kalašnikovko le poudarja tisto, kar že piše na njih. UG = Uganda. Last Ugande so. Toda ker ima država kajpak težave, da jih nahrani, se upravnik zapora lahko poveže s privatniki, ponudi delovno silo v najem. Tile širijo cesto ob rastočem luksuznem hotelu.

Lastniki že obstoječih turističnih zmogljivosti samo zmajujejo z glavami. Le kako kani bodoči hotelir nabrati stranke, ko pa že oni večinoma životarijo? Ivan Mbabazi Batuma, poslovnež iz bližnjega mesta Kabale, ki je postavil najbolj cvetoči kamp ob jezeru, je prepričan, da se ogromna investicija v hotel in spremljajoči konferenčni center ne bo nikoli povrnila. “Kar naj poskusijo, propadli bodo,” flegmatično napoveduje. Niclas Jalkemo, Šved z otoka Far Out, ni tako sproščen: “Čeprav sedaj trdijo, da tega ne bodo počeli, bodo nekoč skoraj zagotovo začeli s smučanjem na vodi, gliserji in podobnimi hrupnimi športi - v obupnem poskusu, da si povrnejo denar.”

Jalkemo ima že sedaj problem z motornimi čolni, ki zvedave turiste popeljejo okoli njegovega otoka, motijo petične počitnikarje in plašijo ptice.

Čez 200 opaženih vrst na jezeru niti ni kaka posebnost za Ugando, znano kot raj za opazovanje ptičev, državo, ki ima ptico celo na svoji zastavi, ki plapola v bližnji osnovni šoli Bufuka. Zjutraj in popoldne se otroci postrojijo za njen dvig in spust, pod streho pa jo spravijo tudi ob vsakem močnejšem dežju. Nova bi stala preveč, zato morajo nanjo dobro paziti.

Učiteljev gradbišče na drugi strani majhnega zaliva niti najmanj ne moti. Tudi nad tem, da nekaj sedmošolk tam dela, namesto da bi bile v učilnici, se ne pritožujejo preveč, saj je popolnoma razumljivo - le kdo bi izpustil redko priložnost za zaslužek, ko pa za nadaljevanje šolanja tako ali tako ni sredstev? Stavba se jim ne zdi žalitev za oči, za morebitni hrup jim je malo mar. Eden od komentarjev: “Na učiteljišču smo imeli v čitalnici glasen fotokopirni stroj. Ko se je nekdo pritožil, so mu povedali, da je to nujna posledica razvoja.” Zdi se, da je tišina v glavi povprečnega Ugandčana sinonim za zaostalost. Motorni čolni, ki bodo švigali mimo, bodo kvečjemu popestrili vsakdan.

Lokostrelci, ki so jim vzeli tarče

Eno takih plovil najame Annie Devonport za pot v Makango, na drugo stran jezera. Angleška medicinska sestra se je posvetila ljudstvu Batwa, dvema skupinama na zahodu Bunyonyija, ki sta se ustalili med večinskim plemenom Bakiga. Batwam se lahko reče tudi Pigmejci.

Sem in tja se popotniki, ki jih prinese do jezera, odpravijo do te eksotike. Ob vrnitvi niso najbolj navdušeni, saj Batwe nimajo dosti pokazati. Po mnenju nekaterih niti niso dovolj majhni, da bi bili zanimivi.

Res, ker je Annie malo manjše rasti, bi na podlagi skupne fotografije s Pigmejcem težko ugotovili, da gre za kako posebnost. Toda pogled na celotno skupnost jasno razkrije, da so za glavo ali dve nižji od povprečja naše vrste. Ženske zrastejo do okrog 140, moški do okoli 150 centimetrov.

“Zakaj pa mislite, da turisti hodijo k vam?” Kanimba, njihov vodja, po kratkem posvetu z ostalimi odgovori: “Zato ker smo tako revni. Našo bedo hočejo videti,” o kaki telesni višini pa ni niti besede.

Annie upa, da bi z nekoliko bolj domišljeno turistično ponudbo Batwam omogočili prepotrebni vir dohodkov. Pred nekaj leti so se morali odseliti iz narodnih parkov, zapustiti nabiralniški način življenja v gozdovih ter se za stalno naseliti. Prilagoditi se morajo novi kulturi, ki med drugim od njih zahteva, da osnovnošolcem nabavijo uniforme, zvezke in pisala. In da se “civilizirano” oblečejo, kar tudi stane. Za drobiž so pripravljeni obdelovati zemljo za Bakige in paziti na njihovo živino, prav tako so izjemno trpežni nosači, potem pa možnosti zanje že zmanjka.

Devonportova se pozanima, kaj lahko ponudijo obiskovalcem. Loke, puščice, slamnjače, klobuke iz papirusa. Pa tudi zaplešejo in zapojejo vedno zanje, ko jim primerno plačajo.

Popotniki s pigmejsko izkušnjo se najbolj zmrdujejo nad tem, da gre denar ponavadi za pijačo moških. Annie tega ne more zanikati, trudi pa se, da bi se žalostni položaj spremenil. Razkrije pa tudi nekaj, kar bi turiste vsekakor nekoliko ohladilo v njihovem navdušenju nad poskočno folkloro in miloglasnimi pesmicami - vse je sposojeno od Bakig, plemen iz bližnje Ruande ali od kod drugod. Batwe v tem smislu nimajo avtohtone kulture, še jezik si sposodijo od okolja, v katerem se gibljejo.

Ampak z Annie je tudi Kamusiine Zadock, ki pozna zgodovinsko potrjeno zgodbo, ki bi utegnila turiste navdušiti - njegov praded je bil vojskovodja iz plemena Bakig, toda v svojo armado je vpoklical predvsem Batwe, izjemne lokostrelce, ter se uprl britanskim kolonizatorjem. Zadock je ravnatelj srednje šole, ki precej svojega časa namenja tudi pomoči Pigmejcem. Pravi, da zaradi vezi iz preteklosti.

Pomoč ... Med Batwami se širi afriški virus odvisnosti, od ugandske vlade in od krščanske nevladne organizacije, za katero dela Annie, pričakujejo vedno več. Obnovljena glavna stavba v njihovem zaselku, zbiralnik vode, uniforme za šolarje, mreže proti komarjem - vse to je bilo urejeno. Ampak zdaj že namigujejo, da so tudi brez posode. Annie upa, da bi bil turizem ena od poti iz te odvisnosti. Ampak kaj ima ponuditi ljudstvo, ki so mu odvzeli način življenja, kulturo?

Batwe so nedvomno žrtve. Bakige, ki imajo v povprečju po osem otrok in se torej eksplozivno množijo, so skozi desetletja izkrčili gozdove, v katerih je teklo življenje Pigmejcev. Okoli jezera Bunyonyi so pogozdene površine popolna izjema. Vse je obdelano, do najbolj strmega kosa hribovite zemlje. Terase, raztezajoče se, do koder seže pogled, so pravzaprav glavna lepota območja.

420 km predaleč

Ženske vihtijo motike nad mirno površino za slovenske razmere ogromnega, za ugandske dokaj povprečnega jezera vulkanskega nastanka. Njegovi trije kraki so se zajedli globoko v hribovje na površini 7 krat 25 kilometrov. V sredini te vodne mase na 2000 metrih nadmorske višine ven štrli 29 otokov, med katerimi rasistična krilatica o Afriki kot celini brez zgodovine izpade rahlo smešna.

Pred stoletji so se tu odvijale izpiljene ceremonije, s katerimi so oblast prevzemali novi kralji. Prečkanje jezera od vzhoda proti zahodu je bilo osrednji del tega običaja. Novi voditelj je moral prebiti prvo noč nove lune na vzhodu, se ob zori vrniti na zahodno stran in tam prevzeti boben, glavni simbol moči. Manj impresiven del zgodovine je “Kazenski otok”, na katerem so pred kolonizacijo puščali neporočene noseče mladenke.

Na otoku Bwama je sredi 20. stoletja deloval beli doktor Sharp, ki je sem pripeljal gobavce iz celotne vzhodne Afrike. Danes je to otok izobraževanja - na njem stojita osnovna in srednja šola, šolarji in šolniki so edini prebivalci.

Na Bushari je svoje dni živel misijonar Perry, sedaj pa tu stoji kamp, ki je najboljši lokalni primer, kako naj bi se turizem vklopil v splošni razvoj. Prenočišča v lesenih kočah in zidanih hišah, prostor za taborjenje ter velika restavracija so pridobitna dejavnost Razvojne družbe jezera Bunyonyi. Ta se ukvarja s skrbjo za sirote, izobraževanjem s področja kmetijstva in gozdarstva ter pospeševalno dejavnostjo v vaseh ob jezeru. Oblikovana je kot partnerstvo med državno protestantsko cerkvijo in kanadsko organizacijo, zato delo na terenu vodi Kanadčan Tim Specht. “Cerkvi plačujemo najemnino za zemljo, sicer gre ves dobiček za skupnost. Družba se vzdržuje sama, imamo pa 40 zaposlenih,” razloži.

Bushara torej dokazuje, da bi bil lahko turizem ob primerni poslovni ureditvi gospodarski up Bunyonyija. Drugega kandidata niti ni. Poljedelstvo je utrudilo zemljo, kmetijska območja se bolj in bolj drobijo. Za nameček v jezeru tako rekoč ni rib - za to naj bi bili krivi globina (po nekaterih podatkih celo do 900 metrov), nepoložno dno in občasni vulkanski plini. “V hribih nad jezerom je železo, toda baje ga ni dovolj za komercialno izkoriščanje, drugih virov pa ni,” pove v mestu Kabale zgodovinar Eli Nathan Bisamunyu, ki se je rodil blizu Bunyonyija. Ne ve, kaj bi z žgočo visoko rodnostjo, saj se število otrok zmanjšuje le v ozkem krogu izobraženih. Že zdaj mnogi živijo le z enim obrokom na dan, toda Bisamunyu se boji, da se na območju lahko pojavi veliko hujša lakota, in v turizmu vidi upe za prihodnost.

Ampak zakaj vse prej našteto, plus za plavanje idealna voda, k jezeru ne privabi več turistov? Ne zgodi se tako redko, da je število turističnih obratov (kaj šele postelj) večje od skupnega števila trenutnih gostov. “Edini razlog, da pride kdo k jezeru, je pot h gorskim gorilam. Predaleč smo od Kampale in Kigalija, nobenega narodnega parka nimamo tukaj,” izjavi švedski lastnik Far Outa, ki mu je težko oporekati. Do ugandske prestolnice je 420, do ruandske 260 kilometrov. Gorile so največje ugandsko turistično bogastvo, med drugim tudi tisti dejavnik, ki je spodbudil vlado, da preseli Batwe iz tropskih pragozdov.

Le še nekaj sto gorskih goril živi na tem planetu, in to prav nekje med Ugando, Ruando in DR Kongom. Za enourno srečanje z njimi tujcem zaračunajo 250 dolarjev, pa vseeno nikdar ne zmanjka kandidatov, ki se v dveh majhnih skupinah na dan odpravijo v goščo pogledat bližnje sorodnike. Bunyonyi leži ob poti tja, in še zlasti tovornjaki, ki prek celine vozijo mlade turiste (“overlanderji”), so si jezero izbrali za tipični postanek.

Gorile je najti v dveh narodnih parkih, oddaljenih nekaj ur vožnje. V Mgahingi so ali pa niso, ker se gibljejo med tremi državami. V Bwindiju so stalno, toda ta narodni park je leta 1999 dobil črno piko, ki v glavah mnogih Zahodnjakov ne bo nikdar zbledela. Takrat se je v parku nesrečno znašla skupina kongovskih upornikov, ki je zašla čez mejo, ter pobila nekaj turistov. Izjema, katastrofa, ki se zgodi enkrat in nikoli več, sploh zato, ker Bwindi zdaj varuje cela armada - toda absolutno dovolj, da se obiskovalci prestrašijo. Po tem dogodku so turisti odpovedovali celo rezervacije v Južnoafriški republiki!

Ko si je turizem ob jezeru končno nekoliko opomogel, je severni del Ugande leta 2000 doletela ebola, kar je znova vplivalo na Bunyonyi, sicer daleč na jugozahodu države. In leta 2001 so bile predsedniške volitve, vnovičen izvir potencialne nestabilnosti.

Uganda pač ni Egipt, kjer bodo po vsakem terorističnem dejanju za nekaj časa spustili cene, potem pa bo kmalu takšna gneča kot poprej. Uganda nosi pečat črne Afrike, ki naj bi bila po definiciji nevarna, zato bo vsaka nesreča izničila leta graditve boljše mednarodne podobe. Velika večina Ugande je spokojna in varna že skoraj dve desetletji, v zadnjem času pa so skoraj do konca iztrebili še zadnje ostanke upornikov na severu. Do naslednjih predsedniških volitev, do leta 2006, bo verjetno mir.

Tedaj se bo Yoweri Museveni po dvajsetih letih oblasti ali poslovil in bo nastal politični vakuum ali ostal in ga bodo skušali odstraniti na silo. Museveni, ki je Ugandi dal stabilnost in gospodarski razcvet po diktaturi Idija Amina in zmedi Miltona Oboteja, žal vedno bolj kaže simptome nekoga, ki mu je oblast stopila v glavo. Ko sta se proti koncu 2001 postrani gledala s predsednikom Ruande, nekdanjim sošolcem in soborcem, in prestavljala vojake ob meji, je turizem ob Bunyonyiju spet po nepotrebnem trpel.

Slab vpliv na kulturo? Dajte no!

Predpostavimo za konec, da se bodo pozitivni gospodarski in politični trendi v Ugandi nadaljevali, da bo Ruanda ostala stabilna, da bo Kongo prišel do trajnega miru in da niti Kenije ne bo razneslo. Kam bi to utegnilo pripeljati turizem ob jezeru Bunyonyi?

Leta 1999 je odbor ugandskih parlamentarcev spisal megalomanski delovni načrt, ki naj bi iz Bunyonyija napravil “Disneyland v Afriki”. Vsak izmed otokov bi bil tematsko zastavljen, z miniaturnim rezervatom antilop, Robinzonovim otokom, ribiškim predelom, vodnimi športi in tako dalje, na vodi pa naj bi pristajala letala. Dokument je ostal v predalu, tako da je še nekaj upanja, da bo jezero ohranilo del svoje naravne idiličnosti. Toda po drugi strani so vse primerne lokacije na obali in otokih že pokupljene, in če bo število turistov kdaj strmo narastlo, se obeta gradbena mrzlica. Da bi država Bunyonyi zaščitila, je malo verjetno, saj je med lastniki zemljišč preveč velikih živin, pojem “gradbeno dovoljenje” pa tu drugače ne obstaja, na svojem postaviš, kar te je volja.

Če se okolju najbrž slabo piše, kaj bo potem s tradicionalno kulturo? Nič hudega. Ugandčani so že tako ali tako slepo zaljubljeni v vse evropejsko in ameriško. Velike denarje vlagajo v zidane stavbe prijaznemu podnebju navkljub, oblačijo se elegantneje kot Slovenci, svoje jezike zapostavljajo na račun angleščine, nekatere ženske si celo belijo kožo, da bi bile bolj “privlačne”. Da je v najbolj zakotni vasi lažje dobiti fanto kot naravni sok, pa najbrž tako ali tako ni noben podatek.

Ko ugotovijo, da tujci ne prihajajo zaradi naslajanja nad revščino, temveč zaradi spektakularne pokrajine, zanimivih kultur, pestre preteklosti ali življenja brez stresov, bodo mogoče spet začeli spoštovati to, kar so. Beli kolonialisti so jih prepričali, da je vse afriško slabo, morebiti jih bodo beli turisti o nasprotnem?