Vsi Srečkovi nasledniki ...

Verjetno imajo še največje težave šefi slovenske nogometne zveze, ki so s prejšnjim selektorjem bogato zaslužili, čeprav se predvsem zaradi uvrstitev na obe prvenstvi in zaradi premij tudi sam ni pritoževal nad denarnim izkupičkom. Srečko Katanec in zveza sta mlela milijone evrov. Samo Uhlsport naj bi za uvrstitev na svetovno prvenstvo bogato odprl mošnjo, govorilo se je o 4 milijonih evrov, Union 400.000 evrov, drugi sponzorji, ki smo jih lahko gledali povsod, kjer so se gibali "zeleni", pa po 100.000 evrov. Nekaj milijonov je navrgla sama uvrstitev na svetovno prvenstvo.

Srečko je bil za Rudija Zavrla, predsednika nogometne zveze, prava terna. Zanj so se odločili po temeljitem premisleku, ko so v finalu - pred štirimi leti - izločili njegovega protikandidata Milana Miklaviča, Verdenikovega učenca iz Maribora, ki je haral po Primorski in Avstriji (v Mariboru ga pač ne cenijo preveč). Miklavič je bil edini trener, ki je bil slovenski prvak in mu zato ni bilo treba biti trener Olimpije ali Maribora. Naslov je osvojil s HIT Gorico. Gre za trmastega trenerja, ki se ne bi dal motiti in verjetno bi kar nekaj igralcev, ki sedaj igrajo vidno vlogo, ne glede na prošnje zveze, grelo rezervno klop ali pa jih niti ne bi poklical. Bolj verjetno je, da se bodo na zvezi odločili za preizkušenene variante, morda za koga, ki je na klopi že bil, pa ni dosegel velikih uspehov in se je (konec koncev) podobno kot Katanec sprl z igralci. Tak je bil recimo bivši selektor Zdenko Verdenik, ki je doktoriral iz nogometnih znanosti, vendar je na predzadnjih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo zbral le eno točko. Verdenik velja za prenovitelja japonskega nogometa, kamor je odpeljal tudi celo plejado naših nogometašev, zaenkrat pa je tam ostal le stabilni Željko Milinovič. Verdenik pravih uspehov sicer ni imel nikjer, vendar niti z Branetom Oblakom ni veliko drugače, ima pa boljši imidž. Tudi on je kot pomočnik že sodeloval z reprezentanco, kljub podpisu pogodbe z bežigrajsko Vego pa je že izjavil, da bi bil brez težav tudi direktor reprezentance, če bi jo vodil kak Bojan Prašnikar. Oba imata največ izkušenj s slovenskim prvoligaškim nogometom, Prašnikar ima sicer več uspehov, vendar že nekaj let velja bolj za menedžerja kot za trenerja, kar pa samo po sebi niti ni velika ovira. Prašnikar je menda najdražji med domačimi trenerji. Vedno je tam, kjer je največ denarja, Maribor pa nima več tako velikih denarnih zalog kot pretekla leta, torej možnost obstaja. Strokovnjaki ga karajo, da igra zastarel nogomet, vendar tudi to ni prava ovira, če bi le bil rezultat. Tandem Prašnikar-Oblak je skupaj verjetno treniral že vse slovenske klube, kar še posebej govori o njuni izkušenosti (Olimpija, Črnuče, Naklo, Velenje, Koper, Šmartno, Maribor ...), v tujini pa še nista delala. Tisti, ki nekaj dajo na primorsko stroko, prisegajo tudi na Lučja Pertiča, ki je tudi bolj kot ne delal samo v Sloveniji. V zadnjem času je bil "tehniko" v Gorici, pred tem je bil kot trener prvak tudi z ljubljansko Olimpijo. Mlajši slovenski trenerji menda nimajo možnosti. Tudi perspektivni Marjan Pušnik, ki je doslej delal z manjšimi klubi na Koroškem in zdaj v Publikumu, ne. Ob zavračanju vseh tujih trenerjev - predsednik zveze Rudi Zavrl je v zadnjem času kar nekajkrat poskušal poučiti javnost z izjavo, da tuji trenerji (iz bivših jugoslovanskih republik) ne bi naleteli na dober odziv javnosti - se pojavlja zanimiva rešitev v obliki Darka Milaniča, še donedavnega branilca Šturma in seveda bivšega kapetana državne reprezentance. Milaničevo pot je, podobno kot Katančevo, zaznamoval beograjski Partizan, je pa tako kot Katanec brez trenerskih izkušenj. Po drugi strani Milanič reprezentanco res dobro pozna, čeprav je trenutno le trener mlajših selekcij pri drugoligašu Izola.

K tujcem pa se moramo vseeno vrniti, čeprav jih javnost zavrača, tako kot verjetno zavrača tudi vse, ki v naši reprezentanci samo dišijo po jugu. Kot da nismo navijali za Ačimoviča, Galiča, Cimerotiča, Zahoviča in Simeunoviča z isto vnemo kot za kakor čistejše Čeha, Novaka ali Gajserja ...

Menda so resni selektorji iz tujine tudi resno dragi. Tudi do milijona evrov na leto. Bogve, koliko bi nas stal najbližji - Tržačan Maldini, ki je že vodil Italijane, letos pa nas je sesul s Paragvajci. Mislite, da so se šefi z nogometne zveze že povezali z njim? Dvomimo. Nekje je bilo zapaziti, da bi morda za selektorja izbrali Danca Richarda Mollerja Nielsna. Dvomimo še bolj. Dejstvo je, da so v zvezi z izjavo, da "jugosov" občinstvo ne bi sprejelo, dokončno stornirali predvsem Ivico Osima, enega največjih, ki si ga želijo tudi mnogi večji od naših nogometnih zvezdnikov. Osim je blestel že v Sarajevu, z jugoslovansko reprezentanco in s Šturmom, kjer je seveda treniral tudi Milaniča. Med "jugosi" je zanimiv tudi Bora Milutinović, ki se je doslej že štirikrat uvrstil na svetovno prvenstvo, je pa previden in vprašanje je, ali ga zanimajo reprezentance, ki so šle skozi takšen polom, kot je bil naš. Dejstvo pa je, da je odstopil z mesta selektorja kitajske reprezentance. Med tistimi, ki jih ljudstvo menda noče, naj bi bil tudi Miroslav Blažević, bivši hrvaški in iranski selektor. Tip je zelo odštekan in samoljuben, bil je velik Tuđmanov prijatelj, v zadnjem času je treniral Osijek. Da je zelo drag, priča tudi podatek, da je za komentarje svetovnega prvenstva v Jutarnjem listu samo do polovice pospravil 65.000 evrov.

Kakorkoli že, odločitev naj bi padla do konca julija. Možno pa je, da bi imenovali samo v. d.-ja. Nekateri se bojijo, da bo novi selektor človek, ki bo zgolj prikimaval zvezi in uvrščal v ekipo samo tiste, ki jih bodo požegnali njegovi šefi, še bolj realen je strah, da se reprezentanca po svetovnem prvenstvu ne bo pobrala, in pri tem nam niti debilne tiskovke (spet ena se je zgodila v četrtek) ne morejo pomagati. Morda bi za začetek spremenili barve. Ob ljubljanski zeleni si Mariborčani želijo vsaj odtenek vijoličaste.