Dan neodvisnosti

Washington Times je sredi junija razkril, da proti Ameriki pluje trgovska ladja, na kateri je 40 teroristov al-Kajde, ki so se vkrcali na Bližnjem vzhodu in ki se kanijo zelo kmalu izkrcati v okolici Los Angelesa, po možnosti na otoku Santa Catalina, kakih 40 km od Long Beacha, enega izmed najbolj živahnih ameriških pristanišč. Šokantno! Mnogi so takoj dobili mravljince, še zlasti tisti, ki so se spomnili, da so bila 11. septembra tri ugrabljena letala namenjena v Los Angeles, da je neki islamski fundamentalist leta 1999 načrtoval bombni atentat na losangeleško mednarodno letališče (LAX)... in huh, da so bili teroristi malce kasneje na tem, da razstrelijo največje kalifornijske mostove. Vsaj tako je svaril FBI, na katerega se je zdaj skliceval tudi Washington Times. Strogo zaupno! Kot veste, so mostovi ostali brez poljuba smrti. Al-Kajde ni bilo na spregled. Jasno, tudi trgovska ladja s štiridesetimi teroristi je na lepem izginila. In to dobesedno - na lepem je ni bilo več. FBI je namreč nekaj dni kasneje izjavil, da o kaki taki ladji ni ne duha ne sluha... in "da bi morali pomorski teroristi pravzaprav prispeti že ob koncu maja". V Kaliforniji resda mrgoli plaž, ki kar kličejo po izkrcanju, toda kot kaže, so teroristi izlet odpovedali. Nič, verjetno so se ustrašili mučnega čemenja v kontejnerju. Le zakaj ne? Vožnja od Bližnjega vzhoda do Los Angelesa običajno traja mesec in pol.

Nič novega, boste rekli - to je bil le še en v množici lažnih alarmov. Vodni rezervoarji na Floridi! Brooklynski most! Liberty Bell! Vse to naj bi zletelo v zrak. Pa ni. Vsekakor, v tem smislu ladja z al-Kajdo ni res nič novega, toda ta "alarm" je očitno temeljil na prividu, na halucinaciji, na fatamorgani. Ljudem - oh, in medijem in bushijem - se teroristi zdaj prikazujejo. Niti nimaš več občutka, da gre za blef. Zdi se, da svojim prividom zares verjamejo. In ne le prividom, ampak tudi prisluhom. Neki Američan libanonskega rodu, mali človek, povsem navaden občan Nevade, je nedavno "razkril", da je na mobilnem telefonu prestregel pogovor med dvema agentoma al-Kajde, ki sta - v arabščini, se razume - napovedala napad na Las Vegas. "Tu smo - v mestu korupcije, v mestu hazarda in prostitucije, v mestu nevernikov." Tu so! So se že izkrcali! Udarili bodo 4. julija! Na Dan neodvisnosti! Prividi in prisluhi so stranski produkt "vojne proti terorju", v katero so Bush, Ashcroft, Rumsfeld in Ridge vključili najširše ljudske množice: Bodite pripravljeni! Bodite budni! Opazujte! Poročajte o čudnih, sumljivih ljudeh! Postanite del obrambnega sistema! Nič nas ne sme presenetiti! In ljudje zdaj navdušeno sodelujejo. Le zakaj bi jih obsojali? Živo si lahko predstavljate, koliko svaril zaskrbljenih občanov dobi FBI - koliko prividov in koliko prisluhov. Na tone. Čudni, sumljivi tipi - ja, arabskega rodu - se prikazujejo povsod. Tudi na telefonskih linijah.

Če ni zarote, ni uradne verzije!

Občana Nevade, ki je prestregel pogovor o napadu na grešni Las Vegas, je očitno navdihnilo nedavno "senzacionalno" razkritje, da je Nacionalna varnostna agencija (National Security Agency, NSA) 10. septembra, dan pred napadom na Svetovni trgovinski center, prestregla dva telefonska pogovora v arabščini, dve sporočili ("Jutri je ura nič", "Igra se bo začela"), ki sta morda najavljali teroristični napad. Bush nad tem medijskim razkritjem ni bil navdušen, prej narobe - bil je besen. Pa ne zato, ker v zvezi s tem varnostno-obveščevalne službe tedaj niso nič ukrenile, ampak zato, ker je to pricurljalo v medije in javnost - in to ravno zdaj, ko vsi govorijo o tem, da je Busheva administracija pred 11. septembrom pravzaprav veliko vedela, in ko vsak dan v javnost bušne kak nov podatek, kako novo alarmantno "svarilo", ki so ga bushiji spregledali ali pa ignorirali. Obe sporočili so itak "prevedli" šele 12. septembra, huh. Toda nekaj absurdnega je v Bushevem besu... ee, "nezadovoljstvu". Bushiji namreč po eni strani nenehno poudarjajo, da "alarmi" in "svarila", ki so jih dobili pred 11. septembrom, niso za javnost, ker da gre za preveč "občutljive", strogo-zaupne podatke in ker da "selektivno, neprimerno curljanje delčkov teh informacij ogroža nacionalno varnost" (kot je rekel Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše), po drugi strani pa javnost nenehno bombardirajo z "alarmi" in "svarili", hja, s strogo zaupnimi, "občutljivimi" podatki o tekočih operacijah, načrtih in potencialnih načrtih teroristov, potencialnih teroristov in muslimanov, ki še ne vedo, da so teroristi. Zakaj bi bili stari podatki strogo-zaupni, novi pa ne, je misterij. Še huje, prav podatki, vezani na tekoče načrte teroristov, ne bi smeli biti za javnost - z njimi morajo biti na tekočem varnostno-obveščevalne službe, ki morajo v zvezi s tem tudi kaj ukreniti. In to je vse. Kaj naj s temi podatki počne javnost? Kaj naj ukrene? Kam naj se skrije? Navsezadnje, kaj naj ukrene javnost, ki jo bushiji obvestijo: Al-Kajda načrtuje 4. julija nove napade na Ameriko! Okej, kaj naj storijo ljudje? Kaj naj počnejo? Naj se ne udeležijo parad, fešt, koncertov in ognjemetov? Nič. Lahko le zbežijo iz Amerike. Bush je 6. junija itak svečano dahnil: "Ne verjamem, da bi lahko kdo preprečil grozodejstvo, ki se je zgodilo 11. septembra, toda danes vemo, da nas hoče napasti na tisoče treniranih morilcev." Kot da ni bil 10. septembra na oblasti on sam. In kot da se za trenirane morilce kvalificirajo predpotopno opremljeni Afganistanci in vsi tisti luzerji, ki so jih prijeli zaradi nerodne pantomime in ki nam jih prikazujejo kot velike ribe al-Kajde. Ne pozabite, da so junija na Floridi aretirali in zaprli 22-letnega Safraza Jehaludija, ker je rekel, da bo razstrelil Belo hišo in neko floridsko nuklearko. Ne, nič ni storil, le rekel je, da bo to storil. Pika. In da bi bila ironija še hujša, se je FBI-ju prijavil kar sam, bolje rečeno, na spletno stran FBI-ja je poslal anonimno sporočilo, da Safraz Jehaludi pripravlja napad na Belo hišo in floridsko nuklearko! Kaj je zdaj to - verbalni delikt?

Te dni je neka arabska spletna stran oznanila, da je Osama bin Laden še vedno živ in da se bo prek videa oglasil 4. julija, na Dan ameriške neodvisnosti, njegov "tiskovni predstavnik", Sulaiman Abu Ghaith, pa je poudaril, da so tudi drugi voditelji al-Kajde še vedno živi in da naj se Amerika pripravi na najhujše: "Napadli bomo v pravem času, na pravem kraju, na naš način." Da bi bila poanta še bolj jasna, je dodal: "Pritrjujem ameriškim uradnikom, ki pravijo, da bomo napadli Ameriko." Ta stavek je kakopak zelo razveselil teoretike zarot, predvsem tiste najbolj divje in najbolj lunatične, ki zagotavljajo, da so videokasete z bin Ladnom le fabrikacije in manipulacije, da jih v resnici "režira" CIA, da je bin Laden že mrtev in da je živ le še za Bushevo administracijo, ki mu "umetno" podaljšuje življenje, to pa zato, da bi lahko z njim strašila Ameriko, razglašala alarme in ohranjala ratinge... predla o večni "vojni proti terorju" in nevidnem sovražniku... ponavljala slogan "Smo v vojni"... militarizirala Ameriko in svet... furala ministrstvo za notranjo varnost in protiteroristično zakonodajo "USA Patriot"... opravičevala zategovanje demokracije, oženje ustave, rasno diskriminacijo in reformacijo imigracijske politike... kopičila imperialno oblast in prezir do kongresa - in da bi lahko pravosodni minister John Ashcroft, krščanski fundamentalist, še naprej mislil, da je "božje orodje". Vsekakor, če ne bi bilo bin Ladna, bi si ga moral Bush izmisliti, toda teoretiki zarot so le teoretiki zarot in nihče jih ne jemlje resno. Niti bushiji - niti mediji. Mar ne? Ali pač? Problem je v tem, da včerajšnje teorije zarote postajajo današnje uradne verzije. Associated Press, povsem nekontroverzna, scela mainstream tiskovna agencija, je pred dnevi poročala, da sta FBI in CIA leta 1995 - tik pred terorističnim napadom na zvezno poslopje v Oklahoma Cityju - dobila veliko alarmantnih svaril in da sta zelo dobro vedela, da se v Ameriki pripravlja bombni atentat, da ga načrtujejo islamski ekstremisti, ki hočejo udariti po "Velikem Satanu", da bo tarča zvezno poslopje in da naj bi se to zgodilo tretji teden v marcu (no, zgodilo se je tretji teden v aprilu). Je to kaj novega? Ne, ravno narobe - teoretiki zarot to zgodbo v svojih knjigah, v svojih revijah in na svojih spletnih straneh gonijo že 7 let. Včeraj so bila svarila, ki sta jih dobila FBI in CIA, le lunatična teorija zarota - danes je to uradna verzija.

Če ni Satana, ni Boga!

Busheva administracija je s svojo "protiteroristično kampanjo" poskrbela, da ni več jasno, kaj je dezinformacija, kaj lažni alarm, kaj privid, kaj fantazija in kaj teorija zarote, s čimer je ustvarila humus za masovno histerijo... in za lov na čarovnice, specifično, za moderno verzijo srednjeveškega lova na čarovnice, ki je - kot pravi Michael Shermer v knjigi Why People Believe Weird Things (Zakaj ljudje verjamejo čudne reči, 1997) - model za vse sodobne masovne histerije. Masovna histerija se vedno odvrti po isti logiki: sistem se na lepem znajde v krizi (hudi ekonomski stresi, verske razprtije, ena socialna skupina hoče zavladati drugi)... s prstom se pokaže na kako marginalno skupino, ki se jo v hipu demonizira... razlike med obtožbo in obsodbo kmalu ni več (kogar obtožijo, tega tudi obsodijo)... zanikanje krivde je priznanje krivde... epidemija obtožb doseže kritično točko, ko postane vsakdo sumljiv... vsi so prepričani, da se čarovnice množijo kot gobe po dežju... sledijo pregoni in sežigi... trači dobijo status resnice... ljudje verjamejo vsemu, tudi najbolj grotesknim in najbolj absurdnim detajlom o "demonih"... obubožane množice za svojo revščino in degradiranost obdolžijo čarovnice, ne pa aristokracije in papeža... obtoženi zlagoma udarec vrnejo (s pravnimi sredstvi, dokazovati začnejo svojo nedolžnost)... pojavijo se skeptiki, ki jih najprej razglasijo za Satanove pomagače... vse obtožbe se zlagoma izkažejo za lažne... tožitelji postanejo toženi... histerija izgubi ostrino... javnost izgubi interes... pogoji za histerijo izginejo... sistem se reorganizira, tako da teh čarovnic ne potrebuje več.

Podobno kot v Reaganovih osemdesetih, ko je Ameriko zgrabila "satanistična panika". Na lepem so vsi verjeli, da se je v Ameriko infiltriralo na tisoče satanističnih sekt, kjer se dogajajo grozne reči - satanistični rituali, žrtvovanje živali in spolno zlorabljanje otrok. Pojavile so se priče, pisali so se članki in knjige, rolali so se talk-showi, ki so potrdili: ja, vstale so mračne sile, ki kvarijo družbo. Ljudje so krivdo za moralno paniko, korupcijo in socialne probleme naprtili satanističnim sektam, ki jih je treba brezobzirno likvidirati. Epidemiji obtožb najprej ni bilo konca, potem pa je presahnila, toda tedaj ni več nikogar zanimalo, da oblasti de facto niso našle niti ene tovrstne satanistične sekte. Podton je bil kljub temu na dlani: če ni Zla, ni Dobrega - če ni Satana, ni Boga! Nič drugače ni bilo v Bush-Clintonovih devetdesetih, ko je na milijone Američank na lepem verjelo, da so bile v otroštvu spolno zlorabljene. Da so se tega "potlačenega dejstva" tako natančno spomnile, so poskrbele mnoge tedaj modne terapevtske tehnike (sugestija, hipnoza, vizualizacija, "serum resnice", interpretacija sanj ipd.), ta "zatajeni" incest pa so zagrešili najožji družinski člani - očetje, matere, strici, bratje. Terapija je mutirala v industrijo, ki je ženskam "vračala spomin" in dokazovala, da je bila skoraj polovica Američank v otroštvu spolno zlorabljenih! 50 milijonov! Jasno, osumljenih je bilo 50 milijonov moških - in še kakih 50 milijonov drugih oseb, ki so za to vedele, a nič storile! Rezultat je znan: mnoge družine so razpadle, hčerke so tožile očete in matere, mnogi ljudje so končali v arestu. Epidemija obtožb je bila divja in histerična, potem pa se je vse skupaj obrnilo na glavo: izkazalo se je, da so vsi ti "pra-incesti" le potegavščine, le terapevtski konstrukti, da so bili le efekt terapije in da se niso nikoli zgodili. In ženske so začele množično tožiti svoje terapevte, ker so jim vcepili "lažne spomine" - ženske niso bile žrtve svojih očetov, ampak svojih terapevtov.

Šur, če ni Satana, ni Boga. V obeh primerih je histerija škodila bolj sami Ameriki kot pa Satanu. In tudi v hladnovojnih petdesetih, ko so v Ameriki histerično preganjali "rdeče čarovnice", komuniste, je to bolj škodilo sami Ameriki kot pa ateističnemu sovražniku - protikomunistični ukrepi, ki so jih sprejeli, so najbolj prizadeli prav same Američane. In ko zdaj Bush s hladnovojno retoriko podžiga "teroristično histerijo", svet vse bolj drvi v romane Iana Fleminga, očeta Jamesa Bonda, junaka hladne vojne. Le zakaj ne? Na eni strani imate Busha, ki misli, da ima licenco za ubijanje (likvidirajmo Sadama Huseina, likvidirajmo mulo Omarja, likvidirajmo Castra, likvidirajmo "os zla" ipd.), na drugi strani pa Osamo bin Ladna, moderno verzijo Ernsta Stavra Blofelda, šefa fantomske internacionalne organizacije (al-Kajda = S.P.E.C.T.R.E.), diktatorja brez države, magnata, ki je tako mogočen, da države ne potrebuje več, megalomana, ki je sam svoja država in ki izsiljuje velesile. Ne pozabite, kaj je rekel Bush: "Najhuje bi bilo, če bi Iraku, ki ga vodi Sadam Husein, dovolili, da razvija orožje za množično uničevanje in da se potem združi s terorističnimi organizacijami, da bi lahko izsiljeval svet. Ne bom pustil, da bi se to zgodilo."

Ne preseneča, da se je Bushu po aretaciji Joseja Padille, onega "agenta al-Kajde", ki je načrtoval načrt za načrtovanje potencialnega napada z "radioaktivno umazano bombo", zareklo: rekel je namreč, da so nevarnega terorista "spravili s ceste, kjer bi moral biti". Lapsus? Je mislil eno, rekel pa nekaj drugega? Nehote? Morda, toda v nekem smislu je bil to trenutek resnice - Bush potrebuje teroriste. Na cesti. Ali pa na ladji.