Kontakt z vesoljci

Sprevod se je počasi pomikal proti železniški postaji. Zverinsko kruljenje pivskih in bojnih pesmi se je razlegalo do neba. Tistim, ki so jim noge odpovedale poslušnost, so pomagali prijatelji, bližnji sorodniki ali starši. Sramota bi se težko sprala z imena tistega, ki bi zamudil ta vlak. Večina je imela cmok v grlu, nekateri pa so kar na glas tulili ali pa so bili tako pijani, da sploh niso vedeli, kaj se dogaja. S sošolcem sva odhajala v isto vojašnico in že na začetku sva bila odločena, da nisva za vojsko. Zato za naju ves ta cirkus poslavljanja ni imel nikakršnega smisla, saj sva bila prepričana o skorajšnji vrnitvi. Proti jutru so se junaki neslavnega poslavljanja na postaji začeli prebujati. Seveda se nihče ni spomnil ničesar. Topo so bolščali predse in se držali za bolne praznine. Malce zlobno sem jih začel masirati: „Ej, fantje moji, sedaj pa ni več vrnitve. Najebali ste ga. Vojska ni hec. Tam vas bodo že speglali.” Začudeno so me gledali, potem pa se je nekdo le ojunačil in zajecljal: „Ampak, saj greš tudi ti!” Pa ni bilo čisto tako, ker sva se s sošolcem v Vinkovcih presedla na drug vlak, ki je peljal v drugo smer. Debelo so naju gledali, ko sva jim veselo mahala skozi okno. Obiskala sva še prijatelja v Beogradu.

V vojašnico sva prišla proti večeru z desetdnevno zamudo. Vseeno so naju sprejeli z odprtimi rokami. Že pri prhanju pa se je njihova gostoljubnost pokazala v pravi luči. Ravno ko sva se dobro nažajfala, so nama ukinili vodo in izrekli dobrodošlico. Dobila sva vsaj za dve številki preveliki uniformi, potem pa so naju še z drugimi gušterji vkrcali v avtobus in odpeljali proti notranjosti ogromne vojašnice. Že nekje na začetku vožnje je eden izmed oficirjev hotel izstopiti in je ustavil avtobus. Ne vem, kaj me je pičilo, da sem skočil za njim. Avtobus je odpeljal, oficir se je zgubil nekje v temi, jaz pa sem ostal sam in nisem imel pojma, kje sem. V daljavi sem zagledal osvetljene stavbe in se jim počasi približal. Moralo je biti že kar pozno, saj ni bilo nikjer slišati nikogar. Pokukal sem skozi okno in opazil nekaj praznih ležišč. Na drugih posteljah so spali vojaki. Smuknil sem noter, se ulegel v prazno posteljo in sladko zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, v posteljah ni bilo nikogar več. Vsi so bili zbrani na dvorišču in pridno vadili strojevi korak. Nihče me ni opazil, pa sem se zmuznil mimo njih in odšel v park na sprehod. Tako sem v vojski preživel prve tri dni. Svobodno sem se sprehajal naokoli, zvečer pa sem smuknil v kakšno prazno posteljo enkrat tukaj, drugič tam. Tretji dan so me le opazili. Neki oficir je na vsak način hotel vedeti, kateremu vodu pripadam. „Nobenemu,” sem mu odgovoril. „Kako nobenemu, saj to je nemogoče, kje pa potem spiš?” „Ja, pred tremi dnevi sem spal v tisti veliki hiši, včeraj v tej tu zraven, danes pa tu,” sem rekel in mu pokazal hišo, pred katero sva stala. Oficirju so se oči kar večale in malo je manjkalo, da ni začel striči z ušesi. Potem je postal karminsko rdeč in začel tuliti in mahati z rokami. Takoj so me odvlekli k poveljujočemu oficirju, kjer pa se ni zgodilo nič posebnega. Vključili so me v neko četo. Dobil sem tudi svojo posteljo. Popoldne, ko je bil čas počitka, so moji novi sosedje zganjali tak hrup, da je prinorel dežurni oficir in začel groziti, da bomo morali kazensko čistiti stranišča, če se ne bomo takoj umirili. Nemudoma sem dvignil roko in se prostovoljno javil za čiščenje stranišča, in to kar za ves mesec. Vsi so samo debelo buljili, jaz pa sem zares odšel v stranišče in ga začel vestno čistiti. Tako čisto ni bilo nikoli več.

Drugo jutro sva se s sošolcem dobila pri čaju in se odločila, da je čas za akcijo. Najin prvi cilj je bil sprejem pri zdravniku. Fizično sva bila skoraj neoporečna, zato je prišel v poštev samo psihiater. Podala sva si roke in se dogovorila, da se ponovno srečava pri psihiatru. Odšla sva vsak v svojo četo.

Dan, ki je sledil, je bil posebno zanimiv. Na vrsti so bile strelske vaje. Desetar je najprej razdelil puške. Jaz je nisem dobil, sekiral pa se tudi nisem zaradi tega. V vrsti smo strumno odkorakali proti strelskemu poligonu nekam daleč sredi polj. Ko smo prišli na pravo mesto, je desetar četi ukazal, naj se ustavi in stoji mirno. Tedaj sem začutil, da je prišel moj trenutek. Počasi sem stopil iz vrste, si odpel opasač, vtaknil kapo v žep in z rokami, prekrižanimi na hrbtu, lagodno korakal mimo postrojenih vojakov, kot poveljnik, ki pregleduje častno četo. Najprej so me zagledali vojaki. Prestrašeno so me klicali nazaj, saj niso mogli verjeti očem. Boril sem se s seboj. Glasovi vojakov, ki so me klicali nazaj, so odmevali v glavi in skoraj bi me bili že prepričali, saj bi zaradi tega početja gotovo lahko pristal na vojaškem sodišču. Še odločneje sem hodil ob vrsti in se trudil preslišati glasove. Vedno več vojakov me je gledalo in vse glasnejši so postajali klici: “Ej, vojak, vrni se. Poglejte ga, kaj dela, ej, vrni se.” Ko me je zagledal desetar, mu je v trenutku zakuhalo. Planil je proti meni, me zgrabil za ovratnik in dvignil tako, da so mi noge bingljale v zraku. Ves zaripel v obraz me je stresal in vpil: “Kaj je to, vojak? Vrni se v vrsto.” Jaz pa sem bil tako šokiran, da sploh nisem mogel govoriti. Lahko sem samo šepetal. To ga je malo umirilo, pa je prislonil uho k mojim ustom in čakal na odgovor. Vedel sem, da je prišel odločilni trenutek. Ničesar si nisem smel izmisliti, moral sem govoriti samo resnico. Bili pa smo na polju in žvrgoleli so ptiči, pa sem odgovoril: “Vojniče, ali na slišiš, kako ptice pojo ...” Desetar je samo prebledel in me v trenutku izpustil iz rok. Padel sem na tla in tam obsedel. On pa je oddrvel k poveljujočemu oficirju. Ko je ta prišel do mene, je verjetno že vse vedel, kajti z menoj je bil neverjetno prijazen. Prinesli so mi odejo in po turško sem se usedel nanjo, oficir pa je kar naprej ponavljal: “Nič se ne vznemirjaj, vse bo še v redu.” Vojaki so potem vadili streljanje, mene pa so pustili pri miru. Ko smo odhajali nazaj v vojašnico, nisem hotel hoditi v vrsti, ampak poleg vrste, z obeh strani sta me stražila vojaka. Ves vod se je pomikal tako počasi, kakor sem hodil jaz. Pospremili so me k zdravniku v vojašnici. Tam pa je sedel moj sošolec in glasno sva se zasmejala in si planila v objem. Sedaj jim je bilo vse še manj jasno. Vojaški zdravnik se je trudil s prijaznostjo: „Vojak, povej mi, ali so kakšne težave, ali je kaj narobe?” „Nič ni narobe, jaz nimam nobenih težav, le vsi okoli mene so nekam čudni.” „Nikar se ne vznemirjaj, vse bo še v redu. Verjetno si se ustrašil streljanja na poligonu, a sčasoma se boš tudi na to privadil. Sedaj pa pojdi lepo v svojo enoto, in če me boš še potreboval, sem ti vedno na razpolago.”

Poskusil sem se vživeti v vojaško življenje. Bil sem pripravljen sodelovati. Na žalost pa me desetar po dogodku na poligonu ni preveč maral. Še posebej sem se mu zameril zjutraj, ko sem prišel na jutranjo smotro neobrit. Revež je kar zaripnil v obraz, ko me je zagledal, in začel tuliti: “Da se mi ne prikažeš več tako zanemarjen.” Poslal me je nazaj v sobo. Odšel sem v sobo, se ulegel v posteljo in ležal kakšnih dvajset minut. Potem je pridrvel vojak, ki ga je desetar poslal, naj me takoj pripelje nazaj na dvorišče. Tam so v vrsti čakali vsi iz mojega voda. „Kje si bil vojak? Kaj to pomeni, da te moramo čakati in še vedno se nisi obril?!” Stopil sem v položaj mirno in mu odgovoril: ”Opravičujem se za nastali nesporazum, a vi ste rekli, naj se vam nikoli več ne prikažem pred oči tako zanemarjen in neobrit, pa sem to upošteval in raje ostal gori v sobi. Saj sem samo izpolnil vaš ukaz.” Te besede so mojega desetarja samo še bolj razjezile in hotel me je kaznovati. ”Boš že še videl, Janez, koga boš imel za norca. Za kazen moraš pomesti krog.” Dobil sem metlo in odšel na delo. Ker sem bil novinec v vojašnici, pa sploh nisem vedel, da je krog nekaj metrov širok pas okoli vojašnice. Če bi ga hotel pomesti, bi gotovo potreboval ves mesec. Meni se kazen sploh ni zdela tako huda, saj sem se lotil pometanja kakšnih dvajset metrov širokega kroga, namenjenega pristajanju helikopterjev. Skrbno sem ga pometel po dolgem in počez in potem nisem več vedel, kaj bi počel, pa sem se usedel na sredino kroga in začel meditirati. Počasi so se začeli okoli kroga zbirati vojaki in me izzivalno nagovarjati. Delal sem se, kot da jih ni. Nihče se ni upal stopiti v krog in začeli so porivati drug drugega naprej. Kdorkoli je vsaj malo stopil noter, je bliskovito odskočil, kot da bi se bal, da se mu bo kaj zgodilo. Postajali so vedno bolj korajžni, glasni in nesramni. Eni so se že upali stopiti v krog in se mi počasi približati. Začeli so me rukati in cukati, ko sem imel vsega dovolj in sem kar naenkrat vzkliknil. “Stojte, dobil sem kontakt.” Visoko sem dvignil roke proti nebu in pogledal v zrak. Vojaki so me debelo gledali, potem pa je eden le vprašal: “Kakšen kontakt?” “Z vesoljci,” sem jim odgovoril. Panično so poskakali iz kroga. V miru sem lahko meditiral naprej. A ne dolgo, kajti moj kontakt z vesoljci je prišel na ušesa mojemu desetarju in nemudoma me je poslal k zdravniku. Ta me je napotil na specialistični pregled k psihiatru v Novi Sad. Drugi dan sem v spremstvu vojaka odpotoval v Novi Sad. Zdravnik je najprej prebral poročilo zdravnika iz vojašnice, potem me je vprašal, ali imam kakšne težave, pa sem mu odgovoril, da ne vidim nobenih težav, le vojaki okoli mene so nekam čudni. V poročilu je prebral, da nisem hotel nositi orožja, in me vprašal, kako je s tem. Odgovoril sem mu, da sem pacifist in da se nočem uriti z instrumentom za ubijanje. Menil sem, da tudi če se braniš z orožjem, nisi nič boljši od napadalca. Pri tem pa so se psihiatrove oči kar zasvetile in poskusil me je sprovocirati z vprašanjem. “Povej mi, Janez, kaj pa bi storil, če bi tvoje drage domače napadel sovražnik z orožjem. Bi se branil?” “Ne vem. Na to vprašanje bi vam iskreno lahko odgovoril le, če bi se mi to zares zgodilo, sedaj vam pač ne morem. Rad bi služil vojsko, a ne z orožjem.” Poslal me je ven. Čez nekaj časa je poklical mojega spremljevalca. 'Odpelji Janeza nazaj v vojašnico. Poslali ga bomo domov. Bolan je. Takšni bolniki pa so nevarni za ostalo vojsko.'