23. 7. 2002 | Mladina 29 | Družba
Ali si ali nisi za našo armado?
Mladinino poletno branje, v katerem objavljamo zgodbe državljanov, ki so odklanjali služenje vojaškega roka v bivši JLA. Naslednjič: Andrej Detela
Iztok iz tistih časov
© Bojan Brecelj
Bil sem eden zadnjih iz naše klape, ki so jih poklicali v vojsko. Počasi sem oblikoval predstavo, kako naj bi te stvari izpeljal. Prva stvar, ki se mi je zdela bistvena, je bila, da sem dojel, da noben ukaz ne more biti dobeseden. Vsak ukaz je odvisen od tega, da ga razumeš v pričakovanem pomenu, če ga jemlješ dobesedno, s tem zjebeš ves sistem. To je bilo prvo. Drugo je bilo, da je ves sistem učinkovanja in nadzora v vojski zgrajen na strahu. Da je zares strah tisti, ki pogojuje pokornost navzgor, in v nekem trenutku mi je postalo jasno, da ta struktura ni samo enodimenzionalna, obrnjena proti dnu spodaj, na katerem sem bil jaz, ampak da velja tudi za ravni in čine nad mano. Da imajo tudi oni neposredno nad menoj spet nekoga nad sabo in tako naprej do vrha. In če bom jaz problematičen, potem bo takoj postalo strah mojega nadrejenega, saj bo imela njegova četa težave in ne bo funkcionirala. Zato me bodo nemudoma izročili nadrejenim, ti pa me bodo, ker se bodo hoteli rešiti neprijetnosti in težav, podali naprej, dokler nazadnje ne bom prišel do glavnega, ki bo nejevoljen ugotovil, da sem se samo pojavil, pa so že nastali problemi, ki so zaposlili deset oficirjev z vedno višjimi čini in vznemirili par sto navadnih vojakov, in da sem ustvaril splošno paniko. Tretja stvar, ki mi je postala jasna, je bila, da ne smem čakati, da oni ugotovijo, kaj je narobe z mano, ampak jim moram pomagati in jim servirati, kaj naj si mislijo in kako naj razumejo moj primer, da me bodo lahko brez težav, hospitaliziranja, elektrošokov, veronala, agresije ali butaste zadrege potisnili ven iz svojega žura. Na vso zadevo sem se pripravil že dosti prej. Začelo se je na pregledu v domačem kraju. Vse ukaze sem izpolnjeval dobesedno, če so mi rekli: Pojdi tja, sem odšel v tisto smer in hodil brez konca, tako so me morali ves čas iskati in tekati za mano. Ko so me končno našli ali dohiteli, so me nejevoljno spraševali, kaj se grem in kaj je zdaj to. Da kam, mislim, da grem. Naredil sem se neumnega in naivnega in odgovoril, da so mi oni ukazali, naj grem, zato sem ubogal in šel, do kamor sem pač lahko. Želel sem samo izpolniti ukaz, ker sem slišal, da je v vojski treba brez pardona ubogati. Podobno se je zgodilo, ko so mi naročili, naj se slečem; to sem storil še isti trenutek in na kraju samem, kar tam, sredi čakalnice, kjer sem bil. Ne, ne, so rekli. Ne tukaj, ampak tam, v slačilnici. To sem spet izkoristil in ušel. In tako dalje. Zanimalo me je, kako daleč bo vse to lahko šlo, šlo pa je tako daleč, da so me nazadnje poslali k psihiatru. Ker pa sem te stvari že od prej dobro poznal, saj sem jih študiral, sem se takoj prekamufliral v pravega pacienta. Takoj, ko sem vstopil, sem mu jasno povedal, da mu čisto nič ne zaupam, čeprav je trdil, da mu lahko, saj je drugačen od drugih uslužbencev v vojski. Človeški in razumevajoč. Prevzel je vlogo dobrega očeta in počasi začel vleči iz mene, kaj si mislim o vojski. Povedal sem mu, da vojsko vidim kot sistem totalitarnega nasilja in zatiranja, zločinski in morilski stroj, ki je namenjen temu, da človeka uniči, naredi iz njega idiota in ga popolnoma zlomi. Gledal sem ga naravnost v oči, hlinil, da sem naiven in prestrašen kužek, ki ga je izdal, okoli prinesel lažnivi oče. V trenutku, ko mu je postalo jasno, da je nasedel, je čisto popizdil in začel kričati, da sem blefer in da mi bo že pokazal, kaj naredijo s takimi tipi. Takrat pa sem se potegnil nazaj, se spet potuhnil in se naredil, kot da sem zares samo nedolžna žrtev, prestrašen in obupan depresivec, ki nima pojma, za kaj gre. Trmasto sem se zaprl vase. Kaj je sedaj to? sem jezno in pretreseno zašepetal. Jaz sem vam zaupal, povedal po pravici, kaj mislim, vi pa ste to izkoristili, vi, ki ste hujši od mojih staršev, najhujši ste od vseh, vi fašist, zločinec, baraba, pa pravite da ste zdravnik. Prinesli ste me okrog, izdali moje zaupanje. Jaz sem vam zaupal, se vam odprl, sedaj pa vpijete name, kot da sem ne vem kaj. Takrat je popolnoma ponorel. Tega prav gotovo ni pričakoval. Padel je na mino. Začel je vpiti, niti ne vpiti, ampak rjoveti kot ranjena žival. V sobo sta priletela dva tipa v belih haljah in mislil sem, da je konec, prišla sta pome, fant, nagačili me bodo s pomirjevali, me zvezali v prisilni jopič, vrgli v oblazinjeno samico, dva šusa elektrike v glavo in sem gotov. Ampak tipčka se sploh nista zmenila zame, pograbila sta penastega psihiatra in ga odpeljala. Uf. Takrat sem se še bolj ustrašil. Za psihiatra namreč. Totalno se je skuril. Pojma nimam, kaj je bilo z njim. Previdno sem pogledal na hodnik in jo pobrisal kot veter. Vse se je dogajalo v času, ko je Tito poslal naokoli slavno pismo z ukazom, da je konec eskiviranja služenju v vojski, in čeprav človeku manjka noga, bo še vedno za kaj uporaben, če ne za drugo, pa za obcestni kamen. V omenjenih razmerah sem se torej pojavil pred naborno komisijo totalno razsut, v strganih gatah in scefrani, poslikani majici. Okoli vratu sem imel obešeno žlico za čevlje, po rokah za cel vlak sikhovskih zapestnic in tako dalje. Izgledal sem kot kakšen nlp. A so me vseeno vpoklicali. Nekega dne sem moral na Mačkovo po poziv. V vrsti pred mano je stal mladenič, ki je imel samo še nekaj dni do diplome. Prosil je vojaškega uslužbenca, ali lahko pred odhodom opravi diplomo, saj potrebuje samo nekaj dni. Našpičil sem ušesa. Uradnik mu je odgovoril, da lahko zamudi kakih deset dni. Ho, to sem si dobro zapomnil. Nabor se je torej zame dobro iztekel. Z nabora sem odšel že označen kot problematična oseba. V istem času je bil v vojsko vpoklican tudi prijatelj Bojan Brecelj, le da je on moral v Zrenjanin, jaz pa v Skopje. Skupaj sva zato čez nekaj dni počasi odštopala proti Beogradu, kjer sva se ločila in se dogovorila, da se točno čez en teden dobiva ob enajstih dopoldne pred Študentskim kulturnim centrom v Beogradu. Potem sva se ločila in odštopal sem naprej v Makedonijo. V vojašnico sem prišel z desetdnevno zamudo. Pri vhodu sem se pojavil bos in v strgani majici. V levem ušesu sem imel ogromen uhan, okoli vratu pa na verigi žlico za čevlje. V roki sem nosil polivinilno vrečko, v kateri sem imel plišastega medvedka, na pol zlomljeno flavto, ki sem jo prinesel iz Indije, in kos kruha od doma. Prebrisano sem za prihod izbral najugodnejši trenutek nekaj minut pred drugo uro, čas, ko so nadrejeni hiteli domov, ker so jim želodčni sokovi že začeli delovati in jim glavo okupirali z eno samo mislijo na zvrhan krožnik pasulja. V tistem blaženem trenutku pa so se morali poukvarjati z menoj. Prazni želodci so protestirali, ampak nič ni pomagalo. Bil sem prepričan, da bom imel največ možnosti, da fantje izgubijo živce. A v vratarnici pri vhodu sta sedela dva vojaka z nogami na mizi in odpetimi opasači. Videti sta bila popolnoma razpuščena. Opsa, sem si rekel, tukaj bo pa težko priti ven. Nobenega reda in discipline ni. Sranje. Ampak zdaj je, kar je. Poklicala sta nadrejenega oficirja. Ta se je počasi primajal in takoj osorno zahteval moje papirje. Poziv za vojsko sem takoj, ko sem ga dobil, že v Ljubljani, skrbno večkrat prepognil in ga potisnil v zadnji hlačni žep. Tako da sem ga takrat prvič po skoraj treh tednih spet potegnil ven in pomolil oficirju. Bil je stisnjen v čisto majhen kvadratek, v katerega je vrli oficir buljil kot osel in poskušal doumeti, kaj mu tiščim v roke. Jebenti, je zaklel. Dobro znamenje, sem pomislil. Počasi ga je začel odmotavati, a brez uspeha, nikakor ni mogel odpreti pravega vogala. Končno mu ga je uspelo razgrniti, a je bil tako zdelan, da se z njega ni dalo praktično nič prebrati. Buljil je v papir in zastokal: Zašto se to moralo dogoditi baš meni! Dobro, je rekel, potem ko je malce razmišljal, pojdi sedaj ven, da uredim papirje. Še sanjalo se mu ni, kakšno napako je storil. Odšel sem ven, a se nisem ustavil pred vrati, ampak sem jo mahnil naprej. Vojašnica je bila ogromna (letališče). Na tistem delu, kamor so me pripeljali, je bilo nekaj vojaških blokov, naprej pa so se razprostirali široki travniki z visoko travo. Ulegel sem se v visoko travo in zadremal. Dolgo sem spal. Ko sem se zbudil, se je začelo mračiti in na nebo se je dvignila polna luna. Še nekaj ur sem vztrajal, potem me je začelo zebsti, zato sem se vrnil v barako. Tam pa je vladala že cela zmeda. Ne da bi vedel, sem povzročil paniko. Vsi vojaki so me morali iskati celo popoldne. Ko so me končno zagledali, so začeli vpiti: Evo ga, tukaj je, živ je. Vsem je odleglo in vsi vprek so me spraševali, kje sem bil. Tam, tukaj ves čas. Saj ste mi ukazali, naj grem ven, sem odgovoril prestrašenemu oficirju, ki me je sprejel, pa sem šel. Ja, pa kam? Vsi smo te iskali celo popoldne. Tja, malo naprej od barake. Sedel sem v travo in čakal, da me kdo pokliče. Potem pa se je shladilo, dovolj sem imel čakanja, zato sem prišel pogledat, kaj se dogaja. Prosim vas, ali bi lahko dobil kakšno odejo. Takoj so nekega vojaka poslali v sobo, iz katere se je vrnil z dvema debelima kocoma. Zbasal sem ju pod pazduho in hotel oditi ven. Hej, počakaj. Kam pa kam? Ja, ven grem, sem odgovoril. Ja, pa kaj boš počel zunaj? Danes je polna luna, take noči so redke, zato bi jo rad izkoristil. Ker je hladno, se bom zavil v odejo, lepo bom sedel in se pogovoril z luno. Iztoče, to ne bo šlo. Ali ne veš, da si zdaj v vojski? Nič hudega, ne briga me, ali se hočeš pogovarjati z luno. Ampak razumi že, da si v vojski in tu vlada neki red, ki ga je treba spoštovati. Človek si ne more kar izmisliti, da se bo pogovarjal z luno, in oditi. Tu odgovarjamo zate. Ne, ne, saj nočem povzročati težav. Razumem, sem rekel. Vojska je pokonci zaradi mene, sedaj pa je čas za spanje, jutri morajo zgodaj vstati. Zato si ne delajte težav z mano in pojdite spat. Bom že poskrbel zase. Jaz ne morem spati v prostoru skupaj s toliko ljudmi, ker nisem navajen. Vedno sem bil sam. Tukaj pa ljudje ponoči smrčijo in zrak je slab. Oficir se je namrščil in hitro rekel. Ne, ne, to ni problem. Vojakom bom prepovedal prdenje in smrčanje. Okna bomo odprli na stežaj, pa bo. Prav, poskusimo, sem odgovoril. Šli smo spat. Ampak nisem mogel zaspati. Premetaval sem se po pogradu in strmel v temo. Okoli treh zjutraj sem imel vsega dovolj in vstal. Vojaki so spali kot cokle. Zdrsnil sem s pograda in se tiho izmuznil mimo smrčečega požarnega, a se je v hipu zbudil. Stoj, kam greš, je prestrašeno vprašal. Na stranišče, sem odgovoril. V redu. Zdelo se mu je normalno in pustil me je dalje. Vrata stranišča so se slabo zapirala, ampak skozi režo sem lahko opazoval požarnega in počakal, da je zaspal. Nato pa hitro smuknil ven. Usedel sem se pod borovec pred barako. Iz vrečke sem potegnil plišastega medvedka, ga postavil predse na tla in mu začel igrati na flavto, ponavljajoč isti ton. Čez kakšno uro se je iz teme pojavila skupina stražarjev in me nekaj časa molče opazovala. Spogledali so se in izginili. Nato je mimo prišel neki oficir, ampak tudi on ni ukrenil nič. Začelo se je daniti, jaz pa sem vztrajno piskal na flavto. Vrtelo se mi je v glavi. Oglasila se je budnica. Okoli mene se je začelo zbirati vedno več firbcev, nekateri so me provocirali. Našli so crknjeno kačo in se začeli vzpodbujati, naj mi jo vržejo za vrat, da bodo videli, kako bom reagiral. Seveda mi to ni bilo čisto nič všeč, ampak naredil sem se, kot da se me sploh ne tiče, in mirno dalje piskal na flavto. V trenutku pa, ko so mi začeli s kačo na palici mahati pred nosom, je prišel mimo neki major in jih nagnal nazaj v barako. Pustite človeka pri miru, bedaki, on je edini normalen tu naokoli, je rekel. Ko so odšli, mi je začel govoriti: Dober si ti, dober, jaz bi naredil isto, a žal ne morem, ker bi me mati ubila. Ampak ne skrbi, bom že pazil nate.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
