Ljubimec na poziv

Hudič je, ko najaviš tekst, ki je odvisen od dobre volje prijatelja, ki ima prijateljico, ki ima znanko, ki hodi s tipom, ki ve za človeka, ki je menda najboljši kolega nekoga, ki je nekoč hodil v šolo z znancem, ki za prmejduš pozna moškega, ki se preživlja z nudenjem spolnih uslug pripadnicam nežnejšega spola in izpolnjuje vse pogoje, da mu laična javnost lahko prilepi strokovno oznako moške kurbe. Oziroma žigola, kot se glasi evfemizem za ta med samskimi moškimi silno čislan poklic. Če se na tak tekst spomniš takrat, ko razsaja poletje, se možnosti, da bo zatajil eden od členov v že tako ohlapni verigi znanstev, skladno z Murphyjevo zakonodajo podeseterijo. No, veriga, ki sem jo začel vleči pred kakim mesecem dni, se je vendarle izkazala za trdno navezo.

Priskrbeli so mi GSM številko in kakih dvajset poskusov kasneje se me je na drugi strani nekdo le usmilil. "Lep pozdrav, kličem z Mladine," sem se predstavil in začel z naštevanjem imen, zaslužnih za ta klic, ko me je vljudni, a zadržani glas prekinil, češ seznanjen je z zadevo, ve, zakaj gnjavim, predvideva lahko, kaj me zanima, ampak če dobro premisli, zakaj bi se pravzaprav izpostavljal in kaj bi sploh imel od tega, da nekemu radovednemu novinarju podrobno razkriva obrtniške skrivnosti poklica, ki sploh nima uradne klasifikacije, v javnosti pa vzbuja le zgražanje, negativne asociacije in v najboljšem primeru posmeh zavistnežev. In ker se niti pod razno ne bi pustil fotografirati, kaj šele da bi mi zaupal kakršenkoli osebni podatek, ki bi lahko naključnim radovednežem ali pa tistim, ki so zvedavi po službeni dolžnosti, služil za identifikacijo, je itak popolnoma brez veze, da izgubljava čas. Naj si pač zgodbo preprosto izmislim, tako kot to počne večina znalcev, ki pišejo o ljubezni za denar, ter vse skupaj zabelim z moralnimi pomisleki glede zavrženega početja, in stvar bo ocvrta.

Že, sem ugovarjal, ampak še tako izmišljena zgodba mora temeljiti na ščepcu dejstev. S katerimi pa trenutno ne razpolagam. In ker obstaja najmanj sto razlogov za pisanje o tem poklicu, od katerih sva se med vzajemnim prepričevanjem bežno dotaknila malodane vseh, bi bilo res škoda, da se ne bi nekje dobila ob kavi in karseda neobvezno poklepetala o rečeh, ki burijo domišljijo marsikaterega moškega. Moja pri tem ni izvzeta. Kratek premolk. "Prav. Toda brez diktafona." Okej, pa brez diktafona.

Ključ do ženskega mednožja

Bila je soparna avgustovska nedelja v mestu na slovenski obali. Turisti so v zgodnjih popoldanskih urah lenobno gomazeli po ulicah in glasno čebljali. V najbolj senčnem kotu kafiča je ob dogovorjenem času sedel eleganten gospod, ki ni bil ravno utelešenje moje vnaprej izdelane predstave o tipični podobi ljubimca za denar. Priznam, v prvi vrsti sem pričakoval kot otroška ritka gladkega, rahlo osladnega, mediteransko poltenega tipčka z wetlook frizuro. Lahko da sem videl preveč filmov, toda moja pričakovanja so nihala nekje med Sebastjanom in Wernerjem, če sem bolj natančen.

No, poba v senci je bil drugačen. Definitivno drugačen. Na prvi pogled kakih meter osemdeset visoka kombinacija mladega Gorana Bregovića in Georga Clooneyja s pogledom, skritim za meni neznanim modelom rejbenk, odet v tanko belo svileno srajco in kot pajčevina lahko Kenzovo poletno obleko svetlo vaniljeve barve, ki baje stane nekje med tristo in štiristo jurji. Starost? Okoli trideset, sem ugibal in pozneje iz debate razbral, da sem ga pomladil za dobra štiri leta, saj je rojen leta 1968.

"Tom," se je predstavil. Čvrst stisk roke, ki pritegne pogled z naravnost zgledno manikiranimi nohti, in širok nasmeh za prebijanje ledu sta me navdala z upanjem, da najin čvek navsezadnje ne bo tako strogo uraden, kot sem razbral iz telefonskega pogovora. Kajpada sem začel s tipično novinarskim vprašanjem, in sicer, kako naj vem, da se pogovarjam s čisto pravim žigolom. Tipičnemu vprašanju je sledil tipičen odgovor: "Moral mi boš verjeti na besedo. Če se ti kadarkoli zazdi, da te zajebavam, da si stvari izmišljam, pač vstaneš in greš. Brez obveznosti." Pošteno. "Ali pa..." Da? "Me preizkusiš." Kako, prosim? "Zaprosiš za demonstracijo." Ne štekam. "Izberi žensko, ki nima moškega spremstva, daj mi pet minut, in poravnala bo najin zapitek." Šur. Hm, kaj pa če ne blefira? Nič, potem bodisi pozna vse ženske v bližini - kar je malo verjetno - ali pa premore samozavest Godzilinih razsežnosti. Dobro, tej fascinantni sposobnosti prepričevanja bi z eno besedo rekli... Kako? Mojo? Živalski magnetizem? "Pristop. Temu se reče pristop. Ni ženske, ki se je ne bi dalo zapeljati. Poročene, vezane, samske. Le vprašanje časa je. Seveda je malo takih, ki ti bodo vloženi trud povrnile v obliki ustreznega gmotnega nadomestila. Ženskam za razliko od moških želje ne pišejo na čelu. Mnoge ženske niti ne vejo, kaj hočejo, kaj jim pravzaprav manjka. Moraš se potruditi. Raziskovati. Vztrajati. Ko se razprejo, so zelo radodarne. Ali pa skrajno posesivne, kar zna biti ne samo zoprno, ampak tudi nevarno." Mimogrede, sam bi se, če bi bil ženska, svojemu nedeljskemu sogovorniku brez omembe vrednega odpora pustil zapeljati.

Po srednji šoli se je odpravil študirat v Ljubljano. Zanimala ga je angleščina. Hotel je izpopolniti italijanščino. Tudi do primerjalne književnosti je čutil določene simpatije. Da sociologije kulture niti ne poudarja posebej. Izbira je bila težka, poti do filofaksa iz dneva v dan bolj ovinkaste, za nameček pa je bil kot večina brucev iz province, ki pridejo v prestolnico brez štipendije, kronično brez denarja. Zaradi malodane idealne postave, ki je vedno pritegovala bolj ali manj neposredne poglede sošolk, je izbiral oglase, kjer je že po definiciji velika selekcija, torej oglase za stevarde, modele, manekene in podobno. "Hotel sem hiter keš, da bi imel več časa za študij, haha."

Potem se mu je zgodila neka nepomembna modna revija. Po reviji zaključena zabava s šampanjcem. Na zabavi neka razgledana, dobro ohranjena in zaradi količine mehurčkov precej zgovorna gospa srednjih let, s katero sta po spletu okoliščin pristala v postelji. "Mislim, da je imela 40, 42 let. Enkrat starejša od mene. Pojma nimam, kaj jo je bolj impresioniralo, fuk z mano ali moja post festum diskretnost. Ko sem dobil honorar, sem bil čisto paf. Resno, znesek je bil astronomski, v višini kolegove celoletne štipendije, sem izračunal. Posvetilo se mi je, da so bile po kdo ve kakšni tarifi obračunane tudi moje večerne aktivnosti z ekstra dodatkom za molčečnost. Tako nekako se je začelo. Z gospo se nisva srečala nikoli več, mislim pa, da je na pravih mestih dobro poskrbela za ustno reklamo."

Poti in stranpoti

Tom je med drugim povedal, da se je od svojih študentskih časov v petnajstih letih zredil za en sam samcat kilogram. "Ko sem leta '87 prišel v Ljubljano, sem meril 181 cm in tehtal 73 kil. Zdaj imam kilo več." Aha, in kako mu to uspeva? "Vsak dan pretečem 10 kilometrov in naredim 200 trebušnjakov." Fitnes? "Po potrebi, običajno po službeni dolžnosti." Vegetarijanec? "Niti slučajno. Ne jem pa industrijskega sranja. Najraje si kuham sam. Ne boš verjel, koliko žensk pade na pogovore o izbrani hrani in kakšen afrodiziak je lahko večerja ob svečah." No, to verjamem. Tom ne kadi. Ne pije kave niti alkohola. Z izjemo kaberneta. Kadar si ga pač lahko privošči. "Alkohol je strup za potenco."

Če je doštudiral, ga nisem vprašal. Povedal je, da tekoče govori italijansko, nemško in angleško. Živi in dela v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in le občasno v Sloveniji. Tri leta je pecal tudi v ZDA. "Američanke predstavljajo sanjski ulov. Naivne, potrebne, premožne, zdolgočasene, polne nekega psihološkega šita o naravnih vzgibih svojih teles. Izbira je pestra, a žal je huda tudi konkurenca. Toliko bolj, če ohranjaš določen nivo in delaš na podlagi preverjenih informacij s strani znancev, prijateljev in strank, če ne oglašuješ svoje številke v sumljivih časopisih, ne pecaš na ulici, ne jebeš pedrov. Pedri so dober biznis. Hvaležne stranke. Če si star nekje med dvajset in petindvajset, lepo oblikovanega telesa in po možnosti deškega videza, imaš velike šanse, da postaneš 'trophy boy'. Dekor na vrtnih zabavah jet seta, spremljevalec in ljubimec znanih osebnosti iz sveta šovbiznisa, ki te razvajajo kot majhnega otroka. Žal imajo trophy boyi omejen rok trajanja. Njihovi meceni se jih hitro naveličajo, se posebej ko izgubijo svoj mladostni videz in popolno postavo. To se je denimo zgodilo Andyju Cunananu, razvpitemu trophy boyu, ki je počil Giannija Versaceja. Gianni je Andyja nenormalno crkljal. Z ulice ga je potegnil direktno v milijonarska nebesa, kar je Andyja travmatiziralo. Zaradi lagodnega življenja se je zredil, Versace se je stalno oziral za drugimi, po njegovem lepšimi, vitkejšimi. Andy se je bal, da bo moral nazaj v bedo, nastopila je kriza, zgrabil je pištolo in zgodila se je največja možna pizdarija. Ki pa ni bistveno vplivala na povpraševanje po gejevskih moških kurbah v Kaliforniji. V Italiji je ponudba pedrčkov, ki se prodajajo na ulici, že krepko presegla povpraševanje. V upanju na večji zaslužek grejo nekateri pod nož in nadaljujejo kariero kot transseksualci, kar je skrajna poteza. Če ne uspe, ni poti nazaj, pot naprej pa običajno vodi v overdose. Ne, to ni moj nivo. Stranke pazljivo izbiram. Živim od svojega telesa in maksimalno skrbim zanj. Imam čas in nisem pohlepen. Grupnjakov ne delam. Včasih me kakšna žena najame, da jo pofukam pred njenim možem, ki samo gleda in drka. Ni problema, to sprejmem. Kaj več pa ne." Izbirčnost? "Ne, nisem pretirano izbirčen. Lepota in seksapil sta zelo relativna pojma. Neomajno vztrajam samo pri higieni in zdravstveni neoporečnosti. To tudi ponujam. Mislim, da je bila najstarejša ženska, s katero sem spal, stara okoli 60 let, toda bolj fukiš kot marsikatera najstnica. Resno, ti pravim. Če je ženska dobro ohranjena, je ohranjena tudi njena potreba po seksu. In obratno, seveda."

Male skrivnosti velikega ljubimca

Kaj je potemtakem najbolj nepogrešljivo za nekoga, ki se odloči, da bo postal žigolo? "Zdrava pamet. Nekaj osnovnega znanja o odnosih med spoloma, kombinacija lastnih izkušenj in uporabnih nasvetov, ki pa jih ne smeš nabirati v pornografski literaturi ali rumenem tisku. Zdrava pamet ti pravi, da moraš skrbeti za lastno telo. Samo negovano telo je lahko funkcionalno in poželjivo." Aha, vsakdo vendarle ne more postati žigolo. "To je isto, kot bi vprašal, ali lahko vsaka ženska postane kurba. Seveda lahko, toda če ne ve, zakaj moški potrebujejo kurbe in ni sposobna tega koristno uporabiti, jo bo redkokdo povohal. Misliš, da so moške kurbe drugačne? Poglej stereotip sodobnega moškega: prezaposlen, preobremenjen, preutrujen, predebel, preokupiran sam s sabo. Dober žigolo mora biti njegovo nasprotje. Z individualnim pristopom do vsake ženske. To odpira srca in razpira noge. Klišeji ne funkcionirajo. Večina moških ima zgrešene predstave o tem, kaj ženski ugaja pri moškem. Tisto, za kar je prepričan, da ji ugaja, je v resnici tisto, kar pri moških ugaja njemu. In s tako filozofijo ne prideš daleč." Definirano telo je nadzorovano telo, sem nekje prebral. V smislu, da imamo moški v patriarhalni družbi svoja telesa in svojo seksualnost za samoumevna, s čimer jih avtomatično zapostavljamo, medtem ko so telesa žensk na široko definirana in skrajno izpostavljena. "E, to ti je to. Bi se tebi dvignil ob zavaljeni živčni babi? Ne bi se ti. Še manj lahko ženska z zavaljenim živčnim tipom doživi orgazem. Jaz v postelji ne zdravim ženskih kompleksov, samo popravljam moške napake. Pazi, ni normalne ženske, ki ne bi uživala v fuku, ki si ne bi želela biti dobro pofukana. In ni se mi še zgodilo, da svoje stranke ne bi pripeljal do orgazma." Hej, kaj pa, če bi si zavaljena živčna baba zaželela Tomovih uslug in bi jih bila pripravljena mastno plačati? "To se ne bo zgodilo. Zavaljene živčne babe ne mislijo na fuk."

Po Tomovih izkušnjah si ne glede na starost, stan in izobrazbo plačanega ljubimca najpogosteje omislijo tiste ženske, ki so predolgo čuvale svoje devištvo in želijo nadoknaditi izgubljeno. Sledijo ženske, katerih stalni partnerji ali soprogi ne znajo, nočejo ali ne zmorejo potešiti njihovih seksualnih apetitov oziroma se jim seks s stalnim partnerjem ali soprogom upira. V manjši meri ga med rjuhe povabijo iz radovednosti, maščevanja in samopotrditve. "Devet od desetih vztraja pri predigri, da jih dolgo in počasi oralno obdelujem. Tega si neizmerno želijo, a njihovim moškim se žal lizanje pičke organsko upira. Ne prenesejo njenega vonja. Ne prenesejo njenih sokov. Jebiga, kako lahko potem vanjo vtaknejo najobčutljivejši del telesa?" Tomova postavka je 400 evrov. "Ne na uro, na seanso. Nikoli ne gre samo za fuk in nikoli ne traja samo eno uro."

Aja, kar pa se tiste preverbe s plačevanjem zapitka tiče, nisem izkorisil možnosti. Imel sem občutek, da bi se osmešil. Jaz, ne on.