Somrak bogov

Enron, Global Crossing, Tyco, WorldCom, Xerox, AOL-Time Warner so le nekatera imena velikanov ameriškega poslovnega sveta, ki jih v zadnjih mesecih rušijo obtožbe o lažnem prikazovanju poslovnega uspeha, umetno napihnjeni rasti delnic, trgovanju na podlagi notranjih informacij ter drugi poslovni škandali. Kali zloma so v poslovnih praksah, ki so v 90. letih vrednost delnic pognale v vrtoglave višave. Po dveh desetletjih “deregulacije” v ZDA žanjejo sadove podjetniške svobode. V temeljih vzpona in zloma je verovanje v celotni prihodek za delničarje, Total Shareholder Return (TSR). TSR je v 90. letih povsem izrinil prihodek, dobiček in druge osnovne kazalce, ki so merilo uspeha podjetja. Poglavitna postavka TSR je spreminjanje vrednosti delnic na borzi - kako podjetje posluje, postane nepomembno. TSR je temeljna ideologija tako imenovanega “turbokapitalizma” in njegovi heroji so karizmatični menedžerji, ki ustvarjajo z vrtoglavo rastjo vrednosti delnic izkazane poslovne čudeže.

Visoke plače, dodatki in nagrade vodilnih uslužbencev

Menedžerji podjetij ne ustanavljajo v dobrodelne namene, ampak zato, da bi z njim dobro zaslužili. Največ pa zaslužijo, če denar čim učinkoviteje preusmerijo v svoje žepe. Vodstva podjetij si zato izplačujejo čim višje plače. Pa ne samo plače: na račun podjetja si lahko privoščijo razkošne počitnice; zraven seveda sodi še “nadstandarden” avtomobil (jasno, na leasing); od knjigovodske iznajdljivosti je odvisno, ali lahko med stroške pronicljivega vodenja podjetja vpišejo tudi nadomestilo za ločeno življenje, najemnino za stanovanje v mestu, šolnino za otroke ... Lahko si izplačajo še kak ugoden kredit, bodisi neposredno z računa podjetja ali z jamstvom podjetja, ki bančnemu posojilu zniža obrestno mero; če so pri kreditu dovolj iznajdljivi, bodo zanj plačevali manj obresti, kot jih v bankah ponujajo za vezane vloge.

Danes že tudi slovenski menedžerji ponosno poudarjajo, da je vse večji delež menedžerskih dohodkov odvisen od uspeha podjetja. Če zaključni račun kaže dobiček, je vodstvo upravičeno do posebne nagrade; če vrednost delnic skoči za več kot v pravilih o menedžerskem nagrajevanju določen odstotek, prav tako. A če si ogledamo bistvene vzroke za propad ameriških gigantov, kot so Enron, Global Crossing, WorldCom ..., hitro ugotovimo, da tako nagrajevanje menedžerjev kar kliče po “prilagajanju” kazalcev uspeha podjetja: nagrade so odvisne le od prikazanega uspeha podjetja, ne od dejanskega stanja, saj je tega zelo težko razkriti. Vodstvu, ki si na podlagi prikazanih uspehov izplačuje nagrade, pa je veliko do tega, da je poslovanje podjetja predstavljeno v najlepši luči.

Imperativ, da je treba poslovanje podjetja predstaviti v najlepši luči, se v Sloveniji - če govorimo o velikih sistemih - ni prijel. Med poznavalci slovenskega gospodarstva velja prepričanje, da slovenski sestavljalci finančnih poročil številke raje frizirajo navzdol kot navzgor. Raje prikažejo manj kot več dobička. Pač, dobiček je dobro skriti, saj bi ga sicer pobrala davkarija. Res pa je, da bi tudi v Sloveniji našli vrsto iznajdljivih poslovnežev, ki so svoja podjetja z razkošno limuzino ob astronomski plači odpeljali do bankrota.

A prave umetnike “nagrajevanja po uspehu” najdemo predvsem v ZDA in njihovo najdonosnejše orodje so tako imenovani opcijski nakupi delnic (stock options). Za (najpogosteje) pet let je menedžerju na razpolago za več deset milijonov dolarjev tržne vrednosti delnic po fiksni ceni, ki je deset- ali dvajsetkrat nižja od tržne, včasih tudi kar simbolično določena v vrednosti dolarja za delnico (ne glede na tržno ceno). Dokler menedžer pogodbeno opravlja funkcijo, lahko (s petletno pogodbo) izkoristi do 20 odstotkov svojih delniških opcij vsako leto. Lahko jih po fiksni ceni kupi in obdrži, a večinoma vodilni uslužbenci svoje razpoložljive opcije takoj prodajo na borzi in iz prihodka plačajo kupnino podjetju; od razlike morajo (vsaj v teoriji) odšteti še 25 odstotkov davka na kapitalske dobičke (za primerjavo: kdor je v Sloveniji leta 2001 zaslužil več kot 7.675.412 SIT - 30.073 USD -, je moral plačati dohodnino po 50-odstotni stopnji). Seveda si lahko “uspešni” menedžerji izplačujejo še dodatne svežnje opcijskih delnic, pač v skladu z dogovorjenim pravilnikom o nagrajevanju.

Absolutni rekorder je L. J. Ellison, generalni direktor družbe Oracle, ki si je v letih 1998-2001 izplačal kar 796.624.000 USD “osebnega dohodka”, najrazličnejših nadomestil in delniških opcij. V tem obdobju se je vrednost Oraclovih delnic dejansko zmanjšala, a to menedžerskih nagrad ne prizadene: izplačajo si jih takoj, ko prikažejo uspeh - če gre pozneje podjetje po zlu, je to pač smola, in menedžerji nikoli ne zagovarjajo proporcionalnih kazni za slabo vodenje podjetja.

Nagrado za najiznajdljivejšega podjetnika si nedvomno zasluži Charles Wang, (sedaj že nekdanji) direktor družbe Computer Associates. Leta 1999 so si Wang in še dva člana uprave za nagrado, ker so delnice zrasle prek predpisane meje, razdelili kar 1,1 milijarde USD delniških opcij; podjetje je moralo zaradi tega stroška zmanjšati napovedani dobiček in vrednost delnic je s 50 USD takoj zdrsnila na 20 USD. Nekateri delničarji so zato sprožili tožbo zaradi suma, da je bila prvotna napoved dobička umetno napihnjena - pobotali so se zunaj sodišča in Wang se je moral končno zadovoljiti s “samo” 322 milijoni USD nagrade za uspešno vodenje podjetja. Še nekaj imen uspešnih podjetnikov: M. D. Eisner (Disney) je bil v letih 1998-2001 nagrajen s 700.039.000 USD; S. I. Weil (Citigroup) je prejel 524.799.000 USD; L. D. Kozlowski (Tyco International) 396.944.000 USD; Kennethu Layu, direktorju razvpitega Enrona, se ni uspelo uvrstiti niti med prvih deset: vsega skupaj se je nagradil z “le” 211 milijoni USD.

Nadzorni sveti z zasebnimi interesi

Kako podjetnikom uspe, da si izplačujejo gigantske nagrade za vodenje, ki dejansko povečuje zadolženost podjetja, zmanjšuje realni dobiček in s prilagojenimi poročili zavaja vlagatelje? Poslovanje podjetja naj bi vendar nadzorovali sveti delničarjev. Dejansko je le malo članov nadzornih svetov zares neodvisnih. Obsežna raziskava, ki jo je opravil IRRC, je pokazala, da je na primer v nadzornem svetu elektronskega giganta EMC le 25 odstotkov neodvisnih članov (med drugim sta v nadzornem svetu EMC sedela žena in sin generalnega direktorja Richarda Egana, ki je bil sam kar član komisije za nagrajevanje). Nadzorni svet družbe Gap je imel 30 odstotkov neodvisnih članov; Cisco Wholesale 36 odstotkov; General Electric 37 odstotkov; General Dynamics 40 odstotkov itd.

Dejansko raziskavi IRRC sploh ni uspelo zajeti posrednejših povezav, kakršne so bile še posebej značilne za Enron. V Enronovem nadzornem svetu so na primer kot “neodvisni” člani sedeli: John Mendelson, direktor Centra za raziskavo rakavih obolenj pri Univerzi v Teksasu, M. A. - njegov center je od Enrona in Layeve družine prejel 1,9 milijona USD podpore; Charles Lamaistre, direktor istega centra pred Mendelsonom; in Wendy Gramm, žena senatorja Phila Gramma, ki je od Enrona prejel uradne prispevke za volilno kampanjo v višini 72.000 USD.

V Sloveniji za zdaj sistem nagrajevanja z delniškimi opcijami še ni prav razvit. O neodvisnosti nadzornih svetov pa težko govorimo. Če rečemo, da slovensko gospodarsko elito sestavlja sto ljudi, to stotnijo srečamo v upravah in nadzornih svetih; prepogosto se dogaja, da med upravami in nadzorniki obstajajo krožne povezave. Recimo: predsednik uprave DZS sedi v nadzornem svetu Term Čatež, predsednik uprave Term Čatež pa sedi v nadzornem svetu DZS. Če se z rekonstrukcijo povezav članov uprav in nadzornih svetov potrudimo neko bolj, lahko večino slovenskih top korporacij in top menedžerjev povežemo v orjaški diagram.

Pristranski revizorji

Zaključne račune delniških družb naj bi preverile neodvisne revizorske hiše; te s potrdilom zagotavljajo, da je izkaz uspeha pravilen in zakonit. Vendar je Enronov primer nazorno pokazal, da lahko celo tako slavno revizorsko hišo, kot je Arthur Andersen, zapeljejo drugi interesi. Andersenovi revizorji niso le potrjevali Enronovih zavajajočih poslovnih poročil, ampak so celo uničevali obremenjujočo dokumentacijo, ko je Enronov balonček končno počil. Zakaj? Enron je Andersenu plačeval na leto 25 milijonov USD za revizorske storitve, poleg tega pa še 27 milijonov USD za poslovno svetovanje.

Vendar Enron svojih revizorjev še zdaleč ni nagrajeval z največjimi dodatnimi posli. Mednarodni hotelski gigant Mariott plačuje revizorjem le 3 odstotke za revizije in kar 97 odstotkov denarja za svetovanje in druge storitve; telekomunikacijska multinacionalka Sprint daje za revizije 4 odstotke izplačil revizijskim hišam, za dodatne storitve pa plačuje kar 96 odstotkov; elektronski gigant Motorola plačuje za dodatne storitve 94 odstotkov; Raytheon - radarji, vodene rakete in druga vojaška oprema - 94 odstotkov; Apple Computer 93 odstotkov; proizvajalec športnih copat Nike 92 odstotkov. IRRC je februarja 2002 objavil seznam kar 103 ameriških korporacij z letnim prihodkom več kot 5 milijard USD, ki revizorjem plačujejo najmanj 73 odstotkov denarja za dodatne storitve!

Pri večini ameriških korporacij, ki so tako ali drugače zavajale javnost, je revizije opravljal Arthur Andersen (Enron, WorldCom, Qwest, Global Crossing, Dynegy, CMS Energy, Halliburton, Peregrine, Merck); Andersen je moral zaradi škandalov zapreti vrata in je danes po kosih naprodaj. Pri drugih osumljenih korporacijah so revizije izvajali: Price Waterhouse Coopers (Tyco); KPMG (Xerox); Deloitte & Touche (El Paso, Adelphia); Ernst & Young (AOL Time Warner, Williams Companies). Andersen je v Sloveniji tržil le svetovalne storitve, drugi štirje pa so revidirali poslovne izkaze številnih slovenskih podjetij.

V zadnjih letih se je namreč pri nas uveljavila moda, da velika podjetja za revizijo letnih poročil najemajo znane mednarodne revizijske hiše, večinoma iz ZDA. In tudi iz naših poslovniških krogov je že slišati opozorila, da tuje revizorske hiše prinašajo v Slovenijo vezano trgovino med revizijskimi poročili in poslovnim svetovanjem.

Kapitalske povezave s pokojninskimi skladi zaposlenih

Ameriška zakonodaja korporacijam dovoljuje dvojno knjigovodstvo: podjetja dejansko vodijo ločene izkaze uspeha za davkarijo in poročila vlagateljem. Kar je v poročilu za odmero davka lahko strošek, se v izkazu uspeha za delničarje prikazuje kot investicija - od tod “nepošteni izkazi poslovnega uspeha”, ki jih danes kritizira predsednik George W. Bush mlajši.

Trik, ki ga pri tem korporacije najpogosteje uporabljajo, je obveznost zaposlenih, da pokojninske prihranke vlagajo v nakup (na novo izdanih) delnic svojega podjetja, kar poveča povpraševanje in dviguje ceno delnic. V poročilih za vlagatelje postanejo neizplačani deli osebnih dohodkov, ki gredo v delnice, prikazani kot prihodek podjetja, to pa polepša sliko poslovanja; v davčni prijavi je ta prihodek seveda uravnotežen z novo obveznostjo do lastnikov kapitala in torej neobdavčen. Tveganje teh “lepotnih operacij” na izkazu uspeha seveda nosijo zaposleni, saj lahko ti, če se vrednost delnic zmanjša, izgubijo življenjske prihranke. Podjetja uslužbencem pogosto celo omejijo pravico trgovanja z delnicami pokojninskih prihrankov. Enron je, na primer, zaposlenim prav pred propadom sporočil, da je razglasil moratorij na prodajo delnic. Vodilni pa svoje delniške opcije navadno takoj prodajo in denar naložijo varneje.

Zaposleni v gigantu Procter & Gamble so decembra 2001 imeli kar 94,65 odstotka pokojninskih prihrankov v delnicah podjetja; uslužbenci farmacevtske multinacionalke Pfizer 85,50 odstotka; pri Coca-Coli 81,47 odstotka. Enron se je komajda uvrstil med prvih 30 največjih “uporabnikov” pokojninskih skladov: njegovi zaposleni so imeli “le” 58 odstotkov pokojninskih prihrankov v delnicah podjetja.

V Sloveniji sicer (še?) ne poznamo vseh “prednosti” ameriške zakonodaje, a to še ne pomeni, da naša podjetja nimajo kapitalskih povezav s pokojninskimi skladi, s katerimi sklepajo pogodbe za dodatno zavarovanje uslužbencev. Večja in uspešnejša slovenska podjetja so soustanovitelji in solastniki zavarovalnih družb tako imenovanega “drugega pokojninskega stebra” in zaposlenim “pod ugodnimi pogoji” ponujajo pokojninsko zavarovanje v svojih zavarovalnicah, država pa vse skupaj podpira z davčnimi olajšavami. V zadnjih dveh letih so v slovenskem gospodarstvu nastale zanimive koalicije. Čeprav so pokojninski skladi v našem gospodarstvu novost, v nadzornih svetih najdemo reprezentanco slovenskega poslovnega sveta. Če sodimo po tem, kdo sedi v nadzornih svetih pokojninskih družb, bo ta del ekonomije v prihodnjih letih izjemno pomemben.

Odpuščanje delavcev

Kadarkoli kakšno slovensko podjetje prevzame nova menedžerska posadka, skoraj neizogibno najprej pove, da bo za “stabilizacijo razmer” treba zmanjšati število zaposlenih. Da je produktivnost preskromna in podjetje nekonkurenčno, da je torej treba za “racionalizacijo poslovanja” in znižanje stroškov odpustiti veliko delavcev. A “presenetljivo”, številna velika podjetja (npr. TAM, Litostroj ...) so po zaporednih “racionalizacijah” in odpustitvi večine delavcev vseeno končala v stečaju.

Množično odpuščanje delavcev (in zniževanje plač) sploh ni slovenski izum, “neizogibna nujnost” po desetletjih samoupravljanja. “Downsizing”, “prilagajanje navzdol”, je ključna beseda svetovne korporativne politike od sredine 80. let. In prav korporacije, ki danes padajo kot zrele hruške, so se ob koncu 90. let “izkazale” z največjim odpuščanjem delavcev: na primer Enron je samo decembra 2001 vrgel na cesto 5250 zaposlenih. To pa že delno nakazuje, da “racionalizacija” delovnih mest najbrž ne prispeva kaj dosti k uspešnejšemu poslovanju podjetja.

Uprava podjetja se množičnega odpuščanja najprej loti zato, da prikrije svoje napake. Za slabo poslovanje podjetja ali celo izgubo seveda ne morejo biti krivi neučinkovita organizacija, neprimeren program proizvodnje, nezanesljivi poslovni partnerji, zgrešene investicije ali pretirano odvajanje sredstev v zasebne žepe - krivci so vedno delavci. Teh je preveč, premalo delajo in zahtevajo previsoke plače. A tudi če podjetje še ni v rdečih številkah, se tistim, ki so nagrajeni na podlagi prikazanega uspeha podjetja, vedno splača zmanjšati zaposlenost in znižati plače: manjši stroški za osebne dohodke se namreč takoj pokažejo v napovedih dobička - ali bo podjetje z manj delavci in s slabše plačano delovno silo lahko opravilo vsaj enako dela, pa se bo morda videlo šele po zaključnem poročilu; in menedžerji so celo posebej in takoj nagrajeni za zmanjšanje stroškov - po zaključnem poročilu se bodo z milijonskimi nagradami za uspešno poslovanje odsmejali vso pot do banke in se morda lotili “racionalizacije” drugega podjetja.

Gospodarstvo v postelji s politiko

O intimnih odnosih med gospodarstveniki in politiki nas Slovencev tudi Američani najbrž nimajo kaj dosti naučiti. Že samo “presenetljivi” prestopi med upravami podjetij in političnimi položaji jasno kažejo, da ta vidik podjetniško-politične dejavnosti v Sloveniji kar dobro obvladamo.

Intimno razmerje med korporacijo in politikom se rodi iz lobiranja. Mnogi, ki bi se radi v Sloveniji aktivno ali pasivno ukvarjali s to dejavnostjo, nas danes prepričujejo, da je lobiranje povsem pošten posel, da gre dejansko le za organizirano in premišljeno prepričevanje politikov na oblasti ali blizu nje v interesu naročnika iz gospodarstva. V resnici je politik, ki ga je mogoče s takšnimi ali drugačnimi triki za upravljanje stikov z javnostjo prepričati, preneumen, da bi bil vreden truda - saj ne bo dolgo na oblasti. Lobiranje je marketinška dejavnost in lobist neke vrste zvodnik: za naročnika se s politiki dogovarja o prodaji uslug. Uspešno lobiranje pomeni sklenitev posla: podpora posameznemu zakonu, kandidatu za pomembnejši položaj ali strategiji v zameno za prispevek v strankarsko blagajno, podporo na volitvah, dobro plačano službo po izteku mandata ali podobno.

Od vsega, kar se skozi lobistično posredovanje pretoči v žepe politikov, so kolikor toliko javni le uradni prispevki v predvolilne blagajne - resne ameriške korporacije denar “bratsko” razdelijo med obe stranki. Telekomunikacijska družba AT&T je v letih 2000-2002 politikom uradno pomagala s 7.230.476 USD; Microsoft s 6.000.383 USD; Philip Morris s 6.418.898 USD itd.

Razvpiti primer Enrona je pokazal, kako učinkovito je lahko lobiranje. Enronov direktor Kenneth Lay je (sicer neuradno) sedel v akcijskem komiteju pod vodstvom podpredsednika Dicka Cheneyja, ki je pripravil osnove energetske politike predsednika Georgea W. Busha mlajšega. Pripravo nove energetske zakonodaje je vodil sekretar za energetiko Spencer Abraham, ki se je pri oblikovanju zakonov posvetoval z več kot sto lobisti in menedžerji energetskih korporacij - v vsem tem času pa ni našel časa za niti en sestanek s predstavniki uporabnikov ali organizacij za zaščito potrošnikov. Ljudje, ki jih je bil Abraham pripravljen poslušati, so v veliki večini zastopali interese 18 podjetij z največjimi prispevki v predvolilno blagajno Georgea W. Busha mlajšega - samo Enron, ChevronTexaco, El Paso in Exxon Mobil so za Bushevo izvolitev primaknili 16,6 milijona USD.

A slavni Enron sploh ne vodi pri stroških za lobiranje. Med ameriškimi multinacionalkami po izdatkih za “zvodniško” dejavnost prednjači tobačni gigant Philip Morris s 54.216.000 USD v letih 1997-1999; Exxon Mobil je na tretjem mestu z 41.952.840 USD (prijavljenih) izdatkov za lobiranje; peti Boeing je zapravil 26.660.000 USD.

Lobiranje včasih prinese prav zanimive rezultate. Po 11. septembru 2001 so na ameriških letališčih močno poostrili varnostne ukrepe in vsak potnik ob prijavi za polet prejme dolg seznam predmetov, ki jih ne sme nesti v letalo. Med strogo prepovedanimi kleščicami in pilami za nohte, pletilkami in celo sesalniki za listje (?) pa bi pozorni bralec zaman iskal vžigalice ali vžigalnike - pa čeprav je nesojeni britanski samomorilec skušal v letalu prižgati eksploziv v svojih čevljih. Ameriška agencija za varnost letalskega prometa je na prvotni seznam sicer vključila tudi vžigalice in vžigalnike, a so jih v Beli hiši po diskretnem posredovanju lobistov tobačne industrije prečrtali. Kadilci namreč po nekadilskem letu komaj čakamo, da bi prižgali prvo cigareto, in prav zoprno bi bilo, če bi morali najprej počakati na prtljago in vžigalice izbrskati iz kovčka ali jih celo kupiti na letališču; hvala, Philip Morris!

Otipljivejši sadovi lobiranja so, na primer, državna naročila - najuspešnejši Boeing je leta 2000 prejel za kar 12 milijard USD naročil iz obrambnega ministrstva ZDA. Prav tako koristijo izvozne spodbude, krediti in jamstva za tvegane posle v tujini: tudi v tej kategoriji prednjači Boeing s kar 14.636.316.103 USD v letih 1998-2001; General Electric se lahko pohvali z 806.035.187 USD. A najuspešnejši prejemnik državnih posojil ter jamstev za izvozne posle - če pridobljena sredstva primerjamo z velikostjo podjetja - je ponudnik opreme in storitev za naftno industrijo Halliburton s 764.658.335 USD, kar ga sicer uvršča na tretje mesto na seznamu ameriške uvozno-izvozne banke.

Halliburton ima bistveno konkurenčno prednost. Preden je Dick Cheney pod Bushem mlajšim postal podpredsednik ZDA, je bil direktor Halliburtona. Ko je bil Dick Cheney še vodja predsednikove administracije in pozneje obrambni minister pod Bushem starejšim, je Halliburton prejel od države za kar 1,5 milijarde USD posojil in bančnih jamstev, kar petnajstkrat več kot v času, ko Cheney še ni deloval v Beli hiši. Sočasno je Halliburton pridobil za kar 2,3 milijarde USD državnih naročil. Takega direktorja bi si želelo vsako podjetje: celo v obdobju 1992-2000 (ko so v Beli hiši sedeli demokrati) je Halliburton pod Cheneyjevim vodstvom zbral za 6 milijard USD državnih spodbud ter bančnih jamstev - za primerjavo, veliko večji in veliko bolj razvpiti Enron jih je v istem obdobju pridobil za le 1,2 milijarde USD več - 7,2 milijarde USD.

In končno, intimni odnosi s politiko pomenijo, da uspešne korporacije plačujejo zelo malo ali celo nič davka. Vpliv na zakonodajni proces jim omogoča uveljavljanje zakonov, ki pod krinko “spodbujanja gospodarske rasti” uvajajo nove in nove davčne olajšave, luknje v zakonih in nove možnosti za kreativno knjigovodstvo. Na primer, Enron je v letih 1995-2000 delničarje seznanil z dobičkom 1,8 milijarde USD, od česar bi moral po 35-odstotni stopnji davka na dobiček podjetij plačati 625 milijonov USD davka; a dejansko je od države dobil vračila davka v skupni višini 381 milijonov USD! 250 največjih ameriških korporacij je v letih 1996-1998 od prijavljenega dobička dejansko plačalo samo 20,1 odstotka davka. Ko je Clintonova administracija nekoliko zaostrila razmere z reformnim zakonom leta 1998, je realna davčna stopnja korporacij zrasla na 26,5 odstotka - ponovimo: zakonsko določeni davek na dobiček korporacij je 35 odstotkov! George W. Bush mlajši je jeseni 2001 ameriškemu biznisu že obljubil nov sveženj ukrepov za spodbudo gospodarstva, s katerimi bi - med drugim - podjetjem kar odpisali še neplačane davke, retroaktivno do leta 1986; hkrati bi tudi retroaktivno znižali davčno stopnjo - to bi pomenilo, da bi 16 največjih ameriških korporacij zaradi vračila preveč vplačanih davkov iz državne blagajne takoj prejelo skupaj 7,4 milijarde USD.

Da ne bi navajali samo ameriških zgledov, moramo omeniti svež slovenski primer. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadnjih letih pri podjetju Mirage naročalo izdelavo osebnih izkaznic, potnih listov in avtomobilskih nalepk. Ključni mož razpisne komisije, ki je odločala, kdo bo dobil posel, je bil Miloš Šuštar, ob koncu 90. let tudi generalni sekretar ministrstva za notranje zadeve. Včasih je bil posel dodeljen z razpisom, včasih tudi brez. Šuštar je danes prokurist podjetja Mirage; nekdanji generalni sekretar ministrstva za notranje zadeve je torej pri podjetju Mirage naročil donosen posel, potem pa je postal prokurist tega podjetja.

Precenjene ZDA, d. d.

Predsednik George W. Bush mlajši, ljubljenec in ljubitelj korporativne Amerike, svoji državi rad pravi kar “USA Inc.” - to bi v slovenski poslovniški jezik prevedli kot “ZDA, d. d.” George W. Bush mlajši obljublja, da bo s strogimi ukrepi ameriške korporacije spravil do poštenega poslovanja in povrnil zaupanje vlagateljev. Vendar resni analitiki namigujejo, da bo Busheva administracija nadzorovala poštenje velikega biznisa kot bi lisica varovala kokoši.

George W. Bush mlajši je v svoji podjetniški karieri sam predsedoval podjetju Harken, ki je prilagajalo izkaze uspeha; in Bush mlajši je prodal krepek blok Harkenovih delnic, preden jim je neugodno finančno poročilo zrušilo ceno - trgovanja na podlagi notranjih informacij ni bil obtožen zaradi družinskih zvez. O sposobnosti podpredsednika Dicka Cheneyja smo napisali že precej -dodajmo le še, da je tudi Cheney danes osumljen goljufivega knjigovodstva v času, ko je vodil Halliburton; ob vsem govoričenju o trši obravnavi korporativnih goljufij pa Bela hiša celo onemogoča izvedbo zakonitega postopka proti Dicku Cheneyju. Preden je Colin Powell postal zunanji minister, je bil podpredsednik medijskega giganta AOL-Time Warner. Svetovalka za nacionalno varnost Condolezza Rice je združevala delo kot podpredsednica naftne multinacionalke ExxonMobil - celo enega Exxonovih supertankerjev so poimenovali po njej. Sekretar za vojsko Thomas White je delal v upravi Enrona. In še bi lahko naštevali - tako rekoč vsi ključni ljudje Busheve administracije prihajajo iz korporacij, katerih poštenje naj bi nadzorovali. Ukrepi, ki jih Bush mlajši danes hvali, so predvsem pesek v oči volilcem: na primer, kazen za zavajajoče predstavljanje uspeha naj bi zvišali s 5 let zapora na 10 let - zaradi zavajanja delničarjev pa tako ali tako nobeden od velikih še ni nikoli sedel. V Bushevih predlogih ne bomo našli ukrepov, ki bi onemogočili ali omejili slabe navade, opisane v prejšnjih odstavkih - slabe navade, ki so povzročile današnje razmere.

Kaj pa Slovenija, d. d.? Učenje kapitalizma nam gre dobro od rok. A med Slovenijo, d. d., in ZDA, d. d., obstaja pomembna razlika. Politiki v ZDA so orodje v rokah kapitala. V Sloveniji pa je kapital še vedno orodje v rokah politike.

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava