Roma iz Vanče vasi

Pri Radencih popravljajo most čez Muro, to pa, potem ko brezglavo pripeljete do njega, namesto da bi se že prej pozanimali, kako je s stvarjo, pomeni, da morate do Tišine, ki je tik za mostom, voziti skupaj z vsemi okornimi kamioni še 30 minut v smeri proti Ljutomeru. Obvoz. Tudi v Vanči vasi gradijo. Gre za novo nogometno igrišče, to pomeni, da je Nogometni klub Roma odigral svojo prvo pokalno tekmo na vseslovenski ravni v Tišini.

"Kje je tukaj stadion?" "Kakšen stadion, mislite nogometno igrišče?" Jasno, nasproti vaškega pokopališča je nogometno igrišče, ob njem bife, leseni stolp za kamero, v ozadju, kakih 50 metrov stran, osnovna šola, kjer se nogometaši slačijo in tuširajo. Asketske razmere za nogomet. Sploh za naše najboljše pokalno moštvo Gorico, ki ima doma na Primorskem med drugim celo pomožno igrišče z umetno travo. Izjava, ki jo je dal po tekmi branilec in kapetan Gorice Miran Srebrnič, pove vse: "Mnogi so me spraševali, ali nas je kaj strah, ko gremo na gostovanje k romski ekipi, sam pa moram povedati, da strahu ni bilo v nobenem trenutku, saj gre za civiliziran in prijazen narod, kar se je zdaj potrdilo."

Romi torej niso nevarni, ugotavlja postavni Bric, ki z napadalci Rome res ni imel nobenih težav. Je pa bilo to ob našem prihodu videti približno takole: na igrišču so se ogrevali profesionalci iz Gorice v modrih dresih. Šlo je za pravilno grajene možakarje, ki so z vsakim korakom nakazovali, da so šolani in natančno selekcionirani. Na drugi strani so bili morda za kako leto starejši fantje, ki so bili po zgradbi teles bližje podpisanima. Športna oblačila svetleče rdeča, zelo svetleče rdeča. Ko sem se po spektaklu pogovarjal s predsednikom NK Roma Zlatkom Hahnom, je beseda nanesla ravno na to svileno rdečo barvo in povedal je: "Pred nami je imel klub belo barvo. Potem smo pa rekli, veliko klubov ima belo in črno. Smo se odločili: mi smo Romi in romska je bolj rdeča, bolj je živa. Pa tudi malo bolj črni smo, pa bo rdeča kar pasala." Brez dvoma, poleg tega je bela tako ali tako barva Mure, edinega predstavnika teh krajev v prvi slovenski ligi. In če se bodo pri Romi malo bolj potrudili in če bo Mura še tonila, se utegnejo kmalu srečati. Rdeči vragi proti Black Gringosom. Če že govorimo o nogometnem klubu Mura, je treba omeniti, da je tamkajšnja Fazanerija nogometno vzgojila Marinka Šarkezija, že nekaj let uradno (z vsemi medaljami) najboljšega romskega športnika v Sloveniji. Šarkezi, za katerega celo sam Sebastijan Cimerotič - Cime, prulski dribler, v svojem dokumentarnem filmu trdi, da je najboljši branilec v slovenski ligi. Šarkezi je znan tudi po tem, da ne daje izjav za javnost, nikoli, tako kot se male Romkinje ne pustijo fotografirati. "Samo eno slik'co," sva zatežila navijačicam že vnaprej na poraz obsojene Rome. Nekaj je le uspelo, ampak vseeno se zdi, da bi v vasi, kjer dekletca še ne kažejo popkov in tangic, morali doseči več. Mogoče je bila kriva igra domačinov, ki se ni in ni razvila. Toliko se čutim poklicanega, da lahko brez strahu rečem, da se jaz proti Gorici ne bi upal igrati s tremi špicami. Za nepoznavalce: s tremi napadalci namreč ne igra skoraj nihče. Naš največji strateg Srečko Katanec je igral na tako rekoč vseh slovenskih tekmah z eno samo špico. In ta podatek veliko pove. Kristjan Cener, trener domačih "rdečih vragov", sicer nekdanji igralec Mure in zdaj poklicni nogometaš v bližnji Avstriji, naj bi se bil za takšno ofenzivno postavitev odločil zavestno. Za petnajst minut so imeli rdeči energije in v tem času naj bi poskusili doseči zadetek. Pa ni šlo. Kljub nerazumljivi izjavi nevtralnega domačina: "Naši su jači u duelu," so goriški legionarji Ismet Ekmečič, Edhat Goga, Robert Težački ... postajali vse bolj gospodarji tišinske zelenice. Pivo in sladoled pa gospodarja stojišč ob ograji. Kakor koli, že v prvih minutah je bilo jasno, da se ne bo dalo zmagati, čeprav naša mala odprava ni skrivala rdečih navijaških strasti in je fotograf po treh pivotih brez zadržkov tulil Roma, Roma. Niso mu pritegnili, po četrtem zadetku Gorice sploh ne. Še več, v prvi vrsti sta dva modela gladko navijala za Gorico. Pa res nista bila videti kot Primorca. "Iz Pušče sva," sta priznala svoj izvor. Jasno, gre za cigansko vas nedaleč stran, še bližje Murski Soboti. "Mi smo Cigani, oni so pa Romi," sta bila cinična in povedala, da navijata za Gorico, pa tudi za Maribor, ker tam igra njihov Šarkezi. Navijači Rome se z njima niso obremenjevali. V soboto ob petih popoldne je bilo prevroče, poleg tega pa: "Oni iz Pušče so ligo nižje od nas, pa še tam so vedno bolj spodaj. In tudi pokalni prvaki Prekmurja smo. Po domače, fouš so nam."

V Pušči na tekmi verjetno nikoli ne bodo slišali uradnega napovedovalca, kako drhteče patetično zagrmi iz zvočnikov: "Danes je velik dan za romski šport." Končalo se ni z zmago, moram pa omeniti, da je prekmurski novinar, član Slovenskih novic, pred tekmo stavil, da se bo srečanje končalo neodločeno. Optimistično. Gorica je, kot verjetno veste, premagala domačine kar z 11 proti 1. In bistveno se je zgodilo, ne - kot so predvideli domači strategi - v začetku tekme, ampak bolj na koncu. Domači napadalec je nekako prodrl v kazenski prostor Gorice in v stiku z gostujočim branilcem padel. Sodnik ni niti za hip podvomil. Enajstmetrovka, čista kot solza. In tako zanesljiv zadetek, da bi se razveselil še Zahovič. Veselje je bilo tistih nekaj minut pred koncem tekme ravno tako, kot bi, okej, ne ravno zmagali, ampak kot da bi recimo izgubili samo za gol ali dva. "Za nas rezultat ni bil pomemben. To, da smo dali gol Gorici, pa bo vpisano z zlatimi črkami v zgodovino. Čeprav je bil gol dosežen iz enajstmetrovke. Samo tega itak nazadnje ne bo nihče vedel," ugotavlja Zlatko Hahn, s katerim se strinjajo vsi prebivalci severnega dela Vanče vasi in Borejcev, torej navijači NK Roma, ki obstaja 30 let in je z lansko uvrstitvijo v tretjo slovensko ligo - vzhod in z uvrstitvijo med 32 najboljših v slovenskem pokalu postal najslavnejši romski klub pri nas. Zlatko Hahn, predsednik kluba, skrušeno priznava, da so morali mesto v tretji slovenski ligi prepustiti sosednji Tišini. "Ker za nas Rome ni sponzorjev. Tišina, ki je v isti občini, sponzorje ima, samo zato, ker oni niso Romi, mi pa smo Romi," pravi Hahn, vendarle pri tem pozablja, da je v malem Prekmurju veliko preveč klubov, da bi lahko vsi dobro živeli. Zato pa v NK Roma menda igrajo samo Romi. Vsaj tako trdijo domačini in na ta podatek so nemalo ponosni. Občutek je, kakor bi se jim zdelo, drugače kot pri kaki Olimpiji ali Mariboru, prav svetoskrunsko kupovati tuje nogometaše, in morda imajo prav in se bo nekoč ta miselnost v nogomet celo vrnila. Kot že rečeno, v rodni Vanči vasi popravljajo igrišče in ob njem gradijo novo slačilnico. Vanča vas naj bi bila tako ali tako prava športna vas, fantje igrajo nogomet, dekleta pa dobro tečejo. Ob vseh Cenerjih, ki so tako ali drugače povezani s prekmurskim nogometom, se kitijo tudi z nogometaši, ki se pišejo Baranja in so igrali tako rekoč po vsej Sloveniji, to so Dean, Simon in Adamo, ki pomagajo Romi z nasveti. Sicer pa se tudi štirje nogometaši NK Roma pišejo Baranja, nekaj je Horvatov in Cenerjev, ne manjka niti Pestner. In ne izostane niti glasba s šovprogramom. Med polčasoma so se na zelenici pojavile mladinke, no ja, bolj pionirke in cicibanke iz plesne skupine z imenom Čaplja. Na glasbo koseškega mega benda Šukar so odmigale nekaj navijaških, ko pa niso plesale, je uradni didžej vrtel klasiko: Magazin, Lepa Brena, Marinko Rokvić ... slednji, se zdi, je bil najbolj priljubljen.

Po zadnjem sodnikovem žvižgu sta se tišinsko igrišče in klubski bife počasi izpraznila. Avtomobili z navijači so se preselili v Vančo vas, kjer, resnici na ljubo, velike žurke ni bilo. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi zmagali rdeče-črni. Kljub vsemu pa velike žalosti, kakršno recimo opazimo po porazih na velikih derbijih med Mariborom in Olimpijo ali Jesenicami in Olimpijo, tudi ni bilo zaznati. Konec koncev je šlo za večer največjega dne za Vančo vas. Za večer, ko je Vanča vas prišla v zgodovino slovenskega nogometa.