Aleja cedejev

Bosna in Hercegovina je bila do pred nekaj meseci brez zakona o varstvu avtorskih pravic za glasbenike in druge "estradne umetnike". To so pirati seveda množično izkoriščali, kajti če kakega zakona leta in leta ni, preide to vsem v navado, tistim, ki se s tem okoriščajo, pa tudi glasbenikom, ki zaradi tega izgubljajo živce, denar in čas. Prav tako izdajateljem in lastnikom pravih profesionalnih snemalnih studiev.

Torej, pred nekaj meseci je bil tak zakon menda sprejet, vendar le na papirju. Še vedno ni nobenih zagotovil, da se bo izvajal, prav tako za to ni niti najmanjšega javnega interesa. Pravzaprav bi šele moral skozi neskončne skupščinske procedure na državni, entitetnih, kantonalnih in občinskih ravneh. To pomeni, da je gnjavljenje, preden bo stvar zaživela, neizogibno.

Tukaj pa se bomo vrnili nekoliko v preteklost, k nekaterim posledicam neobstoja tega zakona v minulih letih. Gre predvsem za neštete slabe in dobre kopije nosilcev zvoka, povečini cedejev, vendar tudi nemalo avdio- in videokaset. Vsak je s preprosto tehniko lahko napravil svojo različico glasbene kompilacije katere koli skupine, pevca ali glasbe iz kakega filma. Tržnice so bile (in so še vedno) prepolne stojnic s kupi piratskih posnetkov na izmišljenih kompilacijah in nikoli in nikjer objavljenih "albumih" nekaterih slavnih eksjugoslovanskih skupin - pop rokovskih ali narodnjaških, ni pomembno. Enako je s tujimi imeni. Tisti, ki prodajajo, na prazen cede posnamejo pesmi in melodije po svoji izbiri, če le imajo pekač za cedeje. Če ga nimajo, izdelujejo in prodajajo posnetke na navadnih avdiokasetah. Te še preprosteje presnamejo z navadnim dvojnim kasetofonom ali malo boljšo glasbeno komponento. Potem to razmnožijo, s katerega koli računalnika odtisnejo ovitek za kaseto ali cede, kakršnega si kdo želi. Oblikovanje, barva, črke, liki na ovitku, vse se izdela po želji. Potem se odnese na trg in prodaja. Noben glasbenik, čigar skladbe se uporabljajo, kakor se komu zljubi, piratom ne more nič, ker ni zakonske podlage, da bi jih ustavil. Posebna zgodba je to, da gre za precej razširjen posel. Po vsej BiH in po vsem Balkanu. Zato bi zakon o varstvu moral zajeti vso podaytonsko B & H, ker bi bilo takšna pravna določila nesmiselno upoštevati samo v enem mestu ali eni entiteti. Tihotapljenje piratskih posnetkov sodi med najbolje organizirana in najbolj razširjena tihotapljenja. Vsak lahko "pripravi" kak "nov album", na primer skupine Bijelo dugme, Zdravka Čolića, Tifa, Bajage, Indexov, Azre, skupine Zabranjeno pušenje, Halida Bešlića, Lepe Brene, Raya Charlesa, Cece Veličković, Roya Orbissona, Buldožerjev, Vlatka Stefanoskega, Plavega orkestra in kdo ve koga še vse. V nepregledni vrsti trgov, kjer se prodajajo ti izdelki, se najpogosteje omenja tako imenovana aleja cedejev nedaleč od Sarajeva, v vasi Vojkovići. To je po navedbah nekaterih največji trg s piratskimi cedeji na Balkanu. Ker ime "piratska tržnica" ni ravno iz uradne terminologije, ta kvazi vrsta ni imela hujše konkurence, vsaj v času nastajanja ne. Tam je mogoče nabaviti posnetke tako rekoč vsake skupine in vseh svetovnih glasbenih zvrsti. Če po naključju ni tistega, kar iščete, vam bodo rekli, da se vrnite čez nekaj dni. Zaradi organiziranega sistema distribucije piratskih nosilcev zvoka vam bodo priskrbeli, kar iščete. Mogoče je predlagati tudi oblikovanje ovitka želene kasete ali cedeja. Tudi to bi dobili, izdelano s kakim cenenim tiskalnikom in še cenejšim računalniškim programom. Kupce posebej privlačijo nizke cene. Dostojen posnetek najnovejšega albuma katerega koli pevca je mogoče kupiti za 5 do 10 mark, morda celo ceneje. Izvirniki v Sarajevu, Tuzli, Zenici, Mostarju ali Banjaluki stanejo v glavnem 15, 20, 25 in celo 30 mark. Podobno je s cedeji za računalnike, s tistimi za videoigrice in s programi, čeprav tudi pri tem obstajajo upravičene razlike. Cene videokaset se ujemajo s cenami cedejev, to velja za drage izvirnike in poceni pirate. Avdiokasete je mogoče dobiti za 8 do 20 mark za izvirnik, pirati na tem trgu pa veljajo od 2 do 5 mark.

V glavnem večina Sarajevčanov hodi na trg v Vojkoviće; tam nakupijo čim več glasbenih nosilcev zvoka, ne da bi jih motilo, da gre za piratske kopije. Zakaj bi jih motilo, ko pa je tako poceni, da celo otroci s svojo skromno žepnino uspešno trgujejo tam. Prav tako jih ne moti, da se to dogaja le nekaj kilometrov od tako ali tako ločenega sarajevskega predmestja Dobrinje. Še pomembneje je, da jih ne moti, da je trg v bosansko-hercegovski entiteti, imenovani Republika srbska, nedaleč od druge entitete - Federacije BiH. Tako da je ta trg doslej imel tudi razmeroma pozitiven politični učinek.

Edino, kar poleg neodstranjenih ruševin opozarja na to, da je bila v bližini Dobrinje, pri južnem izhodu iz mesta, prva frontna črta, kjer so potekali ostri boji, je tablica z napisom, ki opozarja, kje so pohodne mine. Nevarnost min - tvegano območje, se glasi preprost napis na rdeči tablici z narisano mrtvaško glavo na sredini. Napis je podnevi viden, ponoči pa ne najbolje. Vsekakor je treba hoditi po betonski cesti, dokler ne vstopite v entiteto. Sforjeva bodeča žica je lahko dodatna past.

Vojkovići, sicer predvsem srbska vas, so danes seveda etnično čisti. Srbski nacionalizem je še naprej navzoč, vendar je nekoliko zmernejši kot v minulih letih. Trgovcem ustreza, da je precej strank iz sosednje entitete. Tam se verjame v dve "kvazipolitično-življenjski" formuli. Prva je: "Ni nam treba živeti drug z drugim, lahko pa živimo drug poleg drugega." Druga je nekoliko starejša in prežvečena na vaški način: "Glasba (pa čeprav na piratskih posnetkih) brez meja." Lastniki šminkerskih sodobnih CD-shopov po mestu se pritožujejo, da jim gre posel slabo zaradi trga zunaj mesta. To kljub vsemu ne preseneča glede na številne brezposelne širom po BiH in razmeroma nizko in nedefinirano življenjsko raven. Toda brez ustreznega zakona, to je pravne podlage, si lahko legalni trgovci bleščavih izvirnikov samo pulijo lase, ne le zaradi tega trga, vendar predvsem zaradi njega.

Eden od številnih razlogov, zakaj je trg prav na tej lokaciji, v tej vasi, je, da je kakih petsto metrov stran največja Natova baza v Bosni. Vojaki Sforja seveda sodijo med najrednejše stranke na trgu. S svojimi plačami lahko pri tako nizkih cenah glasbenih kopij pokupijo pol trga. To pomeni, da so zelo zaželene stranke. Trg pa je tudi sicer izjemno priljubljen med tujci. Ne le pripadniki Sforja, tudi osebje ZN in civilnih mednarodnih ustanov pogosto prihaja po nakupih. Med kupci so nekateri mednarodni predstavniki, ki v javnih občilih neredko omenjajo težave zaradi mednarodnih tihotapskih poti prek Bosne in kršenja avtorskih pravic, govorijo, da je to treba odpraviti in podobno sranje, prav nič pa jih ne moti, da sami sodijo med stalno klientelo na tem trgu in v nekaterih nočnih barih, kjer tako rekoč neovirano poteka trgovina z belim blagom, kar ekonomisti imenujejo prostitucija, med ljudstvom pa je za to v rabi izraz kurbarija.

Dostop do trga označuje v glavnem klasični balkanski pejsaž dinarskih pokrajin (in deviznih nižin). Tam so montažne kolibe iz plastike ali kakega drugega cenenega materiala, povsod naokrog pa travniki in planine. Hišice, v katerih so trgovine, so v glavnem kičasto pobarvane. Včasih, kadar je vreme primerno, je mogoče videti tudi kaj, kar se vrti na ražnju, dogajanje pa spremlja rekreacija ob žganju. Domačini znajo to izkoristiti tako, da poleg glasbenih posnetkov prodajajo še kose domačega suhega mesa, domače žganje v plastenkah in morda še kak sir. Vse našteto se brez težav ujema z živopisnostjo kaset in cedejev. Videokasete pornografske vsebine so prav tako v redni ponudbi, le prodaja je nekoliko slabša v primerjavi s prodajo kaset z drugimi vsebinami. Ta trg po svoje odslikava splošne socialne, ekonomske in politične razmere v tem delu Republike srbske, ki ga vaščani sami imenujejo "srbsko Sarajevo". Tujci in Sarajevčani mu včasih rečejo "ekološko mesto", ker je tako imenovano srbsko Sarajevo v glavnem (absurdno) razporejeno po okoliških vaseh, gozdovih in nekaterih olimpijskih vzpetinah. Če se iz Sarajeva napotite proti aleji cedejev, vas, preden vstopite v srbsko entiteto, pričaka velika tabla z napisom v cirilici in angleščini "Dobrodošli v Republiki srbski", kar bi pri nepoučenem tujcu zbudilo vtis, da gre za popolnoma drugo državo nedaleč stran od Sarajeva. Seveda je tudi Republika srbska del Bosne, vendar se manjša količina neodvisnosti uporablja v različne namene, tudi za šverc. To sodi k zapletenosti daytonskega (ne)sporazuma. Zato je vprašanje, kdaj in kako bo zakon o varstvu avtorskih pravic in uničenju brezštevilnih piratov zaživel v tej bosansko-hercegovski entiteti, kjer piratska trgovina in proizvodnja sodita med najbolj priljubljene posle. Seveda je tudi v Federaciji BiH, drugi entiteti, tega ogromno, vendarle nekaj manj, ker so tam privlačnejše druge tihotapske panoge, na primer prodaja domačih inteligentnih mladih možganov povsod po svetu za domače volilne lističe in mednarodna posojila in donacije.

Toda vrnimo se k aleji cedejev, katere prihodnost bi bila jasnejša v skladu z omenjenim zakonom, ki je za zdaj samo na papirju, do kdaj bo tako, pa se nikoli ne ve. Ljudje se v teh krajih bojijo novinarjev in policije, saj najprej pomislijo, da se zanimate za skrita vojna zločinca Karadžića in Mladića, potem pa se malce vznemirijo, ko jih prešine, da bi bili lahko iz kake tržne inšpekcije, ki povprašuje po primerkih kmalu morda nazadnje le nezakonitih množičnih glasbenih kopij. Zato ne marajo, da fotografirate njihove trgovine, še posebej pa ne marajo, če kdo fotografira njih. Bolj logično bi sicer bilo, da bi se v zvezi z vprašanjem skrivanja vojnih zločincev močneje vznemirili, kadar bi se tod okrog sprehajali sforjevci in ne novinarji, toda v sforjevcih vidijo samo koristne stranke. Poleg tega najbrž niti ti silni mednarodni vojaki ne pričakujejo, da bi se osumljenca skrila tako blizu velike Natove baze in enot Sforja.

Živčnost in takšno mnenje sta v glavnem značilna za moško populacijo na trgu. Mlada dekleta, zaposlena v prodajalnah, na večino vprašanj odgovarjajo: "Ne vem, gazda ve, a ga ni tu." Tudi one se nočejo fotografirati ali povedati, kako jim je ime, vendar se ne branijo spregovoriti nekaj besed o tej temi.

"Kaj pa vem, če bo prišel ta zakon, potem ... ma, ne vem. Morda bi bilo celo dobro, da bi zaživela pravna država, ampak škoda bi bilo za trg, če bi ga zaprli. Ima tudi prednosti. Na primer, v Italiji imam sorodnico, ki pravi, da neki njeni italijanski prijatelji obožujejo Severino. Ko jih je vprašala, kje so zvedeli zanjo, so ji povedali, da njihov sorodnik služi vojsko v italijanskih enotah Sforja, tukaj v bližnji bazi. Redno prihaja sem kupovat muziko in očitno mu je bila nekako najbolj všeč Severina, zato je stalno kupoval njene albume. Pa to ni le en primer. Tako da mi pravzaprav, kako bi rekla, promoviramo pevce in skupine in jim delamo reklamo. Več ljudi je izvedelo zanje na naši aleji cedejev kot prek dragih originalov in iz časopisov ter drugih medijev," pojasnjuje prednosti tega nenavadnega trga mlada prodajalka, ki se ne želi fotografirati ali povedati svojega imena, trdi pa, da je zadovoljna z dosedanjim poslovanjem in zaslužkom od večletnega trgovanja na piratski aleji cedejev, prav tako njeni kolegi in kolegice.

Stranke - Sarajevčani in sforjevci in pripadniki ZN in krajevni prebivalci - so zadovoljne s trgom. Na njem se s poceni ploščami oskrbi tudi kak DJ, prav tako glasbeni uredniki nekaterih radijskih postaj. V prihodnjih mesecih pa se bo pokazalo, kaj bo s slavno alejo cedejev, če bo od tega razvpitega "dolgo pričakovanega" zakona o avtorskih pravicah kakšna večja korist kot le črke na papirju. Če bo trg cedejev nehal delovati, se bodo v Vojkovićih morda vrnili k tradicionalnim gangaškim popevkam iz takšnih vasi, kakršna je: "Mala moja, dodaj bijelog sira dok mi jeftina kazeta svira." Temu pa bi sledil verz s še več sprostitvenega naboja skupaj z dinarsko ruralno poenostavitvijo: "Jebo sam te jebo, a možda nisam trebo." Končalo bi se v senu ob "novobratstvoenotnostni": "Selo moje maleno u strani, pola Srbi pola Muslimani."