Tobogan razpoloženj

Nespečnost, neuspešnost ali pretirano spanje, izguba apetita ali pretirana ješčost, pomanjkanje energije in utrujenost, samomorilne misli ali poskusi samomora, nemir in razdražljivost, oteženi koncentracija, spominjanje in odločanje, glavobol, prebavne motnje, bolečine po vsem telesu. To je klasična slika depresije. Tobogan sreče in žalosti, dobrih in slabih obdobij. Bolezen, ki zajame celega človeka - duševno in telesno. Za diagnozo seveda ne zadoščata le kratkotrajna potrtost in brezvoljnost. Stvari so resne, kadar tudi po dveh tednih niste sposobni normalno funkcionirati. Depresija lahko mine sama od sebe, vendar je možno, da se večkrat ponovi in da se vleče tudi leta.

Danes za takšno depresijo, ki jo je treba nujno zdraviti, trpi približno 7 odstotkov svetovnega prebivalstva. Če pa k temu prištejemo še vse tiste z blago depresijo, je odstotek višji. To dokazuje čedalje večja poraba antidepresivov, ki jih ne predpisujejo le psihiatri, ampak tudi splošni zdravniki. Prim. dr. Andrej Žmitek iz Psihiatrične bolnišnice Begunje pravi, da je pojavnost depresij pri ženskah dvakrat večja kot pri moških, razlika pa je še posebej izrazita v starosti od 25 do 44 let. Ugotovitev velja za vse kulture. Izjema so le amiši v ZDA, kjer je pojavnost pri obeh spolih enako nizka, kar daje slutiti, da je depresijo pri ženskah mogoče znižati z večjo socialno enakostjo. Na vprašanje, zakaj je depresija pri ženskah pogostejša, znanost ni v celoti odgovorila. Verjetno pa imajo velik vpliv hormonske spremembe, večja pojavnost psihosocialnega in ekonomskega stresa in to, da so ženske pogosteje žrtve nasilja. Za ženske tudi velja, da so bistveno večje porabnice antidepresivov, saj na primer v ZDA užijejo 70 odstotkov tovrstnih zdravil. Porabo antidepresivov še dodatno podžiga farmacevtska industrija, ki s tem kuje mastne zaslužke. Tipičen primer je Prozac, ki ga farmacevtska industrija Američankam že nekaj časa prodaja pod imenom Sarafem kot zdravilo za lajšanje predmenstrualnih težav. Logika proizvajalcev je preprosta: ljudje nočejo kupovati zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje duševnih bolezni, nobenih zadržkov pa nimajo, če gre za zdravilo za lajšanje fizičnih težav. Pretiravanje z zdravili je slabo, kajti duševna motnja ni samo stvar kemije, ampak tudi čustev, zato je zgolj s tabletami ni mogoče ozdraviti. Seveda pa to še ne pomeni, da zdravila niso potrebna. Včasih so edina rešilna bilka za bolnike s hudo depresijo. O tem govorijo zgodbe porabnic.

Jožico, bledo žensko srednjih let, sem spoznala v Psihiatrični bolnišnici v Polju, kamor na ambulantno zdravljenje depresije hodi vsak dan zadnjih štirinajst mesecev. Je izredno lucidna in inteligentna. A hkrati skrajno obupana, črnogleda, brezvoljna, brezciljna in utrujena. V svojem obstoju ne vidi pravega smisla. Njeno telo se trese, kot bi bila neprestano v šoku. Pod očmi ima črne kolobarje. Vse to naredi depresija. Pri njej se je začela, ko se je po petnajstih letih iz Francije vrnila v Slovenijo in ni dobila zaposlitve. Šlo je za zadnjo kapljo čez rob. Prva je bila storjena že pred leti, ko je bila večkrat posiljena. Začele so se noči brez spanca, dnevi brez želje po hrani in brez energije za delo. Po poklicu je akademska slikarka, a za čopič ni prijela že leta. "Ljudje vidijo, da ne delaš, in to razumejo kot pasivnost in lenobo. Pa ne gre za to. Saj bi delala, pa nimam volje." Moškega ni imela že deset let. Želja po spolnosti je presahnila. "Včasih sem vsaj masturbirala, zdaj me je minilo še to." Osamljena in izčrpana čaka, da bodo zdravniki našli pravi odmerek tablet, ki jo bo potegnil iz stiske.

Jožico mi je v parku bolnišnice v Polju predstavila še ena uporabnica psihiatrične pomoči - Tanja Lamovec, profesorica na visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, avtorica številnih knjig in člankov iz psihologije in začetnica zagovorniške dejavnosti v gibanju uporabnikov psihiatrije v Sloveniji. Tanja je za manično depresijo zbolela pri 33 letih, po stresni ločitvi od moža. V najhujših obdobjih manije je bila tako hiperaktivna in evforična, da ni spala, ampak je po več noči marširala po stanovanju in na glas navijala radio. V najhujših obdobjih depresije je bila povsem na tleh. "V globoki depresiji postaneš povsem nemočen. Včasih sem tedne ležala v postelji, ni se mi ljubilo tuširati, ni mi bilo za hrano in le, če sem se zelo potrudila, sem se oblekla in počesala. Ker nisem mogla opravljati niti najosnovnejših življenjskih funkcij, sem si našla sostanovalca, da mi je hodil po nakupih. Takšna nemoč te prestraši, ker ne veš, koliko časa bo trajala. Zaradi občutka, da nisi za nobeno rabo, je samopodoba na psu." Zdravi ljudje to motnjo težko razumejo. "Skušajo te na različne načine spodbujati, češ oglej si kakšno humoristično oddajo na TV, pojdi na sprehod, v gore, raztresi se. Če gre za lažjo depresijo, takšni nasveti mogoče pomagajo. Pri globoki depresiji so odveč. Brati ne moreš, ker nimaš koncentracije. Hoditi ne moreš, ker te depresija fizično paralizira. Ne moreš se preprosto raztresti." V fazah skrajne nesrečnosti ljudje izhod iščejo v samomoru. Tanja se je večkrat poskušala ubiti s tabletami, a jih je vedno pravočasno izbruhala. "Ugotovila sem, da moje telo noče umreti, zato sem to nehala početi." Veliko drugih vztraja toliko časa, da jim samomor uspe. Strokovnjaki ugotavljajo, da je od 50 do 70 odstotkov samomorilcev trpelo za depresijo. Pri globoki depresiji izhod ni sprehod. Pot je samo ena: "Ne smeš se boriti proti neprijetnim občutkom, ampak se prepustiti. In seveda, potrebna so zdravila." Tanji so zdravila pomagala šele po več mesecih, ko so zdravniki odkrili pravo kombinacijo. Po večletnih vzponih in padcih je zadnje leto povsem stabilna. "Imeti depresijo ne pomeni, da si neprestano bolan. To so krize. Eni jih imajo več, drugi manj. Pomembno je, da se s to motnjo naučiš živeti in da zaradi nje nisi odrinjen na rob družbe." Težko bi našli človeka, ki bi vse življenje preživel brez ene same, vsaj manjše depresije. Vendar Tanja poudarja, da je velika razlika med blagimi depresijami, ki včasih ne potrebujejo kakšnega posebnega psihiatričnega zdravljenja, in hujšimi depresijami, pri katerih je zdravljenje nujno.

Po raziskavah WHO je bila depresija leta 1990 četrto največje breme za svetovno zdravstvo, do leta 2020 pa naj bi postala drugi največji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja. V svetovnem merilu je unipolarna depresija - se pravi tista, pri kateri ni maničnih faz - prva med vzroki za skrajševanje življenja in upad funkcioniranja v življenjskem obdobju od 15. do 44. leta. Sledijo ji tuberkuloza, prometne nezgode, uporaba alkohola, samopoškodbe, bipolarna motnja, vojna, nasilje in shizofrenija. Zaradi pogostosti je depresija tudi zelo velik strošek za družbo. Zaradi izgube delovnih dni zaradi bolezni in prezgodnje smrti ter hkrati zaradi stroškov za ambulantno in bolnišnično zdravljenje. Pri bolnikih z depresijo je tveganje za zmanjšano delazmožnost približno petkrat večje v primerjavi s splošno populacijo. Depresivni ljudje so v bolniški v povprečju 40 dni na leto. To je več kot pri lumbalgiji, srčnih boleznih, drugih duševnih motnjah, visokem krvnem tlaku in sladkorni bolezni, kjer povprečen bolniški stalež znaša 29 dni. Samo v ZDA skupni stroški zaradi depresije znašajo najmanj 43 milijard dolarjev na leto. Nekateri tuji avtorji pa menijo, da je ta številka še prenizka, saj se nanaša le na ugotovljeno depresijo.

Kaj sproži depresijo?

Depresijo je vsaj deloma mogoče pojasniti s kemičnimi spremembami v možganih, kar pa še ne pomeni, da jo je mogoče odpraviti zgolj na ravni kemije. Bolniku lahko na primer zvišajo raven serotonina, pa se stanje ne bo izboljšalo. Prav tako ne drži, da je depresija zaradi pogoste stresnosti le bolezen razvitega sveta, saj je stres samo eden od elementov za depresijo. Bolezen je vsaj deloma genetsko pogojena oziroma prirojena. Drugi pomemben razlog zanjo so človekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Tretji razlog so življenjske obremenitve, na primer kronična bolezen, denarne težave, težave v odnosih ali pa stresni dogodki, kot je smrt bližnjega, izguba službe, upokojitev. Depresija se praviloma zdravi ambulantno, razen če gre za hujšo obliko z nevarnostjo samomora in kadar bolnik nima svojcev, ki bi zanj skrbeli doma. Po mnenju dr. Žmitka polovica ljudi, ki zbolijo za depresijo, ne poišče pomoči splošnega zdravnika. "Verjetno je razlog v odnosu laične javnosti do depresije. Vsaj četrtina ljudi meni, da depresija ni bolezen. Tisti, ki bi sicer šli k zdravniku, bi bili pred njim v zadregi, ker se bojijo, da bi jih imel za neuravnovešene in nevrotične." Še posebej redko pomoč zdravnika poiščejo moški. "Tudi moški, ki so napravili samomor, pogosto niso bili znani medicinski službi." A tudi tisti, ki pomoč zdravnika poiščejo, imajo precej možnosti, da bo njihova depresija ostala neodkrita. V splošni praksi je uspešnost prepoznavanja te bolezni izredno skromna. Ponavadi je odkritih le polovica primerov. Dodatna težava je, da tudi, če so primeri ugotovljeni, pogosto ni ustreznega zdravljenja. To je dokazala pred časom narejena raziskava med splošnimi zdravniki v Sloveniji. Sestavljalci ankete so objavili zgodbo hipotetične bolnice, zdravniki pa so morali odgovoriti na več vprašanj: ali bi bolnico poslali k specialistu psihiatru, kakšna zdravila bi ji predpisali, ali bi ji dali kakšne nasvete in kdaj bi jo naročili na kontrolo. Od vseh zdravnikov, ki so na vprašanja odgovorili, se jih je le 61 odstotkov odločilo za ustrezno zdravljenje.

Večina splošnih zdravnikov bolnike z depresijo preloži na ramena psihiatrov v bolnišnicah. Ker so ti preobremenjeni, nimajo dovolj časa za psihoterapijo. Slovenija ima okoli 200 psihiatrov. Če upoštevamo najmanjši možni odstotek depresije, se pravi 2 odstotka prebivalstva, to še vedno pomeni, da za depresijo trpi približno 40.000 državljanov. Na enega slovenskega psihiatra torej pride 200 bolnikov z depresijo. Tudi zaradi tega so psihiatri po bolnišnicah še vedno predvsem delilci zdravil, za pravi pogovor se je treba obrniti drugam. Bolniki z več denarja si lahko privoščijo seanse pri za zdaj 22 psihiatrih z zasebno prakso, vendar je dobro vedeti, da ura psihoterapije lahko stane tudi do 10.000 tolarjev. Za druge so na razpolago civilna združenja Šent, Altra in Paradoks. Tam bolnik brez težav dobi uro in pol brezplačnega svetovanja na teden.

Od antidepresivov do elektrošoka

Dr. Dragan Terzič iz Psihiatrične klinike v Ljubljani poudarja, da je depresijo dobro zatreti v kali, ko je še v blagi obliki, ker sicer lahko preraste v globoko depresijo, ki jo je treba zdraviti s še večjimi odmerki zdravil, uspeh pa je lahko bistveno slabši. "Dlje ko traja depresija, večja je verjetnost, da se spremeni v kronično obolenje, ki lahko traja tudi deset ali več let." Načeloma velja, da se blage depresije zdravijo samo s psihoterapijo, pri zmernih in hudih oblikah pa je potrebna kombinacija psihoterapije in zdravljenja s psihiatričnimi zdravili. Hudo depresijo zelo pogosto spremljajo simptomi anksioznosti, kot so tesnoba, obsesivne motnje, napadi panike in fobije.

Zdravljenje s psihoterapijo in antidepresivi navadno traja več mesecev in je večinoma uspešno, v 20 do 40 odstotkih primerov pa te metode ne pomagajo. Prav zato v ZDA, pa tudi v nekaterih zahodnoevropskih državah rezistentne oblike depresije še vedno zdravijo z elektrošoki. Ker se pri nas elektrošoki ne izvajajo že dobrih deset let, bolnike občasno odpeljejo čez mejo v Avstrijo ali na Hrvaško.

V Sloveniji je registriranih 18 antidepresivov, od tega je ambulantno najpogosteje predpisan fluoksetin (Prozac in Portal). Manj fluoksetina se predpisuje po bolnišnicah, verjetno zato, ker se iz telesa dalj časa izpira, pa tudi zaradi očitka, da povzroča nevarno in tvegano vedenje s povečano suicidalnostjo, čeprav to ni čisto dokazano oziroma so mnenja strokovne javnosti glede tega različna. Pred časom je v Sobotni prilogi Dela o jemanju Prozaca pisal slovenski filmski režiser Vinci Vogue Anžlovar. Kolikor vem, gre za edini primer, ko je znana osebnost iz slovenskega šovbiznisa priznala, da ima občasno depresijo in da jo zdravi s Prozacom. Ker je večina antidepresivov na pozitivni ali vmesni listi, stroške zanje pri prostovoljnem zavarovanju pokrije zdravstvena zavarovalnica. Samoplačniško pa doza Prozaca stane okoli 5000 tolarjev. Kljub splošnemu prepričanju laikov, da so antidepresivi tablete sreče, ki jih je mogoče uporabljati kot nadomestilo za ilegalne droge, je resnica drugačna. Z antidepresivi se ni mogoče zadevati. Vendar to še ne pomeni, da so ta zdravila povsem nedolžna. Pri tako imenovanih tricikličnih antidepresivnih, ki vplivajo na adrenalin in dopamin v možganih in so v uporabi najdlje, so stranski učinki suha usta, zaprtje, težave z mehurjem, težave v spolnosti, zamegljen vid, vrtoglavica in zaspanost. Poleg tega so starejši antidepresivi precej toksični in bolniki so jih večkrat uporabili tudi kot sredstvo za poskus samomora. Novejši antidepresivi (na primer Prozac in Zoloft), ki vplivajo na serotonin v možganih, so bistveno manj nevarni in imajo le blage in navadno začasne stranske učinke, predvsem glavobol, slabost, nespečnost in vznemirjenost, včasih pa tudi padec libida. Ameriške raziskave uporabe Prozaca pri ženskah opozarjajo še na nekatere manj pogoste stranske učinke, kot so izguba menstruacije, bolečine v prsih, bel ali rumen izcedek iz vagine, menopavza, čezmerno menstrualno krvavenje, težave z jajčniki, redko pa celo spontani splav, povečanje prsi in bolečine pri spolnem odnosu.

Čeprav je Slovenija po številu samomorov visoko v vrhu na svetovni lestvici in čeprav je iz tega podatka mogoče sklepati na pogostost depresij, je poraba antidepresivov bistveno manjša kot v ZDA in nekaterih evropskih državah. Tako na primer Skandinavci v ambulantnem zdravljenju na leto porabijo kar štirikrat več antidepresivov kot Slovenci. Tega ne počno brez razloga. Švedi so z raziskavami dokazali, da je z večjim predpisovanjem antidepresivov mogoče bistveno zmanjšati samomorilnost. Namesto antidepresivov se pri nas pogosteje uporabljajo anksiolitiki (na primer Valium, Apaurin in Lexaurin), za katere je znano, da lahko povzročijo odvisnost.

OKV Bolniki z več denarja si lahko privoščijo seanse pri 22 psihiatrih z zasebno prakso, vendar je dobro vedeti, da ura psihoterapije lahko stane tudi do 10.000 tolarjev. Za druge so na razpolago civilna združenja Šent, Altra in Paradoks.