Brezžična prihodnost

Večina evropskih držav, med drugim tudi Slovenija, je od mobilnih operaterjev pobrala bogate koncesije za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS. Čeprav se še ne ve, kako bo stvar v praksi sploh delovala. Največja koncentracija uporabnikov mobilne telefonije je v velikih urbanih okoljih, ta pa so hkrati največja težava za ponudnike mobilnih storitev. V velikih mestih so potrebne številne bazne postaje, da se signal sploh kolikor toliko zadostno širi po vsem območju, saj mu visoke železobetonske stavbne konstrukcije niso preveč naklonjene. Za učinkovite in hitre prenose podatkov pa je potreben čim jasnejši signal. Kako se izogniti težavam? Nedavno so preskusili eno od domislic, leteče zračne postaje na sončno energijo, ki bi lebdele nad mesti. Ameriško podjetje Sky Tower je skupaj z japonskim ministrstvom za telekomunikacije in Naso tri tedne nad Havaji preskušalo brezpilotno zračno plovilo s sončnimi celicami. Letalo je lebdelo v stratosferi na višini 20.000 metrov, torej nad vremenskimi pojavi in letalskim prometom. Glavni poskusi s Pathfinder-Plusom, kot so poimenovali nekoliko nenavadno plovilo s propelerji, so bili namenjeni prenosu signala tretje generacije mobilne telefonije. Plovilo je delovalo kot bazna postaja, prek katere so nekaj ur prenašali signal s hitrostjo 384 Kbit/s - to je sicer nekoliko manj, kot je recimo pri nas hitrost prenosa podatkov z ADSL-jem -, ki ga je na zemeljski površini z različnimi napravicami tretje generacije mobilne telefonije sprejemala ekipa največjega japonskega mobilnega operaterja družbe NTT DoCoMo. Poleg signala 3G so preskušali tudi prenose visoko resolucijske digitalne televizije (približno dvakratna resolucija navadnega TV-prenosa). V Sky Towerju trdijo, da bi se s takšno bazno postajo prav tako učinkovito opravljal hitri širokopasovni brezžični prenos podatkov. Plovilo bi lahko v zraku lebdelo kar šest mesecev. Čeprav deluje na sončno energijo in bi moralo ponoči pristati, lahko z baterijami lebdi v zraku tudi, ko je sonce na drugi strani zemeljske oble. Eno samo plovilo pa naj bi bilo tako učinkovito, kot če bi recimo postavili 20 kilometrov visok oddajnik. V čem naj bi bila prednost takšnih letečih oddajnikov? Takšna bazna postaja bi signal pošiljala v polmeru od 50 do 1000 kilometrov. Na zemlji pa bi bila povezana zgolj z eno ali dvema sprejemnima postajama, ki bi bili priključeni na zemeljske optične hrbtenice za prenose podatkov. S tem bi močno zmanjšali število baznih postaj po urbanih džunglah, s čimer bi, če nič drugega, precej zmanjšali sevanje, ki ga povzročajo. Hkrati bi omogočili dostop do tehnologij, ki se uporabljajo v mestih, tudi prebivalcem v oddaljenih ruralnih krajih. Predvsem pa naj bi bila takšna postaja zaradi večje bližine zemeljski površini 1000-krat učinkovitejša od satelitov in veliko cenejša. Prvo komercialno uporabo Pathfinderja Sky Tower pričakuje že leta 2005.

Brezžični dostop do podatkov postaja hit. Eni torej razmišljajo o plovilih, ki bi omogočala veliko zanesljivejši signal tretje generacije mobilne telefonije, v ZDA pa dokaj resno razmišljajo o brezžičnem dostopu do interneta, vsaj na nekaterih območjih. Brezžični dostop do interneta ali WiFi (Wireless Fidelity) za zdaj primerjajo z energijo vetra ali električnimi vozili. Pri slednjih se že več let govori, da manjka le še korak do svetovnega buma in množične uporabe. To se za zdaj le govori. Vodilni svetovni proizvajalec mrežnih rešitev za internet, ameriški Cisco Systems, namerava po glavnih letališčih Bližnjega vzhoda, Evrope in Afrike v sodelovanju z lokalnimi ponudniki interneta vpeljati brezžično tehnologijo Cisco Mobile Office. Ta bo omogočala brezžično deskanje po internetu prek prenosnih in ročnih računalnikov. Projekt bo zajel 19 mednarodnih letališč, med prvimi pa bodo to tehnologijo preskusili na drugem najprometnejšem nemškem letališču v Muenchnu, sledila pa naj bi mu Koebenhavn in Carigrad. Prve lokacije z brezžičnim dostop do interneta v Evropi naj bi bile torej letališča, v ZDA pa isto poskušajo uvesti v mestnih četrtih. Eden od izbrancev je, precej nenavadno, Athens v Georgii. Del mesta bo prekril tako imenovani brezžični oblak. Oddajnike bodo razporedili po vsej mestni četrti in prebivalci bodo računalnike morali opremiti le s primernimi WiFi-karticami, ki jih v ZDA cenijo na 100 dolarjev, in imeli bodo neomejen dostop do interneta. Lahko tudi prek bluetootha. Toda ko so novinarji bolj za šalo povprašali okoliške prebivalce, kako se počutijo kot izbranci, so ti večinoma odgovorili v slogu, da še niso razmišljali, da bi to sploh potrebovali. Da pa bo dobro, če bo zaradi tega več turistov in več dohodka. Na svoj račun bodo prišli le tehnološki zaljubljenci. In kakšen hacker med njimi. Brezžična internetna omrežja še vedno veljajo za precej ranljiva. Na nekem nedavnem zletu hackerjev so med zabavnimi dejavnostmi pripravili iskanje brezžičnih omrežij po mestu in seveda vdiranje vanje.