Poletje ljubezni

Bushiji spet niso nič vedeli. Spet niso imeli pojma, da se bo kaj zgodilo. Ponovil se je 11. september, le da v Portlandu, kjer je nekaj tisoč protestnikov, ki so hoteli nadreti Busha, padlo pod policijsko gumo - pod gumijevke in gumijaste naboje. Ne, bushiji niso računali na tako bučen, tako strasten, tako disidentski in tako množičen protest. FBI ni vnaprej nič vedel. CIA ni nič vedela. NSA ni nič vedela. Bush, ki je prišel zbirat denar za kongresno predvolilno kampanjo republikanskega senatorja Gordona Smitha, prav tako ni nič vedel. In tudi sama Bela hiša ni nič vedela. Kot je rekel Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše, sicer znani mojster spina: "Nobenega namiga nismo dobili." Ne, Bela hiša ni računala na državljansko nepokorščino takih dimenzij. Ni? Kje zaboga pa živi ta Bela hiša? V Iraku? V Savdski Arabiji? Pod Talibani? Lepo prosim, internet je bil pred Bushevim obiskom poln pikantnih "namigov" in "migljajev", da se kani v Portlandu zbrati zelo jezna in zelo odločna protibushevska koalicija... ki se bo šla protibushevsko kampanjo... in vojno proti Bushu. In lepo prosim, ne moreš početi tega, kar počnejo bushiji, in ne računati na protest, oporekanje, divje slogane, disonanco, grafite in slo po kontaktu. Ustavo lahko zateguješ le do neke točke. Demokracijo lahko razprodajaš le do neke točke. Z "vojno proti terorju" lahko blefiraš le do neke točke. Ekologijo lahko žališ le do neke točke. Korporativnemu kriminalu lahko popuščaš le do neke točke. In z bušizmi v ustih lahko preživiš le do neke točke. Potem vse skupaj poči. Na neki točki, huh - na prelomnici. Recimo v Portlandu. In ironično, če kje, potem bi moral Bush na protest računati prav v Portlandu, ki ga je njegov oče, Bush starejši, nekoč razglasil za "Mali Beirut". Ne brez razloga - vsakič ko je prišel v Portland, so ga namreč pričakali z džonom.

Zločin proti človeštvu

Ne, Herr Bush ni spet nič vedel. In nič ni videl. Bolje rečeno, policija ni pustila, da bi videl protestnike. In transparente, na katerih je pisalo "Lažnivec", "Morilec", "Šestdesetih je konec", "Izgini, Bush", "Še bolj nas zatiraj", "Za ekonomijo gre, teslo", "Ustavite Bushevo vojno", "Ne moreš popraviti očkove napake", "Več gozdov, manj Busha" in "Vrzite Busha, ne bomb". Razgled na avditorij, pred katerega se je pripeljal Bush, so - na zahtevo Busheve Tajne službe - povsem blokirali in neprebojno zabarikadirali, tudi z orjaškimi avtobusi in prikolicami, tako da protestniki z lokacije, na katero so jih zgnali, niso nič videli. Pred sabo so imeli terminal. Jasno, tudi nič mu niso mogli povedati. Pred vhod so spustili le Busheve 100-odstotne, 360-stopinjske navijače, apologete z napisi "Ljubimo te" in druge zastavonoše. Jebeš tako svobodo govora. Ustava se je na portlandskih ulicah raztreščila. Kot jajce. Protibushevsko in protivojno množico so hoteli skriti. Ja, skriti so hoteli ljudi proti... kontraše... disidente... kritike... ljudi proti Bushu - ljudi, ki so proti njegovi floridizaciji Amerike, proti njegovemu ubijanju državljanskih pravic, proti njegovemu pohlepu, proti njegovemu zlorabljanju oblasti, proti njegovi obsedenosti z vojnami, smrtjo in destrukcijo, proti njegovi norosti in proti njegovemu napadanju Amerike, kot je rekla neka 63-letna protestnica. In vse skupaj je imelo celo razredni podton: na eni strani ceste so stali namreč deklasirani ljudje, na drugi strani pa so po rdeči preprogi bogataški republikanci hiteli na Bushevo večerjo - z mično donacijo v roki.

Eh, da je zatiranje civilnega oporekanja del Busheve poetike, ni dvoma. Saj se še spomnite: Kdor kritizira Busha, podpira terorizem! In seveda, vse hujša militarizacija policije je tudi del te poetike: Hej, varnost je pomembnejša od svobode! Policaji so na lepem ugotovili, da je portlandska množica prevelika - šur, množica, ki mirno protestira, je vedno prevelika. Zato so sklenili, da jo razbijejo in razženejo. Množica se je uprla: ne, ostali bomo tu, kjer smo! Policija je udarila, najprej taktično, potem pa še z vso silo... ee, s popolno bojno opremo - s palicami, gumijastimi naboji in kanistri toksičnega spraya. Ja, z biokemičnim orožjem je napadla množico, v kateri so bili tudi invalidi na vozičkih in otroci, celo dojenčki, ki so jih na protestni shod pripeljali starši. Kmalu zatem so razglasili izredno stanje. Upor je trajal 7 ur.

Mainstream mediji, vse od lokalnih časopisov do nacionalnih tiskovnih agencij, so takoj poskrbeli za kriminalizacijo, demonizacijo in marginalizacijo portlandskega protesta, bolje rečeno, nametali so vse običajne, že standardne klišeje in mite o protestnih shodih - da se je zbralo le nekaj 100 protestnikov (ni res, zbralo se jih je več kot 3.000)... da je šlo za "riot" (ni res, šlo je za miren protest, ki ga je izrodila policija)... da so podivjani protestniki brez razloga napadli policaje in povzročili kaos (ni res, policija jim je na silo kratila pravico do javnega shoda)... da so bili v množici le militantni anarhisti, punkerji in tinejdžerski skateboarderji (ni res, protestna množica je vključevala ljudi različnih starosti, različnih profilov in različnih interesov)... da so terorizirali trgovce in mimoidoče (ni res, pozivali so jih, da naj se jim pridružijo)... in da so razbijali policijske avtomobile (ni res, s pestmi so tolkli po policijskih avtomobilih, ki so hoteli zapeljati v njih in jih zgaziti). Ironično, mainstream mediji, ki se zdaj že tudi sami zgražajo nad delikti korporativne Amerike in Bushevo gulagizacijo Amerike, so portlandsko zgražanje nad Bushevo zunanjo in notranjo politiko razglasili za kriminalno dejanje. No, Nacionalno združenje odvetnikov je akcijo portlandske policije kljub temu razglasilo za "zločin proti človeštvu". Dolgega dne je bilo konec. Manjkal je le Martin Luther King.

Portland, U.S.A.

Se je ob koncu avgusta končno začelo "poletje ljubezni"? Je s portlandsko fizično konfrontacijo dveh množic, državne in protestne, v Ameriki končno izbruhnilo in eksplodiralo protivojno gibanje, ki je prvo vnemo pokazalo že zelo kmalu, lani oktobra, takoj po Bushevem napadu na Irak, se z univerz Berkeley, Madison in Wesleyan raztegnilo na nekaj 100 drugih šol, naredilo nekaj isker, ne pa tudi požara, in potem - v času, ko je New York Times pisal, da je na univerzi George Washington najdaljša vrsta pred rekrutnim okencem CIE, in ko je Newsweek izračunal, da kar 85 % ameriških študentov podpira vojaško intervencijo - le še tlelo, napol eksotično, napol idilično, bolj ali manj plaho, vljudno in naivno, daleč od točke samovžiga in škripanja? In resnici na ljubo, prav Portland, mesto z dolgo in bogato protestno tradicijo, je dobra metafora za dileme, zagate, neodločnost in letargično lebdenje ameriškega postseptembrskega protivojnega gibanja, utopljenega v "malih projektih".

Pazite, 20. aprila je mimo portlandskega nakupovalnega centra Lloyd prikorakala protestna množica, kakih 1.200 ljudi, ki so glasno demonstrirali proti ameriško-izraelskemu nasilju in agitirali za mir. Nekateri so napadali ameriško servisiranje in podžiganje Izraela, nekateri so oštevali ameriški genocidni imperializem in naštevali teroristične malopridnosti prejšnjih ameriških vlad, nekateri so ljudi pozivali k uporu in direktni akciji, Catherine Thommason, ki je bila med pobudniki tega marša, pa je razsula Bushevo "vojno proti terorju": "Terorizem je strategija - ne moreš bombardirati strategije in oditi domov!" Toda vse je ostalo mirno, tako rekoč nevidno. Nič hudega se ni zgodilo. Nobenih incidentov. Nobenih full-kontaktov. Nobenih strokovnih prijemov. Nobenih robocopov. Nobenih blokad. Policaji so mirno čemeli na kolesih in si kot kaki antropološki turisti ogledovali procesijo. Okej, nekaj jih je bilo na motorjih, toda diskretno, ob strani. To je bilo vse. Prijeli so le nekega tipa, ki naj bi bil oborožen. Nekdo je namreč kriknil "Orožje!" - in policaji so planili. Lažni alarm, so zavpili protestniki - in obkrožili policaje. Hej, spustite ga! Ni oborožen! Oh, pa res, so rekli policaji - in ga spustili. Na licu mesta. Napetost je trajala le nekaj trenutkov. Idila, huh.

Aprilski marš-za-mir ni mutiral v urbano vojno, kar pa ne preseneča: prvič, protestniki niso ciljali direktno Busha, in drugič, Bush je bil tedaj še tako čvrsto v sedlu, da kakega posebnega razloga za paniko ali pa histerično reakcijo ni bilo. Zdaj je seveda povsem drugače. Prvič, obstajajo razlogi za direktno protibushevsko akcijo - in portlandski protest je ciljal direktno Busha. In drugič, obstajajo razlogi za bushevsko paniko in histerijo - Bush pač pada s konja. Bolje rečeno, njegovi ratingi gredo na jug. Kot je namreč pokazala zadnja Gallupova sondaža, Busha podpira le še 65 % Američanov. Daleč je njegova hip-hop we-are-the-world glorija. Daleč je tistih 90%, ki jih je ujel septembra. In daleč so aprilski, še vedno skoraj 80-odstotni ratingi. Ne, nižjih ratingov po 11. septembru še ni imel. Čas je za paniko - in histerične reakcije. Bush ga lomi. WaterGate ni bil še nič. Bush je postal Gate na dveh nogah - multipli, multipraktični, multifunkcionalni Gate. Dovolj razlogov ima za strah. In napetost. Čiščenje in pumpanje njegovega imidža se je zavleklo tudi v tekaške fitness revije, recimo v Runner's World, ki v zadnji številki poje himno Bushevi možatosti: teče hitreje kot pred 11. Septembrom, nor je na tek v visoki vročini in njegov kardiovaskularni sistem je absolutni šampion v kategoriji 56-letnikov. Ah. Kako se je Bush - alias "Leader of the Pack" - iz človeka, ki se je onesvestil in skoraj zadušil s slano prestico, prelevil v najhitrejšega veterana na svetu, v kaveljca in korenino, v jeklenega mačota, je kakopak misterij, ni pa misterij, da potrebuje ves PR, ki ga lahko dobi. Ja, Bush se lomi. Portlandski protestniki so to občutili na lastni koži. Srhljivo. Še toliko bolj, ker so policija in levičarski protestniki v Portlandu po 11. septembru živeli v relativni slogi. Ne da se niso gledali postrani, toda niso se gledali prek puškinih cevi. Prej narobe: ko je pravosodni minister John Ashcroft, Bushev hardliner, ob koncu lanskega leta lokalne policije pozval, da naj priskočijo na pomoč FBI-ju in začnejo kar povprek zasliševati imigrante z Bližnjega vzhoda, se je portlandska policija - na veliko presenečenje bushijev! - temu energično uprla: Ne, tega ne bomo počeli! Pa pika. Portlandski protestniki so ji to šteli v velik plus. Bravo! In ta relativna portlandska romanca je trajala vse do zdaj, heh, delno tudi po zaslugi same policije, ki je vedno našla "mehko" varianto, recimo na začetku januarja, ko je Portland obiskal Bush: protestniki so se zbrali pred Northeast One Stop Career Centrom, kamor naj bi prišel Bush, zganjali cirkus, saj veste, performance, art, ulični teater, politične parole in podobno, potem pa se je na lepem raznesel glas, da je Bush obisk odpovedal in da ga ne bo - in protestniki so se razšli, hja, mirno in zadovoljno, misleč, da so s svojim protestom Busha prestrašili in odgnali. No, 10 minut kasneje je Bush vendarle prišel. Nateg je uspel. S protestom - in potencialno konfrontacijo - ni bilo nič. Protestniki so očitno naivno in vljudno nasedli dezinformaciji, ki jo je lansirala policija. Še enega dolgega protivojnega dne je bilo konec.

Nimaš pojma!

Da je študentarija že tradicionalno epicenter protivojnega gibanja, se razume samo po sebi, toda postseptembrska študentska generacija - "Generation 9-11", kot jo je lani krstil Newsweek - je imela hude probleme z orientacijo in samoorganizacijo. Ni čudno: za sabo je imela zorenje v brezciljni svobodi, daleč od socialnega angažmaja in političnega odločanja. Bolje rečeno, ta generacija je bila globoko apatična, nekritična, apolitična, še več, antipolitična. Njena biografija je bil film Clueless. Zato ni vedela, kako naj si razlaga 11. september in kako naj si tolmači vse tisto, kar se je dogajalo po 11. septembru. Le kako bi - MTV je mirno še naprej vrtel videospote. Generacija 11-9 ni vedela, kako naj reagira. Kar je po svoje hecno: prav ta generacija je nenehno patetično jamrala, da ji manjka kak "velik dogodek", ki bi jo opredelil, angažiral, motiviral, osmislil in poenotil, recimo kaka vietnamska vojna. No, ko je dobila svojo vietnamsko vojno, pa je obtičala v vakuumski dilemi - naj se prepusti patriotski nirvani, tsunamiju politične korektnosti in narodni straži ali pa naj se informira, samoorganizira in upre militarizaciji ameriške družbe? Kot da se je ustrašila, da bi jo doletelo to, kar je leta 1918 doletelo legendarnega Eugenea Debsa, političnega aktivista in sindikalista - protivojni govor, ki ga je imel na konvenciji socialistične stranke v Cantonu (Ohio), mu je prinesel 10 let stroge ječe, pa četudi je bil petkratni socialistični kandidat za ameriškega predsednika. Kandidiral je tudi v času aretacije, sojenja in sedenja - in dobil milijon glasov.