Drugi puščavski vihar

'Vojaki, mornarji, letalci in marinci Centralnega poveljstva Združenih držav, to jutro ob 3.00 smo začeli operacijo Puščavski vihar, ofenzivno kampanjo za uveljavitev resolucije Združenih narodov, ki zahteva, da Irak neha skruniti in pleniti šibkejšo sosedo in umakne svoje sile iz Kuvajta. Popolnoma vam zaupam. Naša stvar je pravična! Zdaj morate biti grom in strela puščavskega viharja. Naj bo bog z vami, z vašimi ljubljenimi doma in z našo domovino,' je bilo sporočilo vrhovnega poveljujočega, ameriškega generala Normana Schwarzkopfa, iz Centralnega poveljstva Združenih držav podrejenim v poveljstvu ob začetku operacije Puščavski vihar 16. januarja 1991. Ameriški nasprotnik v Zalivu po dvanajstih letih še vedno isti, iraški predsednik Sadam Husein. Toda okoliščine so se medtem spremenile.

Pred dobrim desetletjem, ko so se začele zavezniške priprave na operacijo, s katero naj bi iz Kuvajta vrgli iraške sile, so se stvari za Američane zdele enostavne. Za njimi so stali resolucije Združenih narodov in zvesti zavezniki, izrazito pa jim niso nasprotovali niti tradicionalni nasprotniki. Blokovska delitev sveta se je sesuvala. Irak je ostal sam. Moč iraške armade pred zalivsko vojno je bila ocenjena na več kot pol milijona vojakov, ki so razpolagali z zavidanja vrednim arzenalom. Ameriške analize, narejene po vojni, so govorile, da so bile prve številke pretirane in da je iraška armada dejansko štela le kakšnih 225.000 slabo izurjenih vojakov. Vojaška oprema je bila večinoma vzhodnega izvora, nekaj tehnike je bilo tudi zahodne. Iraška vojska je imela bojne izkušnje iz dolge in krvave vojne s sosednjim Iranom in je veljala za resnega nasprotnika.

V Zaliv so Američani in zavezniki v šestih mesecih prepeljali okoli 570.000 vojakov. Operacija Puščavski vihar se je začela 17. januarja ob treh zjutraj po krajevnem času z usklajenim napadom manevrirnih raket, izstreljenih z ladij v Perzijskem zalivu in v Rdečem morju na najbolj branjenje cilje, sledil je skrbno pripravljen in načrtovan strateški zračni napad.

Štiriindvajsetega februarja se je začel še kopenski napad. Dva dni kasneje so Iračani že bežali iz mesta Kuvajt. Osemindvajsetega februarja ob osmih zjutraj je začela veljati ustavitev spopadov, kljub temu je dva dni kasneje ameriška štiriindvajseta pehotna divizija napadla iraško divizijo Hamurabi, ki je bežala. Tretjega marca je bilo podpisano premirje. Osmega junija je bila v Washingtonu parada zmage.

Ameriške in zavezniške izgube v tej vojni so bile razmeroma majhne. Ameriške izgube so bile po besedah generala Martina Brandtnerja, direktorja operacij Združenega poveljstva, 148 ubitih in 467 ranjenih v bitkah. Približno četrtina teh izgub je bila posledica prijateljskega ognja. Na Iračane je bilo odvrženih več kot 88.000 ton različnih bomb in raket.

Mnenja o iraških izgubah na bojnem polju so različna. Ameriška Obrambna obveščevalna agencija (DIA) je najprej trdila, da je bilo ubitih več kot 100.000 iraških vojakov. Kasnejše ugotovitve analitikov govorijo o 25.000 do 50.000 ubitih Iračanih, okoli 65.000 jih je bilo zajetih.

Cena zalivske vojne je bila nekaj več kot 60 milijard ameriških dolarjev. A tukaj se skriva trik, saj večino tega denarja niso prispevale Združene države, pač pa njihovi zavezniki Kuvajt, Savdska Arabija, Velika Britanija, Japonska ... Američani so iz svojega žepa prispevali le približno petino porabljenih sredstev.

Konec leta 2002 ali v začetku leta 2003 bodo Američani v bistveno težjem položaju, kot so bili v prvi vojni z Irakom. Stroški morebitne nove vojne bodo veliki, veliko večji kot pri prvi, denar pa bodo morale prispevati ZDA same. A težave ne bodo samo denarne.

Ameriški arzenal se v vsem tem času ni bistveno spremenil, strategija tudi ne. Orožje, letala in izstrelki so na zunaj večinoma enaki. Drugačni so računalniški procesorji v notranjosti orožja in izstrelkov, drugačna je programska oprema, ki to orožje in računalnike krmili. Vedno več je t. i. pametnega orožja, ki bo brez dvoma krojilo usodo iraških armad v prvih tednih silovitih zračnih napadov. Američani z izstreljevanjem manevrirnih izstrelkov ne bodo imeli težav. Flota je nameščena dovolj blizu, tako da so cilji v dosegu palubnega letalstva in raket z ladij, hkrati so Američanom na voljo vojaške in letalske baze v neposredni bližini, v Turčiji, Savdski Arabiji in Kuvajtu. Najdražji in najsodobnejši “nevidni” strateški bombniki B 2 lahko nad cilje priletijo kar iz matičnih baz v ZDA. Strategi v ameriških poveljstvih zagotovo upajo, da se bodo morebitne bojne operacije ustavile nekje v tej fazi, da bo Irak kapituliral med zračnimi napadi.

Kaj pa če bo Sadam trdovratnejši nasprotnik? Če ne bo klonil in bo sledila kopenska ofenziva, bo težav veliko več. Minimalno število vojakov, ki ga bodo Američani potrebovali, bo verjetno vsaj nekoliko večje od tistega v prvi protiiraški vojni - za to bo potrebna mobilizacija rezervne sestave doma, čeprav je iraška vojska v bistveno slabšem stanju in je tehnološka razlika še veliko večja, kot je bila pred desetletjem. V urbanih bojih se prednosti visokosofisticiranega orožja in tudi nekajkratne materialne premoči skoraj izničijo, to so Rusi v zadnjem desetletju večkrat izkusili v Groznem, Srbi v Vukovarju in Sarajevu, Američani pa na ozkih ulicah Mogadiša ... Ameriške sile bi lahko, po temeljiti in dolgotrajni letalski pripravi, proti iraški prestolnici prodirale iz treh smeri: z juga, iz Kuvajta in Savdske Arabije, s severa, iz Turčije, in morda z zahoda, iz Jordanije. Hkrati bi verjetno desantirali specialne enote v sam Bagdad. Kje in s kakšnimi silami bi oziroma bodo prodirali, bo zagotovo ena najbolj varovanih skrivnosti.

Druga možnost za Američane je oborožiti, opremiti in izuriti kurdske upornike na severu države, z upanjem, da se jim bo pridružila iraška opozicija in da bodo te sile - ob močni podpori anglo-ameriškega letalstva in z ameriškim vodenjem ter specialci - počasi prodirale proti iraškemu glavnem mestu. Tedaj bi bilo treba manj ameriških vojakov, potrebovali bi predvsem specialne enote - podobno kot v Afganistanu. A tudi ta na videz prijaznejša možnost vsebuje majhno zanko. S to možnostjo bi se morali strinjati Turki, ki so na svojem in tudi že na iraškem ozemlju bili s Kurdi pravo vojno, verjetno pa bi Kurdi za takšno sodelovanje zahtevali ustanovitev države. Američani bi potrebovali še predstavnike iraške opozicije, ki bi se proti Sadamu z ramo ob rami borili z njimi in s Kurdi. Zapleteno ...