10. 9. 2002 | Mladina 36 | Družba
Iz Tivolija na Kodeljevo
Jure Zdovc se je, za mnoge presenetljivo, preselil iz Uniona Olimpije k Slovanu na Kodeljevo. Z veteranom smo se pogovarjali o vzrokih za to odločitev in o razmerah v naši košarki.
© Igor Škafar
Po sezoni sem odšel na dopust in mislil sem ostati v Olimpiji. Vendar je bilo preveč nerešenih vprašanj in tudi skupščina kluba je bila prepozno sklicana. Sicer imam agenta v Grčiji, nisem pa imel agenta, ki bi mi iskal klube. Ponudbe so bile predvsem iz Grčije. Osredotočil sem se samo na resne ponudbe, se pravi na nekaj prvih klubov, vse pa je bilo povezano s pravilnikom o sprejemanju tujcev in pravili. Ta Grki vsako leto sprejemajo in jih nikoli ne sprejmejo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 9. 2002 | Mladina 36 | Družba
© Igor Škafar
Po sezoni sem odšel na dopust in mislil sem ostati v Olimpiji. Vendar je bilo preveč nerešenih vprašanj in tudi skupščina kluba je bila prepozno sklicana. Sicer imam agenta v Grčiji, nisem pa imel agenta, ki bi mi iskal klube. Ponudbe so bile predvsem iz Grčije. Osredotočil sem se samo na resne ponudbe, se pravi na nekaj prvih klubov, vse pa je bilo povezano s pravilnikom o sprejemanju tujcev in pravili. Ta Grki vsako leto sprejemajo in jih nikoli ne sprejmejo.
Jim ne zaupaš?
Tudi to, čeprav so edini zanimivi klubi v Atenah, kjer je ameriška šola. Tam smo že bili in to je bila za mojo družino edina sprejemljiva možnost zunaj Ljubljane. Otroci sicer vse pretrpijo in se prilagajajo, ampak to so že druga vprašanja. To, da bi šel sam, mi ni prav potegnilo, saj smo osem let živeli skupaj zunaj.
S Slovanom si podpisal enoletno pogodbo.
Direktor Slovana Janez Rajgelj me je vabil že tri leta. Z njim nimam slabih izkušenj in je opravil veliko delo s Slovanom ter ga še postavlja s pomočjo sponzorjev. Ko sem videl, da bom ostal v Sloveniji, sem iskal klub, kjer bi spet dobil veselje do košarke, z manj obremenitvami in manj stresa. Po tem ključu tudi Krka in Laško nista prišla v poštev, ker imata velike ambicije.
Ambiciozna bo tudi nova Olimpija.
Olimpija ni končana zgodba, ampak Olimpija mora vedno zmagovati. Ni pomembno, kdo je trener, kdo igra, kdo je poškodovan. V njej pa ni človeka, ki bi stal za projektom, kril hrbet mladim igralcem in trenerjem.
Olimpija slabo skrbi za svoj imidž. Ko so me leta 1993 Lakersi povabili na preizkušnjo, me je Jerry West peljal skozi stari Forum in mi opisal zgodovino kluba. V Olimpiji pa sem Jiriju Welschu pa dveh letih v Ljubljani moral jaz predstaviti Iva Daneva in mu povedati, kdo je.
Po Sagadinovem odhodu so precej tehtali njegovo kariero in dosežke. Kakšen je tvoj pogled nanj kot na trenerja?
V karieri sem zamenjal Ivkovića, Maljkovića, Messino, Šakoto, Subotića, Jelovca, Sagadina ... vse najboljše. Vsak trener je svoj svet. Zmago je imel to nesrečo, da na jugoslovanskem območju ni mogel priti na površje. Šele z osamosvojitvijo Slovenije je tudi Olimpija dobila možnost, da pride v Evropo pred Zvezdo ali Partizanom. Zmago je uvrstil klub med prvih 12 evropskih, in tega se malokdo zaveda. Res pa je, da je te trenerje težko spremljati - gre za pogon v ozadju. Vse to stane, čeprav Zmago ni kupoval dragih igralcev. Dokler ti to uspe spremljati, je v redu, ko pa zmanjka ...
Kakšno vlogo ima pri tem posredniška dejavnost trenerjev?
Morajo igrati vlogo v tej mašineriji, to je normalno. Če so odvisni od igralcev in odgovorni za izide, igralce tudi kupujejo. Osebno nisem nobenemu izmed trenerjev dal tolarja.
Toda ti si bil takrat, ko se je o tem v Sloveniji začelo govoriti, že zrel igralec in s tabo niso mogli trgovati.
Vem, kako je bilo z mano, in ne verjamem, da bi Sagadin kdaj od koga kaj vzel. Drugo pa je, če kupujejo igralce od določenih menedžerjev. Notranji dogovori so normalna stvar.
Kaj pa Sagadinovo sedanje zavzemanje za tujce v Srbiji oziroma Crveni zvezdi, zaradi katerega je prišel v spor z Divcem iz Partizana?
O tem vem premalo, vendar je Sagadin inteligenten človek in vedno korak pred drugimi. Ima zamisli in jih tudi uresniči. V Srbiji je po drugi strani vedno v ozadju rivalstvo med Partizanom in Zvezdo.
Ali je možno, da je jugoslovanska šola košarke izčrpana in da bo morala kupovati na Vzhodu?
Vedno se pojavljajo mladi igralci, tam in tu. Tega je po mojem tam še vedno ogromno, težava pa je - kot pri vsakem igralcu - preskok v člansko ekipo. V prejšnji jugoslovanski ligi, kjer je bilo 12 ekip, si zaigral s 17, 18 leti. Če nisi igral, so te dali v drugo ligo.
Kakšen vtis imaš po prvih treningih in tekmi na Kodeljevem?
Po lanski sezoni, polni drilov in pritiskov, sem iskal manjšo ekipo. Imel sem občutek, da bi najrajši nehal igrati, hkrati pa sem vedel, da bom čez mesec znova želel igrati. Zakaj bi torej nehal, če še lahko igram? Potreboval sem eno tekmo, včeraj sem jo imel, in zdaj imam znova željo in motiv.
Ekipa ima dobrega trenerja, to je drugi razlog, zakaj sem pri Slovanu. Sunara je morda celo malo zapostavljen, saj je bil prvak s Krko, dobro je delal z Mariborom. Pedagog z veliko znanja.
Kakšna je razlika med obema ljubljanskima košarkarskima okoljema, Kodeljevim in Tivolijem?
Na Kodeljevem je delovno okolje z zdravim ozračjem, ogromno športnikov na istem mestu, tam je še športna fakulteta. Okoli Tivolija, ki je pojem, pa se čuti precej negativne energije; v okoliških bifejih so vse zveze ...
Torej je Olimpija končana zgodba?
Lanska sezona je bila rezultatsko uspešna, bil pa je priokus. Lani so se vsi poskrili, ko so stvari šle narobe. Zatajile so finance, tudi navijači so nehali prihajati, na tekmah pa so nam žvižgali. To je bil zame šok in zdi se mi, da tega po vseh dosežkih ne potrebujem, če zgrešim kako trojko.
Namesto pehanja za dosežki si torej želiš igrati košarko?
Točno tako. Podoben primer sem imel v Limogesu pri Božu Maljkoviću: dril, vedno je treba zmagati, morali smo biti francoski pokalni in državni prvaki, evropski prvaki ... Uspešna sezona, ki te povsem izčrpa. Takrat so si želeli, da bi ostal tam - in Božo mi to še zdaj zameri -, pa ni bilo denarja. Raje sem šel v manjši grški klub, kjer sem potreboval pol leta, da sem začel znova igrati.
Slovan ima, čeprav je drugi mestni klub, vseeno precej navijačev.
Poglej samo rokomet. Prav danes sem ob kavi ugotavljal, da sem zadovoljen.
Slovan ima ime. Ko sem bil majhen, so bili Olimpija, Libela Celje in Slovan.
Si že kapetan?
Vodje še ni, Suki me je vprašal, ampak nisem obremenjen s tem. Sicer sem nov v ekipi, a tudi večina ekipe je nova. Mislim, da moštvo še ni zaključeno, tako da bomo solidna ekipa z zdravim motivom zmage. Da nimam občutka kot lani, ko se je sprva zdelo mogoče marsikaj, nato pa smo v Evroligi prišli v skupino s tremi grškimi moštvi in prvič sem imel občutek, da ne moremo zmagati, da smo realno brez možnosti.
So pri Slovanu tudi možnosti za košarkarsko šolo, kakršno si že imel v Slovenskih Konjicah?
Kolikor vem, tudi sponzorji gledajo na to, da v košarko privabijo čim več mladih in da jih tam obdržijo. Ne zgolj kot igralce, ampak tudi kot trenerje, sodnike in podobno.
Ali na nekdanjo ligo in soigralce gledaš kot na zlate čase?
Ne bi rekel, raje gledam naprej kot nazaj. Olimpijo sem že pozabil, pri Slovanu sem teden dni v novem okolju in sem tam. Profesionalec, ki igra, to je moja prihodnost. Zato za nazaj tudi nerad govorim.
Je Slovan tvoj zadnji klub?
Pred leti sem v nekajmesečnem premoru zaradi poškodbe spoznal, kakšen privilegij in dar je igranje košarke. Zato bom igral čim dlje. Vem, da jih veliko meni, da bi bil čas, da neham, ampak močnejšega me delajo ljudje, ki me cenijo in spoštujejo moje delo.