Sistem deluje!

Na Floridi, ki jo še vedno vodi Jeb, Georgeov brat, so 10. septembra spet volili - in spet se je ponovila volilna farsa, ki je presegla pričakovanja najhujših pesimistov. Tokrat so imeli na Floridi “primarne” volitve, na katerih so demokratski volilci odločali, kateri demokratski kandidat se bo na bližnjih guvernerskih volitvah pomeril z republikanskim kandidatom, Jebom Bushom. Udarila sta se Janet Reno, pod Clintonom pravosodna ministrica, in lokalni politico Bill McBride, ki je pred začetkom kampanje zaostajal za 30 točk. In kaj se je zgodilo? Prvič, volilne mašine so na mnogih voliščih odpovedale, tako ljudje sploh niso mogli voliti. Ne, tokrat niso luknjali volilnih pol, ampak so volili pretežno elektronsko, s pritiskom na ekran. Tudi sama Janet Reno ni mogla voliti - mašine preprosto niso vžgale. Drugič, Jeb Bush je volitve sicer podaljšal za dve uri, toda mnoga volišča so meni nič, tebi nič zaprli prej, tako da so številni volilci ostali pred vrati. Druge so z zavlačevanjem preprosto pregnali. Tretjič, nekatera volišča so bila zaprta - ljudje so prišli, toda tam ni bilo nikogar. Četrtič, mnogi so pritisnili na ekran, misleč, da so volili, toda ko so odšli, se je izkazalo, da mašina njihove volje sploh ni registrirala. Šit. Bolje rečeno: “Sramota,” je vzkliknil Jeb Bush. In dodal: “Ne vem, zakaj imajo demokrati pri volitvah vedno take težave?” Saj res, Jeb, le zakaj imajo demokrati na Floridi vedno tako jebo!? Jasno, potem so šteli... in šteli... in prešteli, da je zmagal McBride, ki ima v bitki z Bushem kakopak manjše možnosti, kot bi jih imela zvezdniška Janet Reno.

Ja, Bush si je naštelal ugodnejšega nasprotnika. Za Busha - Jeba in Georgea, ki je Florido od prihoda v Belo hišo obiskal že kar desetkrat! - ni bilo vseeno, kdo zmaga na “primarnih” demokratskih volitvah. Florida tako ostaja posmeh demokraciji in pravni državi - patetično malopridna država, v kateri ljudje ne morejo voliti.

Florida je čisti bušizem. Recimo, Jeb je nedavno na položaj “ministra” za socialno delo in družino imenoval Jerryja Regiera, ultra desnega verskega fanatika, ki je pred leti v nekem svojem “pastoralnem” članku zapisal, da mora biti moški nad žensko, da jo lahko kdaj tudi našeška in da ženske ne smejo hoditi v službo - zunaj doma nimajo kaj iskati. Kaj je to - fundamentalizem? Ne, to je jebeni talibanizem! Floridska burqa. Prejšnjo “ministrico” za socialno delo in družino je Jeb odstavil, ker so otroci, vključeni v državni rejniški sistem, skrivnostno izginjali. No, da bi bila burka še večja, je Jeb pred kratkim sprejel zakon, po katerem mora samska ženska, ki hoče svojega otroka oddati v posvojitev, v časopisu objaviti oglas z vsemi svojimi osebnimi podatki, vključiti pa mora tudi osebne podatke vseh moških, s katerimi je imela spolne odnose in ki bi se lahko kvalificirali za očeta njenega otroka - s tem oglasom naj bi otrokovega očeta opozorila na svojo namero. Oglas mora ženska štiri tedne objavljati v časopisih, ki izhajajo v krajih, v katerih bi bil otrok lahko spočet. Kaj je to - javno poniževanje žensk? Ja, to je jebeni talibanizem.

In kot nas - zdaj že dobro leto - uči George Bush, se v fundamentalističnem, talibanskem okolju radi zaredijo teroristi. Zato ne čudi, da so poleti na Floridi, v mestecu Seminole, prijeli dr. Roberta Goldsteina, ki je načrtoval bombne atentate na islamske centre - toda ironično, niso ga obtožili terorizma, le “posedovanja” destruktivnih naprav in “poskusa” razstrelitve stavb. Nobene panike. Nobene histerije. Nobenega alarma. Če hočeš povzročiti paniko, histerijo in alarme, moraš biti bližnje-vzhodnega rodu, kar so te dni - 13. septembra, v času obletovanja lanske tragedije, “oranžnih” alarmov in bushističnih imitacij Armageddona - izkusili trije Američani bližnje-vzhodnega rodu, sicer študentje medicine, ki so se peljali na prakso v Miami. Niso dospeli: prestregla jih je armada robocopov, psov in oklepnikov. Florida je šla pokonci: Prijeli tri teroriste! Al-Kajda! Razstreliti hočejo Miami! V zaklon! Na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič. Izkazalo se je, da so res le študentje medicine - brez bomb in brez peklenskega načrta. Nedolžni civilisti pač. In rezultat? Trojen: prvič, študentov na prakso niso sprejeli, drugič, floridski muslimani so bili podvrženi hudemu šikaniranju, in tretjič, gospo Eunice Stone iz Georgie, ki jih je prijavila, ker naj bi v neki restavraciji slišala njihov zarotniški pogovor, je Jeb Bush razglasil za pravo patriotko. “V teh časih poostrene budnosti je pomembno, da pokažemo, da sistem deluje!” Šur, sistem deluje, Jeb. Jebeš kolateralno škodo.

Da sistem res deluje, se je izkazalo prav 11. septembra: v Pakistanu so namreč na lepem prijeli Ramzija Binalshibha, ki naj bi bil visoka živina al-Kajde, eks sostanovalec Mohameda Atte, režiser napada na Ameriko in nesojeni “dvajseti ugrabitelj”. Vprašanje: kako to, da so ga prijeli natanko 11. septembra, natanko na obletnico lanske tragedije? Bi ga lahko že prej, pa so ga pustili za “pravi trenutek”? So aretacijo nalašč tempirali na 11-9? Kako so do njega prišli, namreč ni jasno - obstaja le kopica bolj ali manj anekdotičnih “variant”. Kaj to pomeni - da so imeli v paci tako monumentalnega terorista in ga pustili na svobodi, ker so čakali na trenutek, ko bodo aretacijo “dvajsetega ugrabitelja” najbolj “potrebovali”? Sploh pa, čudno - do sedaj je za “dvajsetega ugrabitelja” veljal Zacarias Moussaoui, Francoz maroškega rodu, ki je že dobro leto v priporu. No, politično motiviranost in koreografiranost te aretacije potrjuje tudi tako rekoč sočasna aretacija petih Američanov jemenskega rodu, članov “al-Kajdine celice” v prodemokratskem Buffalu (New York). Amerika se je stresla: Al-Kajda je med nami! Bushiji, vključno z newyorškim guvernerjem Patakijem, ki je vodil tiskovno konferenco, so kakopak slavili - ha, vidite! In kaj očitajo petim “al-Kajdistom”, pri katerih niso našli ničesar, nobenega orožja, nobenih bomb in nobenih peklenskih načrtov? Nič, da so pred 11-9 odpotovali v Afganistan in obiskali kamp al-Kajde. Pa? A ni bil to čas, ko je Amerika podpirala Talibane? Hja, tudi finančno. Aretacija je izgledala kot del treh predvolilnih kampanj - republikanske (bližajo se kongresne volitve), Busheve (napadimo Irak) in Patakijeve (sondaže mu slabo kažejo). Aretacija je bila pompozna - tako kot junijska aretacija Joseja Padille, “umazanega radiološkega bombaša”, proti kateremu še vedno niso vložili obtožnice, ki je bil čista raca - in ki mu zdaj očitajo le še to, da je surfal po internetu.