Najbolj iskani pesnik

"To je enako, kot da bi v Nemčiji pet let po drugi svetovni vojni objavili Mein Kampf!" S temi besedami je Aleksandra Jovićević, pomočnica srbskega kulturnega ministra, komentirala nedavno objavo komedije Sitovacija, ki jo je globoko iz ilegale na srbski književni trg poslal Radovan Karadžić, nekdanji vodja bosanskih Srbov, danes pa eden od dveh najbolj iskanih obtožencev za vojne zločine v Bosni in Hercegovini.

"Sitovacija"

O Radovanu Karadžiću, ki se še vedno skriva nekje v bosanskih planinah in katerega glavo je ameriška administracija ocenila na okroglih pet milijonov dolarjev, se v zadnjem času pravzaprav ne ve veliko. Javnost ga je zadnjič videla 19. julija 1996. Od tedaj naj bi ga zanesljivi viri videli v Han Pjesku, blizu družine v Bosni, v srbskih samostanih na Sveti gori, v Grčiji, Rusiji in na Češkem. Specialne sile SFOR-ja so ga zadnjič iskale na meji Črne gore ter Bosne in Hercegovine, južno od Foče, v planinah in vaseh, ki so še danes skoraj povsem takšne, kot jih je opisoval Ivo Andrić. Našli so le nekaj skladišč orožja. Sprva se je Karadžić pred preganjalci branil s številnimi osebnimi stražarji, ki so na nasprotnike, ki si niso pretirano želeli smrtnih žrtev v lastnih vrstah, nekaj časa delovali preventivno. Potem so bile kritike zaradi takšnega delovanja SFOR-ja vse hujše in mednarodne enote so začele na prvi pogled res nekoliko bolj odločno iskati Karadžića. Tudi tokrat je bila taktika napačna. Zaradi velikih premikov sil so v krajih, kjer so iskali Karadžića, za akcije zmeraj izvedeli vsaj tri dni prej, preden se je iskanje res začelo. Danes se Karadžić po informacijah nekaterih o tej zadevi zelo dobro obveščenih virov najverjetneje skriva pri več manjših različnih mobilnih skupinah varnostnikov, ki se na terenu obnašajo tako, kakor da je prav v njihovem varstvu. Tako lovci na Karadžićev skalp zelo težko uganejo, pri kateri skupini dejansko tisti trenutek prebiva ...

V tej globoki ilegali Karadžić očitno najde veliko časa za pisanje knjig in pesmi. Samo nekaj mesecev po izidu Sitovacije je namreč na knjižni trg prišel tudi ponatis njegove zbirke pesmi za otroke Ima čuda, nema čuda, v tisku pa naj bi bili še dve do sedaj neobjavljeni otroški pesniški zbirki istega avtorja. Knjige Radovanu Karadžiću izdaja nihče drug kot Miroslav Toholj, urednik grafičnega ateljeja M iz Beograda, svoj čas pa minister za informiranje v vladi Republike Srbske. Karadžićeve knjige je mogoče kupiti v nekaterih srbskih knjigarnah, tiskajo pa se v Banjaluki in so za srbske razmere zelo drage, tako da se trgovci dobesedno opravičujejo za cene, ki se gibljejo od okoli 5 do 10 evrov za knjigo.

Po Toholjevem mnenju je zadnji Karadžićev spis Sitovacija oziroma "lahek šaljivi komad", kot piše v podnaslovu, delo, ki je nastalo v duhu srbske tradicije z nekaterimi elementi Plešaste pevke Eugena Ionesca. Karadžićev založnik je hkrati napovedal, da bo kmalu objavil zbrana dela Radovana Karadžića v šestih zvezkih, vključno z monografijo. Takoj zatem naj bi izšla še dva romana, od katerih ima eden naslov Srbski kvart, ter Karadžićevi politični spisi v dveh delih, v katerih bodo objavljeni članki, govori in vojaški dopisi ter poslanice nekdanjega voditelja bosanskih Srbov. "Položaj, v katerem je Radovan Karadžić, je takšen, v katerem lahko najbolje piše, saj se mu ni treba pogovarjati s širšim krogom ljudi," je ob predstavitvi prve Karadžićeve knjige izjavil njegov založnik.

Pisanje pa naj bi bilo za Karadžića tudi nekakšno zdravilo. "Tu so tudi terapevtski razlogi, kajti umetnost je terapija človeštva, sama stvarnost pa je postala ne 'situacija', temveč 'sitovacija', torej neka deformirana stvarnost ..." je prepričan nekdanji minister za informiranje Republike Srbske. Toholj prav tako verjame, da gre pri Karadžićevih delih za umetnine "na visoki umetnostni ravni", ki jim po tej plati ni mogoče ničesar očitati, in da jih je treba "pustiti, da govorijo sama, in jih ne smemo mešati s politiko", sočasno pa trdi, da celo nizozemski zgodovinski inštitut v svoji analizi dogodkov v Srebrenici potrjuje, da je Karadžićeva vloga v tem primeru "nejasna". Karadžić je po njegovem mnenju podoben Ovidu in mnogim drugim piscem, ki so ustvarjali v izgnanstvu. Na vprašanje, kako je rokopis prišel do založnika, je Toholj s skopimi besedami pojasnil, da je bila posrednica Karadžićeva soproga Ljiljana Zelen, ki je tudi nosilka avtorskih pravic.

Odzivi srbske javnosti so bili različni. Izide Karadžićevih knjig so pozdravili predvsem v ozkem krogu njegovih oboževalcev. Ti se zbirajo v posebnem Odboru za zaščito Radovana Karadžića, ki se že nekaj let javno ukvarja z njegovo obrambo. Na drugi strani so se v medijih odzvali številni kritiki objavljanja Karadžićevih del.

Plitki humor

Vsebina Karadžićevih del je zgodba zase. V pesniški zbirki za otroke najdemo različne pesmi. O babicah, ki ne znajo udariti vnučkov (Udribaba), o čudesih (Ima čuda - nema čuda), morju (Kapetan Klimalo), igralcih (Glumac) in celo različnih čevljih - športnih, starinskih, plesnih, teniških in jasno - vojaških. Kajti, "ko obuješ čevlje trde" in "vojaške", "skoraj nevede zgrabiš za puško" in "odideš po blatnih poteh". Karadžićeva pesniška groza, namenjena otrokom, se ne konča v blatu - ker: to je čas "dnevov junaških, noči viteških", ko "tuja vojska deželo poplavi in po njej škodo dela in napake", pa se to stanje "mora popraviti" in tedaj "po domovini greš peš in se tudi čevlji borijo s tabo". In tako v tej vojni "pol razženeš in pol ujameš" ter "kot lovec, ki najde dober ulov, obraniš mamo, obraniš očeta, Dragano, Anko, Jovanko, Sonjo, Zorico, Rado, obraniš šolo, igrišča ...!", z eno besedo, "obraniš domovino". Ilustracije v knjigi je narisal Momo Kapor, pisatelj, znan po svojem gorečem nacionalizmu v času Miloševićevega režima, ki je svojo nacionalnost večkrat opredelil kot poklic. Kljub temu so otroške pesmi pravzaprav še skorajda prebavljiv del Karadžićeve "literature".

Karadžićeva drama oziroma komedija Sitovacija je nekoliko drugačno besedilo. Zgodba sama je očitno umeščena v vojno Bosno in Hercegovino in se začne z dialogom nekega Majstorovića, ki so ga sovražniki grdo prevarali in izkoristili ("k'o Panta babu"), ter pijančkom Radojico. Majstorović mora namreč najti Srba, ki bo po okusu mednarodne skupnosti oziroma Edija, sicer ga bodo pobili kar njegovi sonarodnjaki, in to zaradi aktovke, polne denarja. Majstorović tako pride na idejo, da bi bil prav Radojica lahko pravi za vlogo dobrega Srba. Sledi nekakšno "šolanje" Radojice za bodoče naloge z bolj ali manj "komičnimi" zapleti. V pogovor se tu in tam vmešava natakar Dobriša, oseba, ki ima po lastnem pripovedovanju rada moške, otroke, pa tudi ovce in konje. Iz ozadja slišimo, vendar ne vidimo, Bošnjaka Mirzo, ki ves čas pomaga, tolmači različne pojme in nasploh "suflira" mednarodnemu posredniku Ediju.

Medtem ko Majstorović pripravlja Radojico za "evroizpit", smo deležni različnih Karadžićevih domislic. Karadžićev "humor" je seveda nekoliko robat. Pritlehnih gostilniških šal je v tem "umetniškem delu" toliko, da jih je težko našteti. Tako na primer Radojica mednarodnemu posredniku Ediju izjavi, da je iz "mešanega zakona", ker sta njegova oče in mati "ženskega in moškega spola". Vsa zgodba se vrti okoli podobno "smešnih", dejansko pa precej plitkih dovtipov ter bolj ali manj puhlih in intelektualno šibkih domislic. Radojica tako tudi pojasnjuje, kako je rešil Srbe pred množičnim umiranjem ob tržaški krizi. Takrat se je kar sedem dni ni umival, in ko so ga končno izvlekli iz oblek, je prišla mimo vaška prerokovalka, ki je iz njegovega blata brala kakor iz kavnih zrn. In priporočila, da Srbi dvignejo roke od nepotrebnega napora oziroma Trsta.

Podobno se Karadžić posmehuje tudi stalinizmu, Titu, gospodarskim reformam in slabemu znanju srbskega jezika, ki ga kaže predstavnik mednarodne skupnosti Edi. "Evropskim standardom" se posmehuje tako, da se njegovi junaki glasno zaklinjajo, da bodo pred vstopom v Evropo nabavili nore krave, pedofile in podobno "kramo".

Estetska vrednost vseh omenjenih književnih del je seveda stvar okusa in literarnih meril bralcev. Marko Vešović, bosanski književnik srbske narodnosti, po rodu iz Črne gore, ki Karadžića zelo dobro pozna in je o njem napisal zelo trpko biografijo, je bil že od nekdaj prepričan, da Karadžić pravzaprav ni takšen, kot se je svoj čas prikazoval. In da zato ni niti dober pesnik in pisatelj. "V trenutkih, ko je izvajal te strašne zločine po Bosni, gotovo ni bil nor. Obseden je s sabo in neprestano poskuša prepričati druge, da je sijajen psihiater, velik pesnik, še večji ljubimec, velik državnik in sijajen politik. Vendar se za vsemi temi bleščečimi pridevniki skriva velik lažnivec. Kdor ni pripravljen sprejeti te trditve, je v nevarnosti, da nikoli ne bo razumel Karadžića," opozarja Marko Vešović. Povedano drugače - Karadžić je enako dober pisatelj, kot je bil dober politik.

Nikakršnega dvoma ni, da bo Karadžić kljub temu našel nekaj svojih bralcev. Bolj nevarno je dejstvo, da so se skupaj s knjigami v založbah na zidovih srbskih mest pričeli znova pojavljati plakati, v katerih pripadniki gibanja Obraz trdijo, da je "vsak Srb Radovan" in da bodo "vse do smrti in sodnega dne branili brata Radovana". Brata, ki ga vojaki SFOR-ja neprestano iščejo po globelih in vršacih Bosne in je v zelo neprijetni "sitovaciji", pravzaprav zelo lepo živi tudi z denarjem od prodaje svojih knjig, ki ga dobiva na svoj neznani "gozdni naslov". In da sledi teh pošiljk še vedno niso odkrile kraja, kjer se skriva.