Lepotice z napako

Kakšno naključje. Dan pred izborom najlepše Slovenke za leto 2002 sem dobil v roke težko pričakovani DVD paket s filmom The Private Gladiator, ki je prav v tistem tednu po neverjetno toplem sprejemu v državah zahodne Evrope naposled privršal tudi na domači trg. Čeprav je The Private Gladiator na videz tipičen porno rip-off razvpite hollywoodske uspešnice, že po uvodnih sekvencah postane jasno, da ne gre za čisto običajno pornografsko vajo v slogu. Multinacionalka Private je vanj vložila bajna dva milijona dolarjev produkcijskih sredstev in jih zapakirala v za ta žanr skrajno nenavaden psevdozgodovinski spektakel, ob katerem v prvi vrsti strmite nad produkcijskimi vrednotami, scenografijo, masko, kostumografijo in desetinami, ja, desetinami naravnost angelsko mičnih, slokih, skladnih deklet. Šele nato postanete pozorni na nič manj dovršeno, malodane briljantno fukaško koreografijo. Kaj sploh še ostane manekenskim pistam in lepotnim izborom, sem se glasno spraševal, če se zdaj že na pornografskih setih sprehajajo tako strahobalno lepe mačke, da celo vsega vajeni in razvajeni pornofili zijajo vanje z odprtimi usti. Lahko si mislite, kako stimulativna predigra je bil tale Gladiator za nedeljski finale v Cankarjevem domu, kjer naj bi z lepoto povezane prelesti eksplodirale v živopisnem ognjemetu, dostojnem tistega, ki se ob posebnih prilikah orgazmično razpoči nad ljubljanskim gradom.

Predstavniki akreditiranih medijev, ki naj bi se po zagotovilih organizatorjev letos zaokrožili v rekordno številko 160, so se pred dvojčkoma nasproti parlamenta začeli konspirativno grupirati že kmalu po peti uri popoldne. Ob šestih je bila namreč napovedana predstavitev debitantskega ploščka Prvi korak, s katerim je Rebeka Dremelj po predaji krone čez slabe štiri ure prestopila z mehko oblazinjenega lepotnega trona na trda tla estrade. Rebeka je na tiskovko prišla razpoložena kot vedno in oblečena v elegantno črnino kratke usnjene jakne in tesno oprijetih hlač na privlačnih bokih. Glede na to, da je pred letom dni tudi Maša Merc na zadnjo tiskovko prišla v črnem, sklepam, da bi nam misice, tik preden se poslovijo od titule, rade nekaj sporočile. Ne, ne tega, da žalujejo za napornim letom politične korektnosti in pogodbenih obveznosti. Mislim, da želijo reči, zakaj nas jebeni stilisti nikoli ne oblečejo v črno barvo, ki se lepim ženskam poda bolje od frfotavih pajčolanov princesk iz božičkovega spremstva. Ko sva pred letom dni s foto Sarkićem obletavala Rebeko, nama ni ušlo, da ima na gležnju vtetoviranega metuljčka. Pa sem jo vprašal, ali še kje skriva kakšen tatujček. Rekla je, da ima še enega na prsih in da ga ne misli prav nič skrivati. Njen presrečni fant pa je dodal, da se jima bo v kratkem pridružil še eden. Nekje vmes. Pa se jima je? “Ne boš verjel, za tretji tatu, ki je bil mišljen na spodnjem delu hrbta, preprosto nisem imela časa,” je potarnala, potem ko je Nataša Krajnc že kako uro nosila njeno krono.

Gala prireditev izbora Miss Slovenije, ki je lani potekala v mastodontski Gallusovi dvorani, so letos prestavili v manjšo in še bolj neudobno Linhartovo dvorano, s čimer so klofnili dve muhi na en mah. Razprodali so vstopnice, tako da prazni sedeži v neposrednem prenosu niso kvarili figure, ter pri najemnini privarčevana sredstva očitno investirali v očesu in želodcu prijaznejšo pogostitev, saj je bila lanska, ki je za povrh obeležila še jubilejni deseti izbor slovenskih misic, naravnost katastrofalno mizerna. Pa tudi generalni pokrovitelji, ki so lani despotsko davili občinstvo v dvorani in pred televizijskimi sprejemniki, so pokazali, da premorejo tudi uporabniku prijazen obraz. Najbolj so se kakopak izprsili pri Peugeotu, saj novopečene misice tokrat niso na hitro odpravili s štirikolesnikom iz akcijske ponudbe, marveč so ji v trajno last galantno poklonili svoj najnovejši izdelek, srčkani damski karavanček 206 SW, ki ga v teve spotu podklada Saletova izjemno fukiš popevka Vrtnar. In hej, če kdo, potem so letos vrtnarja najbolj potrebovale prav rožice, ki so se potegovale za najlepšo v Sloveniji.

Prav nič navdušena nisva bila z Borutom, ko sva pred začetkom neposrednega prenosa listala po katalogu z dvanajstimi finalistkami enajstega izbora Miss Slovenije. Jaz sem godrnjal zaradi obupno češkega stajlinga in še bolj čeških fotk že tako podpovprečnega nabora kandidatk, Borut pa je tehtno pripomnil, da med njimi dejansko ne vidi nobene ženske, le dvanajst popkov, ki še čakajo, da se bodo razcveteli, za kar pa je nujno potreben vrtnar. Jep, točno tak, o kakršnem prepeva Sale. Brez komponente, ki v očeh občudovalca spodbuja željo po hortikulturnih dejavnostih, ni tolikanj čislana ženska lepota nič drugega kot stvar sponzorskega, institucionaliziranega konsenza. Žensko lepoto (pa tudi moško, da ne bom spet izpadel seksist) brez spolne privlačnosti si lahko zataknete za klobuk in zaradi mene nesete v muzej sodobne umetnosti. Povedano drugače, bolj ko bodo telesni proporci “najlepših” ustrezali suhoparnim standardom in normam, bolj bo plahnelo navdušenje nad izborom najlepše Zemljanke. Hej, ste se denimo kdaj vprašali, kako to, da navkljub visokemu odstotku slovenskih priimkov na -ič še nismo dobili naj Slovenke s tem po mnenju Plemenitega primorskim obrazilom? Naključje ali morda standard v izogib morebitnim nevšečnostim, kot jih poznamo iz Italije, ko je mis postala mulatka, ali ko je za najlepšo Hrvatico obveljala Muslimanka? Halo, Morleyjevi, siti smo dolgočasno brezmadežnih in obupno stereotipnih obešalnikov za dizajnerske polomije, ki jih za povrh še silite govoriti. Ukrepajte, prosim.

Medtem ko čakate na odgovor Morleyjevih, se ozrite po setih, kjer nastajajo filmi Marca Dorcela, Maria Salierija, Antonia Adama in Pierra Woodmana. In videli boste, kam so emigrirale vse lepe punce. Jep, tam je lepota še zmeraj naključje.

Dobrodošle v Nigeriji

Letošnji finalni izbor Miss sveta se bo predvidoma odvijal 30. novembra v nigerijskem mestu Abuja, in sicer na novem, sodobnem stadionu, ki sprejme 60.000 obiskovalcev. Gostiteljica bo aktualna miss sveta, Nigerijka Agbani Darego, ki jo mediji razglašajo za eno izmed najbolj priljubljenih osebnosti v nigerijski zgodovini. Organizatorji računajo, da se bodo tekmovanja udeležile predstavnice stodesetih držav, in napovedujejo, da si bo spektakel ogledalo kakih 2,5 milijarde gledalcev, saj se je za neposredni televizijski prenos prijavilo 150 televizijskih hiš z vseh koncev sveta. Že, ampak poudarek teh optimističnih podatkov je še zmeraj na besedi predvidoma. Na dan je namreč bušnila kopica neprijetnih dejstev, ki niso ravno v popolni rimi s pravljico o lepotni kraljici.

Prvič, ultra moderni stadion, katerega vrednost je že v izhodišču krepko presegla nigerijski letni proračun in s katerim bi si predsednik Olusegun Obasanjo rad po vzoru Vike Potočnik postavil spomenik, najverjetneje ne bo končan v predvidenem roku.

Drugič, Nigerija je podsaharska afriška dežela z največjim, 50-odstotnim deležem ortodoksnega muslimanskega prebivalstva, ki naseljuje sever države, kjer veljajo zakoni šeriatskega prava. Kaj to pomeni? Da na severu Nigerije še zmeraj sekajo roke za še tako neznatne tatvine in do smrti kamenjajo ženske, ki si tako kot Amina Lawal drznejo seksati izven zakona. Da, prav ste slišali, Amina Lawal je v manj kot devetih mesecih po ločitvi povila hčerko Wasilo, zato ji grozi smrtna kazen, ki se izvrši s kamenjanjem. Postopek je videti takole: ko žrtev do vratu zakopljejo v pesek, so mimoidoči vabljeni, da vanjo med vzklikanjem “bog je velik” mečejo poljubno velike kamne. Do konca. Do smrti. Ja, bog je res velik, nič manjša pa ni dobrota lokalnih sodnikov, saj so izvršitev kazni preložili na leto 2004, ko bo Amina dokončno nehala dojiti. Zaradi pritiska organizatorjev tekmovanja in nekaterih misic, naj Amino v celoti pomilostijo, saj bodo v nasprotnem primeru bojkotirale prireditev, je začel predsednik Obasanjo mencati, da so zvezni zakoni nad šeriatskim pravom in da v Nigeriji smrtna kazen s kamenjanjem dejansko še nikoli ni bila izvršena. Kar je seveda debela laž. Predsedniku bi pač godila turistična promocija njegove dežele, vprašanje pa je, kaj bi od tega imelo obubožano prebivalstvo, še posebej ženske. Ko bi se cirkus in z njim pogled Zahoda umaknil, bi kamenje tako ali tako spet letelo.

Tretjič, ne samo predsednik, tudi muslimanska fundamentalistična opozicija, ki v izboru Miss sveta vidi spodbujanje pregrehe in prešuštva, bi lahko šov uporabila za nabiranje političnih točk. S terorističnimi akcijami, usmerjenimi proti dekadenci nevernega Zahoda, bi med somišljeniki požela veliko simpatij in se maščevala za rušenje talibanskega režima v Afganistanu. Predsednik poudarja, da je strah odveč, saj so sleherni udeleženki sposobni zagotoviti stoprocentno varnost. Ja, nedvomno. Južnoafriški Sun City se tudi iz te perspektive dozdeva vse verjetnejša opcija.

Četrtič, Nigerija je ena od osemindvajsetih afriških držav, ki tolerirajo prakso spolnega pohabljanja deklic in žensk, bodisi v obliki obrezovanja ali klitoridektomije bodisi v obliki infibulacije. Postopek klitoridektomije v nekaterih plemenskih skupnostih izvajajo že na šestletnih deklicah. Starejša svečenica ob mrmranju ustreznih molitvic ob pomoči dveh “usposobljenih” asistentk z ostrim predmetom dekletcu brez kakršne koli anestezije odstrani klitoris in male sramne ustnice. Nato s krpo popivna kri, asistentki pa s prsti požokata po sveži rani, da preverita, če je bil poseg opravljen dovolj temeljito. Velike sramne ustnice nato spne s trni in poveže s konjsko žimo, pri čemer pusti majhno luknjico za odtok urina in menstrualne krvi. Da bi bil šiv karseda tesen, deklici z vrvjo povežejo noge in jo zvezano pustijo ležati teden dni. Infibulacija se od klitoridektomije razlikuje po tem, da jo izvajajo na starejših dekletih, žrtvam pa ne izrežejo ščegetavčka in malih sramnih ustnic, marveč jih dobesedno zašijejo v velike sramne ustnice. Jasno, vse za užitek in zadovoljstvo bodočega moža.

Petič, morebitna selitev prireditve iz Abuje v Sun City bi bila v vsakem pogledu bolj praktične kot politične narave. Turistične agencije potnikom v Nigerijo za lastno varnost priporočajo cepljenje proti rumeni mrzlici in zobanje tabletk proti malariji, tistim bolj delikatnim, kar misice nedvomno so, pa svetujejo še injekcije proti steklini, hepatitisu, meningitisu in tifusu. Si predstavljate, da bi krhke lepotičke prešpikali z vsemi temi cepivi in po možnosti tvegali še kakšne nepredvidene reakcije organizma, ki bi se odražale na brezhibni zunanjosti pretendentk za lepotno krono? No way, jebeš Nigerijo, pakiramo za Sun City. Mimogrede, med najodmevnejše izjave naše nove mis zagotovo sodita dve: da je osvojitev najprestižnejšega lepotnega naslova najboljše, kar se lahko zgodi ženski, ter da sama ne more spremeniti ničesar in da se zato za bojkot prireditve ne bi odločila. Okej, lahko pa bi kljub temu v okviru spremljajočih humanitarnih aktivnosti pod geslom Dobrota je lepota javno izjavila, da se ji upira razglabljati o lepoti v deželi, kjer režejo ščegetavčke in šivajo vulve. A kaj ko misica pred kamero ne sme izreči besed kot ščegetavček in vulva. Misice pač niso spolna bitja. V simbolnem smislu so namreč tudi njim odrezali klitoris in zašili vulvo.