Daj-dam

Ko bushiji razglasijo alarm oranžne barve (druga najvišja stopnja), to pomeni, da je sicer nevarno, a da lahko ljudje še vedno kupujejo, kot je nedavno rekel ameriški komik Al Franken - in heh, če bodo kdaj razglasili alarm rdeče barve (najvišja stopnja), bo to pomenilo, da je zelo nevarno in da lahko ljudje kupujejo le online. Bush, ki je Američane takoj po 11. septembru pozval, da naj čim več kupujejo in zapravljajo, ker da to pomaga “vojni proti terorju” (hja, le malo je manjkalo, pa bi naštel še firme, pri katerih morajo kupovati), je odprl štacuno in se prelevil v krošnjarja, ki podkupovanje razume kot vrhunec multilateralizma. Bolje rečeno, Bush, veteran floridske volilne farse, ki išče svoj mali casus belli za pohod nad Irak, si je rekel: hej, če ne gre drugače, bom pa glasove kupil! In začela se je velika trgovina: quid pro quo. Ti meni - jaz tebi. Jaz tebi to - ti meni koncesijo za napad na Irak! Jaz Tarzan - ti Jane! Jaz Bush - ti kuš!

Če je mogoče kupiti volitve, je mogoče kupiti tudi Kanado, ki je, kot veste, zelo ostro proti napadu na Irak. Še več, za kako invazijo sploh noče slišati. Je? Noče? No, bila in ni hotela sta boljša izraza. Zakaj? Pazite: ameriška vojska je septembra na lepem oznanila, da bo vložila obtožnico proti dvema ameriškima bojnima pilotoma, dvema majorjema, Harryju Schmidtu in Williamu Umbachu, ki sta 17. aprila v Afganistanu s svojima F-16 zbombardirala kanadske vojake in pri tem štiri pokončala, osem pa jih ranila. Pomotoma, se razume. Friendly fire pač. To je bil kakopak eden izmed mnogih primerov “prijateljskega ognja” v Afganistanu (ameriški piloti so zadeli tudi sile prijateljskega Severnega zavezništva), toda primer “prijateljskega ognja”, ki je požrl kanadske vojake in v Kanadi dvignil veliko prahu (in zgražanj, se razume), gre zdaj kar naenkrat na sodišče. Ja, kar naenkrat - prej je ta “primer” miroval. Jebiga, naša pilota sta mislila, da nanju streljajo sovražniki, zato sta reagirala - v samoobrambi! Preiskave je bilo že zdavnaj konec, toda poročila ni bilo na spregled: vojaška skrivnost! Zdaj je drugače: bushiji so svoja vojaka preprosto žrtvovali, da bi impresionirali kanadsko javnost in kupili “pro” glas kanadske vlade. Iskreno rečeno, Bushiji so trenutno tako obupani in tako neučakani, da bi ju predali Kanadi ali pa celo Mednarodnemu kazenskemu sodišču, če bi bilo treba. Hej, samo da Kanada reče da! Kanada tako lepega poslovnega darila ni mogla zavrniti, zato je svoj “contra” hitro spremenila v “pro” - Irak naj takoj sprejme inšpektorje Združenih narodov ali pa naj se pripravi na ameriški napad!

Tudi v regiji očitno ne bo problemov. Busheva administracija je namreč te dni kongres zaprosila, da naj začasno odloži paket novih sankcij proti Siriji. Kar je čudno, huh - Sirijo so bushiji še pred kratkim uvrščali med rogue states, potemtakem med malopridnice, kot so Libija, Irak, Iran, Sudan, Kuba in Severna Koreja, ki da podpirajo in gostijo teroriste. Kaj je zdaj to? Salto mortale? Nič, Sirija je iraška soseda in Bush jo potrebuje za logistično oporo - iz Sirije se lažje juriša nad Irak. Da se bo jurišalo tudi iz Turčije, druge velike iraške sosede, ni dvoma - bushiji so Turčiji obljubili, da bo Irak tudi po invaziji in zamenjavi režima ostal v enem kosu, “enoten”. Bolje rečeno, bushiji so Turkom obljubili, da ne bodo podprli Kurdov in njihove želje po avtonomiji, česar se Turki bojijo kot hudič križa. Kaj pa največji in logistično najpomembnejši iraški sosedi, Savdska Arabija in Iran? Savdska Arabija je sicer poudarjala, da med napadom na Irak ameriška letala ne bodo vzletala z njenega ozemlja, toda bushiji po drugi strani - kljub vse večjemu besu v sami Ameriki - proti Savdski Arabiji, podpihovalki in gostiteljici teroristov (15 terorističnih ugrabiteljev je imelo savdski potni list, savdske verske šole so lansirna ploščad islamskega fundamentalizma ipd.), niso sprožili preiskave niti kakih sankcij, te dni pa so ji - za dobro mero - celo svečano obljubili, da Iraka po padcu Sadama Huseina ne bodo odpeljali iz OPECA, ker je pač jasno, da bi to lahko destabiliziralo naftni trg in predvsem ekonomijo Savdske Arabije. Kul, Savdska Arabija je takoj spet odprla vrata - ameriška letala bodo lahko vzletala s svete savdske zemlje, kot je rekel princ Saud al-Faisal. Brez skrbi, tudi Iran ne bo delal težav. Hej, le zakaj bi jih, če pa ga je Bush 12. septembra praktično umaknil s svoje razvpite “osi zla”: v govoru, ki ga je imel v Združenih narodih, je namreč Iran prikazal kot Sadamovo “prvo žrtev” in kot stalno žrtev terorističnih skupin, ki jih subvencionira Sadam. Nič, Iran vpišite v Bushevo rubriko.

Tudi Egipt je bil proti napadu na Irak, a je v navalu zvišane samozavesti pozabil, da je drugi največji prejemnik ameriške vojaške pomoči - no, Bush ni pozabil. Jordanija ni več skeptična do napada na Irak - bushiji so ji namreč sredi septembra na lepem povečali vojaško pomoč. Pakistan je prav tako hitro zavrgel svojo skepso - Bush se pač ni pritoževal, ko je general Mušaraf nedavno še dodatno priredil ustavo in zrežiral volitve. Somalija ne teži več - bushiji so nedavno s spiska sponzorjev terorizma vrgli tri Somalce in tri somalske firme. Mehika, začasna članica Varnostnega sveta, je jasno povedala, kaj hoče - da Amerika legalizira status treh milijonov “nedokumentiranih” mehiških delavcev. Quid pro quo. Rusija in Kitajska, stalni članici Varnostnega sveta, sta poslovni darili že dobili: bushiji so dali namreč vedeti, da nimajo nič proti ruskemu obračunu s Čečenijo, obenem pa so dosegli, da so Združeni narodi na spisek terorističnih organizacij postavili “Islamsko gibanje vzhodnega Turkestana”, s čimer so Kitajski izpolnili največjo željo - da bi lahko nekaznovano udarili po uighurskih separatistih v Xinjiangu.

In seveda: vseh pet stalnih članic VS - Amerika, Rusija, Kitajska, Britanija in Francija - preži na postsadamsko iraško nafto. Različni odnosi do napada na Irak, ki ga kažejo te države, zrcalijo različne naftne “deleže”, ki jih imajo te države v ameriškem paketu. Bolje rečeno, tiste države, ki so s svojim naftnim “deležem” v novem scenariju zadovoljne, so za takojšen napad, tiste, ki s svojim naftnim “deležem” niso zadovoljne, pa zavlačujejo. Toda na določeni točki bodo morale popustiti - Iraški nacionalni kongres, ki deluje v izgnanstvu in ki naj bi nasledil Sadamov režim, je oznanil, da bo dal pri nafti prednost “konzorciju”, ki ga vodi Amerika. Kot je dodal James Woolsey, nekdanji direktor CIE, zdaj “korporativni svetovalec” in vojni hujskač, bo novo iraško vlado nemogoče prepričati, da bo delala z naftnimi družbami držav, ki so bile proti napadu na Irak. Quid pro quo. Kje je urad za boj proti korupciji? Kje je Transparency International, ta “globalna koalicija proti korupciji”?

Sorodni temi v dnevnih novicah:

EU bo žal popustila

Amnesty International obsodila kompromis