Privilegirani in izobčeni

Imeti ali ne imeti prenosni telefon, sploh ni več vprašanje. Reklame nas celo prepričujejo, da je mobilnik že kar lep čas neločljiv del nas samih. Tudi številke, s katerimi nam postrežejo ponudniki brezžične telefonije, govorijo same zase. Mobitel, d. d., ima tako danes 1,314.661 uporabnikov svojih storitev. Vega se lahko pohvali z 29 tisoč priklopljenimi, SI MOBIL pa oskrbuje okrog 300 tisoč pogovora željnih ljudi. In če upoštevamo, da v Sloveniji živi malo več kot dva milijona ljudi, potemtakem le pičlih 350 tisoč državljanov nima osebnega mobilnega "zvonila". Če odštejemo starejše in nemočne, ki iz objektivnih razlogov ne morejo ali ne znajo odtipkovati številk, ostanemo pri izjemno nizki, empirično nepreverljivi številki pravih asketov, upornikov - ljudi, ki zavestno zavračajo mobilno telefonijo.

Tudi če bom zadnja ...

Primož Šterbenc je asistent na katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, ki protestno odklanja uporabo mobilnega telefona. "Širše populacije v zahodnem svetu postajajo zmeraj bolj nedovzetne za razmišljanje in delovanje na področju globljih, kontemplativnih vprašanj, ki pa vsekakor niso abstraktna, temveč se dotikajo izrazito vsakdanjih področij življenja (na primer vprašanji pravičnosti in solidarnosti)," začne z obrazložitvijo. "V Sloveniji že nekaj časa prevladuje tovrstno negativno vzdušje in ga nemara najbolje simbolizirajo trije M-ji: Mobitel, Mercator in McDonalds." Zdi se mu, da Slovenci najbolj uživajo pri neskončnem nakupovanju v megalomanskih nakupovalnih središčih ter do onemoglosti govoričijo, ali bolje, blebetajo po mobilnih telefonih, kar po njegovem kaže, da je forma začela izrazito nadomeščati vsebino. "Obstajajo nekatere poklicne skupine, katerim mobilni telefoni odločilno olajšujejo delovanje. Vendar pa sem po drugi strani prepričan, da večina populacije po mobilnih telefonih popolnoma iracionalno in nekoherentno govoriči. Takšna situacija je pripeljana 'ad absurdum', saj imajo svoje 'mobilce' tudi osnovnošolci in celo mlajši otroci."

Zatrjuje, da se ljudje ne znajo več ustaviti, zazreti predse in misliti: "Takoj ko se ustaviš, je namreč treba preveriti mobitel. Vse manj ljudi se ob teh 'veličastnih' možnostih komuniciranja spomni na nekatere izrazito eksistencialne probleme: grozovito mučenje živali, ki se vsakodnevno dogaja po vsem svetu in ki bi ga lahko odpravili z malo dobre volje, v nebo vpijoče socialne razlike, ki nastajajo v Sloveniji, ter množico brezposelnih, ki vsakodnevno životarijo in razmišljajo o samomoru."

Poleg tega so razlog za zavračanje brezžične telefonije za Primoža, ki je tudi podpredsednik Zveze društev proti mučenju živali, materiali, iz katerih izdelujejo brezžične telefone. "Za izdelavo je potrebna ruda, ki se v veliki meri pridobiva v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo. Ko v tej afriški državi kopljejo to rudo, intenzivno uničujejo življenjsko okolje goril, teh veličastnih živali in naših zelo tesnih sorodnikov. Še malo, pa bodo izumrle. A kaj bi to, ko je novi model mobilca tako 'poceni in zmogljiv' ..."

Žalosti ga, da se redkokdo vpraša, ali je res nujno, da korporacije, ki skrbijo za mobilno telefonijo, iz dneva v dan obračajo kolosalne denarce. "Populacije pa so permanentno zreducirane na množico ovac, ki zvesto in popolnoma nekritično kupujejo nove in nove modele 'mobilcev' - manjše, lepše, zmogljivejše ... " Zato se sprašuje, ali so tisoči in tisoči tistih, ki se nenehno deklarativno razglašajo za "antiglobaliste", tudi tako kritični do mobilne telefonije.

22-letna aktivna antiglobalistka Ana, doma iz Primorske, zase pravi, da mobilnega telefona ne bo imela nikdar, pa tudi če bo zadnja v Sloveniji, ki ga nima. "V Sloveniji nas je bilo veliko več takih, ki so tudi nekoč trdili, da ga ne bodo imeli nikoli. Pa sva v mojih krajih ostala samo dva. Velika večina antiglobalistov v Sloveniji ima mobilnik, menda ne najboljšega modela, ampak imajo ga. Čeprav imajo vsi telefoni znamke globalnih korporacij in z nakupom prispevajo k njihovemu dobičku." Prenosnega telefona nima predvsem zato, ker noče biti dosegljiva vsepovsod, pa tudi zato, ker telefonov nasploh ne mara. "Ko greš v bar s prijatelji in jim začnejo zvoniti telefoni, nisi več prepričan, ali so na kavi s tabo ali s svojim mobilnikom." Sicer pa meni, da je mobilnik zmeraj dobrodošel na kakšnem protestu: "Tisti, ki se borijo proti globalizaciji z vsemi štirimi, imajo mobilnik le med protestom. Kasneje, ko ga ne rabijo za delo, ga ne uporabljajo več." V mobilniku vidi tudi priročno sredstvo za nadzor množic."Še pred tremi leti smo bili vsi dosegljivi na normalnem telefonu. Zdaj pa če nisi priklopljen, nisi več normalen."

Statusni simbol in privilegij

Zunaj "rahlo sprevržene normale" se počuti tudi Igor Vidmar, organizator koncertov, siva eminenca na področju alternativne rockovske kulture itd., ki svoje neimetje prenosnega telefona pojasnjuje preprosto: "Nimam ga, ker ga vsi ostali imajo." Kot neimetnik čuti, da je nekako na robu nekakšne polobvezne "socialne mrežnosti": "Kot da bi mi manjkalo tretje uho, ki ga imajo vsi ..." Pred desetimi leti, ko je nujno potreboval mobilnik, je bil pregrešno drag. "Sedaj je to, da ga nimam, moj statusni simbol." Med novimi življenjskimi navadami, ki jih je oblikovala mobilna telefonija, pa ga ne moti samo "non-stop" dosegljivost in vsesplošno "gdje-si-mujevstvo", temveč tudi občutek, da sogovornik/-ca "ni-čisto-tu". "Jaz sem enostavno pripadnik analogne in ne digitalne generacije. Zato me trend, ki so ga med drugim sprožili najstniki, ne bo prevzel. Hude poslovne potrebe nimam, zasebno komuniciranje prek mobilnika pa se mi zdi ekstremno površno."

Površnost mobilne komunikacije moti tudi predstojnico katedre za socialno in politično psihologijo (FDV) Mirjano Ule. "Prijateljske vezi ohranjam na bližino, službene stike pa z elektronsko pošto, ki jo lahko pogledam takrat, ko si to zaželim. Telefon pa me zmoti vedno v nepravem trenutku," je pojasnila in dodala, da ima občutek, da jo mobilni telefon bolj ovira, kot ji pomaga.

29-letni pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj tudi meni, da je veliko lažje delati v tišini kakor pa tedaj, ko te nekdo nenehno kliče. To, da tako kot njegov oče nima prenosnega telefona, ima za razvado, ki mu daje več miru. "Stalna obsedenost s telefonskimi pogovori zmanjša možnost pravega, kakovostnega pogovora. Zato ker resničen pogovor temelji na neki časovni razdalji (mobiteli jo ves čas zmanjšujejo), v kateri je več prostora za premislek." Če mobilnik zelo potrebuje, si ga sposodi na ulici. "Veliko manj poveš, stalno si dosegljiv - to je nekakšna oblika nadzorovanja drug drugega."

Nekoliko drugačna je zgodba ignoriranja mobitela nekdanjega poslanca državnega zbora dr. Boruta J. Sommereggerja, ki sedaj opravlja delo namestnika direktorja Urada za verske skupnosti. "Začelo se je v državnem zboru, ko sem se odpovedal pravici do službenega mobitela." Svoje askeze nikoli ni hotel poveličevati: "Enostavno se mi zdi neokusno, da morajo davkoplačevalci plačati telefon poslancem, ki imajo razmeroma dobro plačo. Poleg tega nihče nikogar ne sili, da ima državni telefon." Kasneje je ugotovil, da ga lahko najdejo vsi, ki to hočejo, tudi brez prenosnega telefona. "Imam pa težave v narekovajih. Ljudje mi enostavno ne verjamejo, da nimam mobilnega telefona, in sumijo, da jim ne zaupam dovolj, da bi jim dal svojo telefonsko. Ljudje brez mobilnikov smo postali nekakšni eksoti!"

Dosegljivost drugače

Zanimivo je, da do vseh zgoraj omenjenih sploh ni bilo težko priti. Dosegljivi so na stacionarnih telefonih (če jih ni, se oglasi avtomatska tajnica ali faks) ali izjemno hitri z odgovori prek elektronske pošte. Na koncu pogovora so zmeraj dodali: "No, vidite, tudi vi ste me našli!"

Brane Kovič, 49-letni umetnostni kritik, mobilnika nima, ker ga ne potrebuje. "Če sem v Ljubljani, sem dosegljiv dopoldne. Enkrat na dva meseca se zgodi, da grem od doma prej, a takrat se mi lahko pošlje faks, mail ali se me pokliče kasneje. Že na fiksni telefon me dobi preveč ljudi, da pa bi bil na razpolago 24 ur ... Rad imam svoje udobje, svoj čas, ki ga rad sam organiziram. Tisti, ki me res potrebuje, me bo že našel." Čeprav ljudje nenehno govorijo, se mu zdi, da si imajo ravno zaradi mobilnikov čedalje manj povedati in je besednjak govornikov vedno ožji. "Gre za komunikacijo, ki je sama sebi namen. Da o banalnostih, ki vas čakajo v kinu, gledališču, na sestankih, niti ne govorim."

Slikar in grafik Pavel Medvešček, 69-letnik iz Nove Gorice, mobitela nima, čeprav ga imajo v njegovi družini vsi. "Ne rabim ga in nočem izgledati kot kak kavboj, ki ima ob strani namesto pištole mobitel ali celo dva. Verjetno pač imajo take službe, da ga morajo imeti. Jaz ga celo ne znam uporabljati." Da ga ljudje dobijo, pomagata žena in sin.

Jadranka Ljubičič, kustosinja Alkatraza, galerije iz osrčja Metelkove mesta, pa svojo dosegljivost zunaj mobilnega omrežja pogosto plačuje s pretrganim spancem - ljudje jo kličejo domov zgodaj zjutraj. "Sicer lahko tudi mobitel izklopiš. Toda če ga imaš, ljudje nekako pričakujejo, da boš dosegljiv 24 ur na dan." Vendar navkljub vsemu Jadranka ni nikoli razmišljala o nakupu: "Tudi brez mobitela se da živeti."

Vdani

Število "mobi upornikov" je čedalje manjše. Oskar Mulej, študent Filozofske fakultete (bodoči zgodovinar in filozof), za zdaj raje udobneje živi, si privošči pivo več, kot pa plača stroške telefoniranja. A prijatelji, ki so mu ves čas očitali "odklopljenost" (saj si je mobilnik nenehno sposojal), so mu omogočili uporabo zastonj. "En mesec mi je nenehno padal iz hlač in se je nato hitro pokvaril," je pojasnil svojo kratko izkušnjo. Tako je nekoč ostri nasprotnik mobilne telefonije (na obleki je nosil celo našitek s prečrtanim mobijem) postal vsaj začasni uporabnik. "Sedaj ga spet nimam in ga tudi ne nameravam imeti. Nimam pa več časa kritizirati vsake stvari, zato nisem več načelni antimobijevec. " Dobi se ga na elektronski pošti ali (v skrajnem primeru) ob punci, na njen mobitel.

Še eden primer popustljivosti je zaslediti v živalskem vrtu. Še pred kratkim le od sedme do pol osme ure na stacionarnem telefonu dosegljiva biologinja ljubljanske živalskega vrta Irena Furlan ima trenutno v lasti svoj prenosnik. Najraje ga ne bi imela (zato ga tudi nenehno pozablja), ampak njeno delo na terenu, torej službene obveznosti, jo je potunkalo med "priklopljence".

Tudi zgodovinar Gorenjskega muzeja v Kranju Jože Dežman je dobil mobitel pred nekaj meseci. "Kapituliral sem pred svetom!" Pravi, da je bilo podobno tudi pri pridobivanju vozniškega izpita, ki ga je opravil šele po tridesetem letu. "Naredil sem ga na silo zunanjega sveta." Zase pravi, da je s kmetov, in ker je pred kratkim kupil zemljo, se je ponovno zavedel, kako lepo je hoditi po svetu s krampom in lopato v nekakšnem odporu proti histeriji civilizacije. Toda vse kaže, da je "socialna omreženost" postala nekaj neizogibnega. "Mobi nasprotniki" pa izumirajo in evolucionirajo kot nekdaj dinozavri pod pritiskom sprememb - tokrat ne v svetu narave, ampak v svetu potrošnje.