Zelena nedelja

"Reševanje namesto obtoževanja," je v oči bodel napis na plakatih ob prihodu pred Hišo Willyja Brandta. V bazi Schroederjeve SPD (socialdemokrati) je snemalec enega od enajstih tamkaj postavljenih studiev nemških televizij majhni skupinici zbranih razlagal, da se je pogovarjal z bazo in da "nihče ne ve, kakšen bo izid". V hiši trikotne arhitekture je bilo okoli dva tisoč ljudi iz nemških medijev in približno 500 tujih novinarjev, ki so jim socialdemokrati namenili prva tri nadstropja stavbe. Naslednja tri so prihranili zase in tja je mimo novinarjev zdrsnila tudi pravosodna ministrica Herta Daeubler - Gmelin z možem, ki je podpiral svojo ženo in ne "tiste časopisne". Pojasnila je, da obstajata dve različici njenih besed s katerimi naj bi Busheve metode primerjala s hitlerjevimi, to naj bi bil potrdil tudi (SPD nenaklonjeni) Bild am Sonntag. "Govorila sem s kanclerjem in zato tudi sem tukaj," je bila odločna in ne pretirano prijazna do sedme sile. Vseeno je bila ministrica prva članica stare/nove vlade, ki je odstopila dan po volitvah.

Še pred pričetkom glasovanja so nedeljsko zbiranje glasov razglasili za konjsko dirko s fotofinišem, to je bilo mogoče zaznati tudi po vonju znoja v zraku. Pa so bile prve ure pred zaprtjem volišč (ob 18.00) še razmeroma mirne, poleg novinarjev so se zbirali tudi člani stranke. Pot do tiskovnega središča je - ironično - vodila skozi hodnik, kjer so visele fotografije Elle Fitzgerald, Maxa Roacha, New Yorka in drugih ameriških podob. Zdelo se je, da skušajo rdeči znova pokazati, da niso protiameriško, ampak protibushevsko naravnani. V volilnem štabu CDU, Hiši Konrada Adenauerja, se je medtem prav tako zbrala solidna skupina novinarjev, CDU in CSU pa sta na proslavitev svoje zmage povabili okoli 20.000 ljudi. Pozneje se je to izkazalo za 20.000 preveč ...

Malce pred zaprtjem volišč so pričeli objavljati prve vmesne izide. Na televiziji ZDF (sicer naklonjeni desni opciji) so zasijali prvi podatki: CDU 39, SPD 37 odstotkov. Pričel je teči scenarij, ki je hišo umiril in zaradi katerega so se člani vladajoče stranke pogreznili v temačne misli. Izidi se naslednje ure niso bistveno spreminjali. Četrt ure po 19.00 sta na oder krščanske unije družno stopila oba predsednika strank, Stoiber in Angela Merkel. Bavarec Edmund se je razglasil za kanclerja, le šampanjca še ni hotel odpreti, širok nasmeh pa je bil iskren. Bil je nekaj ur oddaljen od cilja, ki mu je mesece polzel iz rok, pa čeprav se je razlika manjšala z vsako novo objavo podatkov o izidih. Tip z napisom Wahlbackstage je nekaj zaupnikom na stopnišču Brandtove hiše pojasnjeval, da bo Gerd na oder prišel malce pozneje, "ker izidi še niso ugodni".

Pravi kancler s svojim ekskurzom na oder za zgradbo ni smel preveč odlašati, čeprav je zaostanek še vedno znašal slab odstotek. Schroeder je deloval dostojanstveno, a neprepričljivo; malce v krču je pozabil gestikulirati z obema rokama, govoril je o "razburjenju" in prvič po dolgem času pozabil omeniti zmago. Iz centrale CDU so prišle novice slovaškega kolega, ki je razlagal, zakaj se unija nikoli ne bo priljubila novinarjem: "Ko je Schroeder nastopil na TV, so v volilni centrali CDU utišali ton na vseh televizorjih na ničlo. Tudi njihovi novinarji so naglas nasprotovali temu, a ni pomagalo." Enako so storili kasneje, ko je v bazi zelenih na oder stopil prvi mož pravih volilnih zmagovalcev, Joschka Fischer. Njegova stranka je v vzporednem koalicijskem dvoboju prekosila FDP z 8,6 nasproti 7,4. Medtem ko je Joschka slavil, so "poznavalci razmer" na CNN odstotke rdeče SDP veselo risali v rumeni barvi, rumene unije pa v rdeči, kar je nemalo zabavalo zbrane poročevalce.

Ob 20.00 je razlika znašala le še 0,2 odstotka, čez 24 minut pa je bil izid izenačen, naslednja objava je prinesla vzdih navdušenja in aplavz. Promile vodstva je pri rdečih naenkrat odpravil vso hladnost na obrazih in jim vrnil optimizem, hkrati pa se je povečala količina popitega piva. Stoiberju, ki je takrat letel v Muenchen, se je verjetno pošteno kolcalo, saj so se ga mladi socialdemokrati spominjali v svojih pesmicah kot "Vsakdo bo kancler, le Stoiber ne" ter podobnih domislicah, med katerimi velja omeniti še: "Kakšna je razlika med nogometom in politiko? V nogometu štejejo Bavarci za favorite."

Rokerji, črnci, hiphoperji, predvsem pa ljudje v oblekah brez suknjičev so s širokimi nasmehi in židane volje krožili naokrog bolj sproščeno, nekaj sto novinarjev pa je čakalo kanclerja, ki pa ni želel ponoviti konkurentove napake in je čakal, da so bili izidi uradno potrjeni. 8204 glasovi razlike se sploh ne morejo izraziti v promilih, vendar je bil predvolilni boj vladajoče koalicije uspešnejši. Najbolj tisti stranke Zelenih. Ljudje so si pozneje to razlagali različno. Mlada uradnica Sabinne je uspeh razlagala z "željo precej ljudi, da bi Joschka ostal zunanji minister, zeleni pa v vladi. Zato so siceršnji volivci komunistov glasovali zanje." PDS je igrala na tri neposredne parlamentarne mandate, ki bi ji število zastopnikov dvignilo za približno desetkrat. Dobila je dva, tretjega ji je speljal zeleni Christian Stroebele. Pa uspeha ne gre pripisati zgolj Fischerju, saj je "tudi Renate Kuenst, kmetijska ministrica, delo opravljala dobro".

Predvolilni boj zelenih je bil manj agresiven ali širok kot tisti njihovih tekmecev za zaupanje Nemcev. Zabavni plakati tipa Navzven minister, navznoter zelen ali Da Evropa ne zdrsne na desno so bili skorajda edino, a zato toliko bolj razširjeno agitatorsko sredstvo ekologov. Corinna, urednica na študentski radijski postaji, uspeh pojasnjuje z "mirnostjo, ki jo predstavlja najbolj priljubljen nemški politik, ter z njegovim načinom delovanja. Zeleni so precej pridobili s koalicijsko pozicijo proti iraški vojni." "Menim, da je ljudem postalo jasno, da je treba ostati v vladi, če hočeš delovati. Afere v drugih strankah in poplave so pripomogle k temu. Tudi zunanja politika je bila uspešna," je razlagal Alexander, ki bi mu Joschka lahko bil oče. "Njegovo delovanje je bilo dobro, on pa - v nasprotju z drugimi politiki - simpatičen." Nasploh so bile poplave voda na mlin zelenim, kot je povedala starejša gospa Anita: "Ljudje so se po poplavah znova pričeli zavedati, da je treba varovati ozračje in naravo." Podobno je izide razumela borka za pravice kitov Katarina, ki je pred volitvami in po njih iskala ekološko podporo na leipziških ulicah. "Prvič zaradi poplav, drugič zaradi želje po rdeče-zeleni vladi, a niso želeli glasovati za rdeče. Fischer pa je kontroverzna, a priljubljena osebnost," je razlagala. Starejši konservativni volivec Guenther je eden tistih, ki niso bili navdušeni: "Zeleni so malce mimo, ampak znova jim je uspelo priti v vlado. Za Schroederja je bila to edina resna koalicijska možnost." Kritičen je bil tudi do mednarodne politike. "Zunanje ministrstvo nima najbolj zelenega programa. Ta vladna stranka pogosto izgubi tla pod nogami." Star novinarski maček Werner je delovanje zelenih opisal zelo pragmatično: "Zeleni so, kot vsi politiki, zaletavi in se motijo. Toda pozneje so sposobni priznati svoje napake in jih skušajo popraviti."