Ampak ta tip je hotel ubiti mojega očka!

Avgusta je bilo še vse okej. Bush je tedaj sicer izustil enega izmed svojih najbolj grotesknih bušizmov (“Naša najpomembnejša naloga je, da branimo domovino naše dežele”), toda nenehno je poudarjal, da nima še nobenega načrta za napad na Irak. Potem je eksplodiral! Hočem vojno! Gremo nad Bagdad! Kaj mu je, smo se spraševali - zakaj hoče Sadamovo glavo? Šlo mu je le še na slabše. Le še pihal je in sikal - globoko v sebi je ihtel. No, 26. septembra v Houstonu, doma tako rekoč, ni več vzdržal tega pritiska. Vse zavore so mu popustile. Zajokal je: “Ampak ta tip je hotel ubiti mojega očka!” Jezus! Ja, leta 1993 naj bi neki kuvajtski tihotapci alkohola po Sadamovem naročilu pacali atentat na Busha starejšega - na očka. In mali Bush očitno Sadamu tega ne more in ne more odpustiti. Noče. Ne zna. Ampak ta tip je hotel ubiti mojega očka! Bush je 12. septembra v Združenih narodih rekel le, da je Sadam skušal ubiti bivšega ameriškega predsednika - zdaj je povedal vse. Tega preprosto ni več mogel tiščati v sebi. Njegov terapevt mu je očitno rekel - George, to moraš dati iz sebe! Izpljuni! Da se ti ne ponovi slana prestica!

Še malo, pa bo na dan potegnil mamo - Sadamovo. Ni čudno. Bush ima na tisoče razlogov za obup. Kamorkoli gre, ga namreč pričaka masa protestnikov. V Arizoni - v Phoenixu in Flagstaffu - se jih je zbralo več kot 1.000. V Denverju več kot 2.000. V San Franciscu okrog 7.000. Celo v Maineu se jih je zbralo nekaj 100, toda bili so tako jezni, da so jih 14 aretirali. Slogani so nihali med “Zaradi nafte ne bomo prelivali krvi” in “Bush = Hitler”, hit - povsod - pa se že dlje časa glasi: “Drop Bush, not bombs!” V Washingtonu, v neposredni bližini Bele hiše, je med zasedanjem Svetovne banke in Mednarodnega monetarnega sklada protestiralo nekaj tisoč kontrabušističnih antiglobalistov - že prvi dan so jih robocopi aretirali 649! V Rimu se je sočasno zbralo 100.000 protestnikov, v Londonu pa 400.000. In pomislite - tja Bush sploh ni prišel. Si predstavljate, da bi se tam tudi prikazal?! “Ne, gospod - svojega sina vam ne dam!” Protivojno gibanje je naenkrat začelo kazati zobe. Ja, naenkrat - kar na lepem. V vseh teh krajih so pričakovali protestnike, toda nikjer jih niso pričakovali toliko. V dokaj konservativnem Denverju so organizatorji pričakovali 100 protestnikov - prišlo jih je več kot 2.000. Ameriko so obšli protivojni letaki, zgibanke in brošure, internet so preplavile vse bolj prometne protivojne spletne strani, War Times, protivojni časopis, ki sicer izhaja v San Franciscu, so delili brezplačno, v najbolj udarnih časopisih so objavljali protivojne oglase, različni akcijski odbori in pacifistične skupine, tudi “ženske lige” in katoliški levičarji, so pozivali k množičnim, nacionalnim, vseameriškim demonstracijam in maršom, vsi skupaj pa so v oktobru najavili serijo novih protestnih shodov - v Bostonu (Massachusetts), Baltimoreu (Maryland), Augusti (Georgia), Manchestru (New Hampshire), Tampa Bayu (Florida), Knoxvilleu (Tennessee) in Pensilvaniji, skratka, povsod, kjer se bo prikazal Bush. Ali pa Dick Cheney. Ameriška civilna družba se je zganila. Od spodaj navzgor. Manjkal je le Gandhi. Če je Bush te dni gledal televizijo, jo je zasovražil. Gotovo si je rekel: Jebeni kvekerji!

Tudi kongresni demokrati so na lepem spremenili melodijo, bolje rečeno - prisiljeni so jo bili spremeniti, kajti državljani, protivojno nastrojeni, se razume, so jih dobesedno zasuli z bučnimi, strastnimi, intenzivnimi faksi, telefonskimi klici in e-maili. Aktivistični vzkliki “Pišite svojemu senatorju” in “Pokličite Belo hišo in recite Ne vojni” - če ne zdaj, kdaj? vzelo vam bo le nekaj minut! - so končno naleteli na plodna tla. In ugovor vesti je bil prehud. Še več, oba demokratska liderja, Tom Daschle in Richard Gephardt, ki še malo prej nista imela nič proti podpisu kongresne resolucije o napadu na Irak, sta začela na lepem zavlačevati in kongresno glasovanje taktično prelagati. Hja, zazdelo se je celo, da bi lahko demokrati zdaj končno ustavili Busha in njegovo slo po resoluciji, ki bi mu dala izvršno moč, kakršne ni imel še noben ameriški predsednik, še zlasti po tem, ko je Daschle v kongresu divje, zelo ostro in bombastično napadel Busha, ki je na republikanskem shodu v New Jerseyju oznanil, da se “demokrati ne menijo za varnost ameriškega ljudstva”. Da je Bush “vojno proti terorju” povsem spolitiziral in jo podredil kontekstu republikanske predvolilne kongresne kampanje, si zdaj upajo na glas izreči tudi demokrati, celo senatorka Hillary Clinton (kritika “vojne proti terorju” se ji zdi zdaj “vrhunec patriotizma”), ne da bi pri tem tvegali, da jih bo kdo - še najmanj Bush - razglasil za “izdajalce” in “simpatizerje al-Kajde”. Navsezadnje, pred dnevi so našli disketo, na kateri Karl Rove, eden izmed Bushevih glavnih strategov, republikanske kongresne kandidate poziva, da naj se v svojih predvolilnih kampanjah “osredotočijo na vojno”, podpredsednik Cheney pa je šel celo tako daleč, da je izjavil, da bi izvolitev nekega kansaškega republikanca “pomagala dobiti vojno proti terorju”. Hu-a!

Ni kaj, dokler bo na oblasti Bush, bodo vojne le predvolilne kampanje. Ne čudi, da so tudi zvezdniki prejšnje administracije - Bill Clinton, Al Gore in Madeleine Albright - zdaj prešli v ofenzivo in začeli Busha svariti pred unilateralno norostjo in iracionalnostjo. Madam je rekla: “To, da si želiš vojno, ni ameriško. In za vodstvo ni zdravo, če podcenjuje tveganje, ki ga prinaša vojna, ali pa če - tako kot ta administracija - stalno spreminja razloge za vojno.” In seveda - še celo Barbra Streisand se je ojunačila in Gephardta, sicer šefa demokratov v predstavniškem domu, pisno pozvala, da naj “gre v ofenzivo” proti Bushu, ki da hoče z napadom na Irak “le preusmeriti pozornost od ameriških notranjih problemov in svoje nesposobnosti, da bi onemogočil al-Kajdo, sploh pa, Sadam Husein ni bombardiral Svetovnega trgovinskega centra.” Kar je zoprno. Barbra ima namreč zelo zanimivo in široko vplivno področje - ženske zrelih let, matere in žene, ki se vedno med prvimi odvrnejo od vojne. In ko se enkrat odvrnejo od vojne, začne podpora vojni tako naglo izgubljati kritično maso, da lahko vrhovni komandant oboroženih sil plane le v silovit plač: “Ampak ta tip je hotel ubiti mojega očka!” Točno, ratingi vojni proti Iraku, republikanskim kongresnim kandidatom in samemu Bushu padajo. In šit - Irak je pristal na vse pogoje Združenih narodov! Bush je potem v sredo od kongresa izsilil resolucijo o napadu na Irak - no, vsaj obljubili so mu jo. John Warner, republikanski senator, je dahnil: “Gospod predsednik, ustregli smo vašemu očetu - in ustregli bomo tudi vam!” Ooo.

Rudy Giuliani, bivši župan New Yorka, je nedavno objavil knjigo Leadership, v kateri razkriva, da se je tri dni po napadu na WTC na Busha obrnil s prošnjo: “Če boste prijeli Osamo bin Ladna, bi ga rad osebno usmrtil!” Toda Bush je ostal Bush - mala, egoistična očkova dividenda. Osamo je zamenjal za Sadama, ki ga hoče zdaj na vsak način usmrtiti - kar sam, se razume.