Stipe vs. Slobo

"Na pričanje ste poklicali problematično pričo, ki je imela kriminalno vlogo v uničenju Jugoslavije." Že prve besede, s katerimi je Slobodan Milošević pozdravil pričanje hrvaškega predsednika Stjepana Mesića pred haaškim sodiščem (ICTY), so napovedovale vroče in po svoje zgodovinsko srečanje. Prvič se je namreč zgodilo, da se je na kakem mednarodnem sodišču za vojne zločine na sojenju proti bivšemu predsedniku države v vlogi priče pojavil predsednik neke druge države. Že to je bilo dovolj za organizacijo Helsinki Watch, da je ta dogodek ocenila kot prelomnico in znak, "da se svet spreminja in kakšna bo pravica v prihodnje".

Dvodnevno pričanje Stjepana Mesića pred haaškim tribunalom se je kmalu sprevrglo v doslej verjetno najbolj oster besedni dvoboj od začetka sojenja osumljenim za vojne zločine na tem mednarodnem sodišču. Noč po prvem srečanju po desetih letih (in najverjetneje zadnjem v življenju) sta Mesić in Milošević preživela le petnajst minut oddaljena drug od drugega - Mesić je prenočeval v razkošnem hotelu, Milošević pa v svoji celici. Navzkrižno zasliševanje se je nadaljevalo naslednje jutro. In čeprav je večina ostrih izjav in provokativnih vprašanj, izrečenih pred kamerami, na sodišču spominjala na žalostno ponovitev podobnih besednih dvobojev na začetku vojne v nekdanji Jugoslaviji in so bile te izjave bolj kot sodišču očitno namenjene medijem, se je tokrat bolj kot kdaj prej pokazala vloga, ki sta jo sedanji hrvaški in bivši srbski in jugoslovanski predsednik odigrala v letih razpada Jugoslavije.

Debla kot orožje

Zgodbi, ki sta jo že prvega dne sojenja bolj ali manj prepričljivo pripovedovala hrvaški predsednik Mesić in obtoženi Milošević, ta jo je predstavljal skozi svoja vprašanja, sta bili pričakovani. Hrvaški predsednik je z različnimi podatki dokazoval, kako so po spoznanju, da enotna Jugoslavija dokončno razpada, Srbi v Krajini, vrh nekdanje JLA in "okrnjeno" predsedstvo nekdanje SFRJ v tesnem sodelovanju in ob navodilih Slobodana Miloševića delovali v smeri ustvarjanja "velike Srbije" z mejo na liniji Karlovac-Karlobag-Virovitica. "Aprila leta 1990 je bila v Kninu razglašena SAO Krajina. V Hrvaški v občinah s pretežno srbskim prebivalstvom piše: 'To je Srbija'. Iz Srbije prihajajo tisti, ki manipulirajo s srbskimi množicami. Zakaj? Zato ker je bilo treba zanetiti upor med Srbi na Hrvaškem, da bi dobili inicialno kapsulo za preselitev vojne v BiH. To je tisto, kar je pravzaprav delal obtoženi in za to mora odgovarjati, vse radikalne izjave pa so žal samo odgovor na aktivnost obtoženega," je zatrjeval Mesić in navajal izjavo Borisava Jovića, ki naj bi mu dejal, da Srbije Hrvaška ne zanima, pač pa jih zanima "66 odstotkov Bosne, kjer je bila in bo ostala srbsko ozemlje".

Vsi incidenti na začetku vojne so bili po Mesićevem mnenju izzvani s strani KOS-a JLA in akcij generala Aleksandra Vasiljevića (nekdanjega zasliševalca ljubljanske četverice, ki bo kmalu pričal pred haaškim sodiščem). Cilj teh provokacij je bilo razbijanje nekdanje SFRJ, ustvarjanje konfliktov, v katerih bi posredovala Jugoslovanska armada, ki je bila medtem že "srbizirana", s čimer bi se pod pretvezo ustvarjanja tamponskih con "izrisale meje po Miloševićevem načrtu". Ko se je armada umaknila iz Slovenije, pri čemer je Stjepan Mesić, kot je sam opozoril, edini glasoval proti tej odločitvi, je postalo jasno, da "je bil to konec Jugoslavije in operacionalizacija Miloševićeve velike Srbije". Mesić je precej časa namenil pojasnjevanju svoje vloge v predsedstvu SFRJ. Sodišču je pojasnil, da kot "personifikacija vrhovnega komandanta oboroženih sil nikoli ni mogel dobiti Kadijevića, zveznega ministra za obrambo, na sestanek v svoj kabinet". Nekajkrat sta se sestala v kabinetu Kadijevića in tedaj naj bi Kadijević na vprašanje Mesića, "zakaj posluša Miloševića", odkrito dejal, da so "drugi še slabši od Miloševića".

Na sestanku z Borisavom Jovićem, srbskim članom predsedstva SFRJ, in predsednikom krajinskih Srbov, Milanom Babićem, je Mesić opozarjal, da bodo Srbi na Hrvaškem zaradi Miloševićeve politike "pretrpeli veliko škodo", da bodo "vse izgubili" in da Babić "ne bo imel niti ordinacije". "Mislim, da se je tako tudi zgodilo," je pred haaškim sodiščem pristavil hrvaški predsednik.

"Karkoli smo želeli sporočiti Miloševiću, je bilo, kot da bi gluhemu rekli dobro jutro," je Mesić podrobno pojasnjeval, kako je po opravljanju nalog predsednika predsedstva SFRJ, predsednika parlamenta in vlade Hrvaške zaradi nestrinjanja s politiko HDZ, ki je vodila v delitev BiH, zapustil nekdanjo vladajočo stranko na Hrvaškem. Opisal je, kako se je hrvaški predsednik Tuđman s sestanka z Miloševićem v Karađorđevu vrnil z spremenjenimi pogledi, ker naj bi mu Milošević na tem sestanku na štiri oči predlagal delitev Bosne in Hercegovine. Še bolj zanimivo je bilo Mesićevo pričevanje o pogovorih, ki naj bi jih njegov tajnik slišal za vrati "okrnjenega" predsedstva SFRJ in kjer naj bi Milošević menda zahteval, da vojska zavzame Zagreb. Žal se je pozneje izkazalo, da priče teh pogovorov ni več med živimi. Na Miloševićevo oceno, da je "zločince treba preganjati in kaznovati", da pa je "vprašanje, kdo je tu zločinec", je Mesić hladno odgovoril, da se "njemu tu ne sodi", Milošević pa je na to odvrnil, da je "prav v tem tudi težava".

Miloševićevo navzkrižno zasliševanje Mesića je bilo izvedeno v njegovem znanem slogu. Bivši predsednik Srbije in ZRJ je že po nekaj stavkih poskusil izvesti preobrat, po katerem ne bi bilo več jasno, kdo je obtoženi, kdo sodnik in kdo priča. Čeprav je tudi sodnik May nekajkrat opozoril Miloševića, da je zanj pomembno le razkrivanje dejstev, ki govorijo o njegovi vpletenosti ali nevpletenosti v krvave dogodke na Hrvaškem, je Milošević s svojimi vprašanji poskušal predvsem dokazati nekredibilnost Mesićevih trditev. Milošević je skozi svoja vprašanja izzival Mesića, naj prizna, tako kot piše v naslovu njegove knjige, da je "razbil Jugoslavijo", da je imel stike s hrvaškimi politiki iz Bosne in vedel za zločine, da je kot predsednik parlamenta moral vedeti za vpade hrvaške vojske na ozemlje BiH in da so intervencijo JLA izzvali napadi hrvaških oboroženih sil na občine z večinskim srbskim prebivalstvom. Milošević je ob tem navedel izjavo Franja Tuđmana, izrečeno 24. maja 1994 na Trgu bana Jelačića, da "vojne ne bi bilo, če je Hrvaška ne bi hotela", in da je zato Hrvaška vodila politiko pogajanj kakor tudi "oblikovanja vojnih enot". Spopade na Hrvaškem so po Miloševiću izzvali hrvaška nacionalistična politika, odpuščanje ljudi z dela zaradi nacionalne pripadnosti in ozračje strahu.

Živčni Milošević

Milošević je Mesića prosil tudi za komentar izjav saborskega zastopnika Damira Mejovška, ki je dejal, da "ne verjame Srbom, niti ko nosijo darove", in poslanca Klarića, ki je predlagal, naj hrvaška "izolira Srbe, tako kot je Irak izoliral Kurde". Navedel je nekaj zakonov in odločitev, v katerih so Hrvaška in njene ustanove uvedle diskriminacijske zakone. "Ali vam je znano, da je sabor Hrvaške že 14. maja 1887 sprejel zakon o uporabi cirilice? ... Ali vam je znano, da je to odločitev hrvaški sabor leta 1990 ukinil in ukinil cirilico kot uradno pisavo? Ali se spomnite vrste zakonov, da ne govorimo o prevzemanju simbolov nacistične NDH? V Zakonu o Hrvaški akademiji znanosti in umetnosti (HAZU) na primer piše, da je pravna naslednica HAZU med letoma 1941 in 1945. Leta 1991 se ne predvideva niti en dinar za šole Srbov na Hrvaškem, daje pa se za šole manjšin, Italijanov, Madžarov, Rusinov in tako naprej? ... Je to točno ali ne?" je spraševal Milošević. Mesić je na to odgovoril s priznanjem, da "so bile razne nedovoljene izjave", da pa so te "škodile Hrvaški" in da se je sam "proti temu zmeraj boril".

Razprava je na trenutke zašla v absurdne skrajnosti, ki z bistvom procesa niso imele veliko zveze. Med Mesićem in Miloševićem se je v nekem trenutku razvila celo zanimiva razprava o tem, ali je deblo (oziroma "balvan") lahko "ofenzivno" ali pa je le "defenzivno" orožje, pri čemer je Mesić trdil, da je bila z debli izvršena agresija na Hrvaško, Milošević pa je isto opisoval kot primer samoobrambe napadenega ljudstva. Navzkrižno zasliševanje se je na koncu končalo z zlobnimi pripombami Miloševića, da se je Mesić "dobro naučil to zlagano obtožnico" in da navaja "falzifikate", Mesić pa je Miloševiću očital "sklepe, ki se jih ne bi sramoval niti David Copperfield".

Mediji so pričevanje ocenili različno. Dopisnik Corierre della Serra je opazil, da je Milošević prvič "postal živčen", Independent je Mesićevo pričevanje ocenil kot "dokaz, da je Milošević želel ustvariti veliko Srbijo", CNN pa je priznal, da je Milošević s svojimi vprašanji "pekel hrvaškega predsednika".

V srbskih medijih so pričevanju posvetili precej manj pozornosti kot v hrvaških, kjer je večina komentatorjev Mesićevo pričevanje ocenila kot "zelo kvalitetno". Iz odzivov javnosti je bilo tudi hitro jasno, kje sta bila Milošević in Mesić bolj ali manj prepričljiva. Miloševićevo zanikanje obstoja taborišč v Srbiji je jugoslovanska agencija Beta s pričevanji o taborišču v Begejcih demantirala že dan pozneje, deli pričevanja Stjepana Mesića, v katerih je zanikal odgovornost hrvaških oblasti za pritiske na srbsko prebivalstvo v Krajini in se izgovarjal na neobveščenost, pa se prav tako niso zdeli zelo verjetni. Kljub temu je bilo pričevanje Mesića - še posebej v luči presenetljivo tempiranega priznanja krivde bivše predsednice Republike srbske Biljane Plavšić - brez dvoma pomembno, čeprav bo o njegovi teži mogoče soditi šele na podlagi vseh prihodnjih pričevanj.

Na podlagi vsega, kar smo slišali doslej, tožilstvo v Miloševićevih rokah res še ni pokazalo "pištole, iz katere se kadi", vendar pa je po Mesićevem pričevanju vsaj več dokazov o tem, da je Milošević, če ne drugače, vsaj neformalno v svojih rokah držal niti vojaškega in političnega poveljevanja srbskim in jugoslovanskim enotam v zadnjih vojnah. Če je odgovor na to vprašanje nedvomno "da", potem mora tožilstvo za izrek obsodbe zaradi "poveljniške odgovornosti" dokazati le še to, da Milošević ni storil ničesar, da bi preprečil grozodejstva, ki so se dogajala. To bo verjetno celo lažji del procesa. Težje pa bo še desetletja po koncu dela haaškega sodišča pojasnjevati, zakaj po istem načelu niso bili pravočasno obtoženi in obsojeni tudi mnogi drugi, nič manj poveljujoči politiki.