Zmaga militantnega militarizma

Če je bilo po prvem krogu predsedniških volitev v Srbiji kaj gotovega, potem je bil to depresivni občutek, da živimo v državi, kjer so nacionalizem, fašizem, nacizem in druge umetniške oblike šovinizma še vedno najvišje vrednote srbskega volilca.

Izidi povedo vse: eden od obeh Vojislavov (Koštunica, imenovan Kalašnikov) je dobil več kot 1.100.000 glasov (30,89 odstotka), drugi Vojislav (Šešelj, imenovan Vojvoda) jih je osvojil blizu 850.000 (23,24 odstotka), Borislava Pelevića (Arkanovega botra in izpričanega zločinca) so volilci nagradili s približno 140.000 glasovnicami (3,82 odstotka), izgubljenemu Vuku Draškoviću, katerega predvolilno geslo je bilo "Pozna pot", je naklonjenih skoraj 160.000 ljudi, nesrečni Velimir Bata Živojinović pa je politično kariero končal kot poraženi in ustreljeni Walter, ki brani Slobodana Miloševića, s samo 119.000 glasovi.

Pa seštejmo: več kot dva milijona Srbov sta se torej opredelila za različne oblike militantnega patriotizma kot v najboljših miloševičevskih časih. Človek kontinuitete, Vojislav Koštunica, je vse bolj, po videzu in izjavah, podoben haaškemu obtožencu: njegova obsesija, da mora zrušiti srbsko vlado, njegova obsedenost s srbskim premierjem Zoranom Đinđićem in navsezadnje njegovo vojnohujskaško flirtanje s srbskim korpusom onstran Drine (temu je zagotovil, da je razdeljenost na dve državi "zgolj začasna") so padli na plodna tla. Lumpenproletariat, vajen cenene demagogije, se je znašel pred eno samo dilemo - naj glasuje za Šešlja ali za Koštunico, kot da bi bila med njima kaka razlika!

Kar 850.000 glasov, kolikor jih je dobil četniški vojvoda Šešelj (naj spomnim na njegovo izjavo iz januarja 1999 za Delo: "Slovenci so s sovraštvom in na najhujši možen način vrnili Srbom vse dobro, kar so ti v zgodovini storili, in to takrat, ko je bilo Slovencem najteže ... Ne zanimajo nas niti politični, niti kulturni, niti gospodarski odnosi s Slovenijo. Če gre za Slovenijo, nas preprosto ne zanima prav nič."), je popoln simptom mentalnega strmoglavljenja države, ki se nikakor ne more otresti sence Slobodana Miloševića in državotvornih ambicij do Kolpe in - zakaj pa ne - še dlje!

Najboljši srbski predsedniški opciji Miroljubu Labusu (beri Zoranu Đinđiću in srbski vladi) je uspelo zbrati skoraj milijon glasov (27,36 odstotka), toda glede na fašistično povodenj, ki je zajela Srbijo, je vse videti kot brezupen poskus, da se Nacija vrne v stanje primarne zavesti; seveda bo v drugem krogu (Koštunica proti Labusu) vsak radikal, vsak zločinec, vsak nesrečnež, ki verjame, da so Srbi nebeško ljudstvo, glasoval za Vojislava Koštunico, ki je simbol Kante Za Domoljubne Smeti. Pomembno je podpreti nacionalno opcijo, s katero se bo Srbija, če bo šlo tako naprej, vrnila tja, kjer je bila pred nekaj leti, v popolno osamo.

Nič od tega ni spektakularno presenečenje: tipičen srbski volilec, ki je leta in leta ljubil Slobodana Miloševića, preprosto ni pripravljen v svojo glavo vgraditi resnice, ki jo ima pač za izdajo, da je srbska politika vzrok vseh vojn na ozemlju rajnke SFRJ, da so Srbi izvajali vojne zločine in da brez soočenja s preteklostjo ne bo mogoče narediti niti koraka v nobeno, še najmanj pa v boljšo prihodnost.

Koštunica in Šešelj (drugi se po pravici počuti kot Prvak), ki igrata na karto "dobrega in hudobnega" policaja, sta se obrnila prav na tega volilca, pravega Srba, da bi mu, menda, vrnila dostojanstvo s prepričevanjem, da še ni vse izgubljeno, da se ne bomo poniževali, da so nacionalni interesi nad vsem in da imajo Srbi, če se bo nekega dne spremenilo razmerje sil v svetu (ko se bosta dvignili Kitajska in Rusija in vam bosta vsem jebali mater!), realno možnost, da postanejo absolutni zmagovalci!

Retorika, ki smo jo poslušali več kot deset let, je spet v obtoku: iz štaba Vojislava Koštunice, recimo, prihajajo razlage, da so bili Labusovi izidi v Vojvodini tako odlični zato, ker so zanj "glasovali pripadniki narodnih manjšin"; če o čemer koli lahko rečemo, da je govorica sovraštva, je to prav ta stavek, iz katerega izhaja, da Srb ne bo nikoli glasoval za izdajalca, ki se mu zdi Evropa pomembnejša od srbske meje z Avstrijo!

Ko se bosta v nedeljo, 13. oktobra, v drugem krogu volitev v neposrednem spopadu znašla Koštunica in Labus, bo to ena zadnjih priložnosti za to zlovešče razdeljeno in ponorelo državo, da se odloči, kaj v resnici hoče. Toda ne slepimo se z neutemeljenim optimizmom: takoj ko se bosta Šešelj in Koštunica formalno združila, bo Srbija za predsednika dobila človeka, ki bo mutantska mešanica fašista, zločinca, memorandumskih oblik in miloševičevske filozofije. Pa veliko sreče na prihodnjih volitvah!