Hrvaška na kolenih

Medtem ko so hrvaški ribiči objestno vihteli rampone, se je političnim zastopnikom ljudstev z obeh strani meje zazdelo, da bi lahko k otoplitvi sila ivjastih odnosov morda vsaj za nekaj stopinj pripomogli s paranjem nekih drugih mrež, namreč tistih za nasprotnikovimi nogometnimi vrati. Slovenska in hrvaška parlamentarna reprezentanca imata za sabo že kar simpatično tradicijo: nazadnje sta se tik pred podpisom zdaj očitno na lepem neveljavnega meddržavnega sporazuma sešli poleti 2001 v Zagrebu, kjer so športniki, ki so jim na volitvah zaupali naši volilci, sosedske counterparte po igri dobesedno pregazili in vse srečanje brez vidnejših naporov vodili, nakar so - kakšno naključje! - v zadnji minuti pokasirali kar dva klavrna zadetka, tako da se je srečanje končalo z enim lepim diplomatskim, nikogar motečim tri proti tri. Ker je bil medsosedski politični položaj, čeprav se državi že takrat nista ravno muckali, ob tisti priložnosti v primerjavi z današnjim kljub vsemu neprimerno bolj priljuden, se tokrat niti ni zdelo tako iz trte izvito pričakovati, da bodo naši velikaši gostom v Piranu uslužno poklonili vsaj dvomesten skor, a se je v resnici izkazalo, da je bila to tista ena priložnost na leto, ko je lahko slovenski narod na svoje reprezentativce dejansko ponosen.

Na idilično sončkastem igrišču ob idilično sončkastem obzidju so bile razmere za igro naravnost idealne, dasiravno so predstavniki obeh moštev, ki sta se pripeljali vsako z eno samo ušivo zamenjavo, verjetno povsem pro forma nekaj mencali in bentili, da je teren pukljast in varljivo spolzek. Samo tekmo bi lahko opisali kot tisti pričakovani gozd levih nog, torej običajni omnibus vsakega pomilovanja vrednih spodrsov, paničnega nabijanja v kot in naravnost nadutih poskusov iz daljave: osebno se ne bom nikoli nehal čuditi pogumu gospoda srednjih let, ki sicer brca morda dvakrat na leto in zatrese mrežo morda dvakrat na desetletje, a se kljub temu suvereno odloči za silovit "strel" z recimo dvaintridesetih metrov, ki seveda vedno znova konča maltene bližje lastnemu kot nasprotnikovemu šestnajstmetrskemu prostoru. Kolega Sarkić je - kot je navdušeno ugotovil že med drvenjem na prizorišče - zopet dobil tisto redko in zato toliko bolj neprecenljivo priložnost, da je lahko na elito naše politične realnosti brez najmanjših zadržkov na ves glas rjul, kako je lena in prav nič ne dela, pa tudi ob stranski črti posedena garda obvezne vljudnosti izmenjujočih si srednjekategornih birokratov je rada razdrla kakšno žaltavo ob pogledu na vse tiste preobremenjene bojlerčke, ki so poskakovali gor in dol po igrišču.

Morda ključno za nadaljnji potek srečanja je bilo zgodnje slovensko vodstvo, za katerega lahko na parlamentarni rezime pripišemo kljukico vse srečanje potentni šaleški navezi, saj je na podajo Jožeta Kavtičnika zmagovito brcnil Milan Kopušar. "Dečki, ipak ćemo mi ribe preseliti u naše more!" so se pohecali hrvaški nogometaši, ko se je zdela razlika še zlahka nadoknadljiva, a sproščeni obvladaški nasmehi so kaj kmalu zamrli. Gostje so bili po najosnovnejšem ustroju sicer videti izrazito bolj fit, a jih je šestdesetminutno polzenje po izrazito kratkem piranskem igrišču nazadnje zasoplo neprimerno bolj. Zanimiva je bila narodnostna sestava sodniške trojke: glavno piščalko je vihtel Hrvat, asistirala pa sta mu na vsaki strani po en Srb (to je bilo nemara mišljeno kot uravnoteženo?), in čeprav se nad celotnim sojenjem ne bi smela zares pritoževati nobena stran, bi se bila visoka končna številka mimo nekaj čudnih odločitev, kot je bila recimo razveljavitev precej regularnega slovenskega zadetka iz fiktivnega nedovoljenega položaja, lahko ustavila še višje.

Premor med polčasoma - prvi se je z veliko posiljenega meha končal z minimalnim vodstvom - je bil poln slovenskega možatega bravada in hrvaških vzajemnih obljub, da bodo smučare v nadaljevanju vendarle bolj stisnili. Začetek drugega dela resnično ni obetal nič lepega, saj je bilo videti, da bodo naši modri voditelji nekako tako kot po osamosvojitvi samozadovoljno zasmrčali na lovorikah, njihova nezainteresiranost pa je sosedom z nevarno lahkoto omogočila natanko tisto ofenzivnejšo igro, ki so si je želeli. Po nekaj kočljivih situacijah, posledicah neangažiranega stihijskega branjenja, je vendarle dokončno prevagala kakovost, ki jo je na igrišču kot vedno poosebljal kapetan in dinamo slovenske odprave ter, kot vemo, večni jeziček na tehtnici Ciril Pucko. Ta je zatresel mrežo po preprosti kombinaciji, ki je bila odvisna predvsem od nesebične pomoči hrvaškega branilca, a ni bilo zato slavljenje v slovenskem taboru nič manj huronsko. Eden izmed "naših" se je od veselja tako poškodoval, da je začel javkati po maserki, nakar so mu kolegi igrivo zagrozili z Jožico Velišček, tako da je v hipu znova shodil in celo stekel.

"Dečki, mir, MIR!" se je skušala medsebojno kulirati saborska žogobrcna smetana, ki je do zadnjega žvižga potem počela natanko to, namreč dala mir. Na tri je povišal naš rasni strelec Kopušar, že kar malce šokantno štirico pa je po Puckovem bravuroznem coast to coastu pribil Jože Kavtičnik. Kot ste morda opazili, je Hrvate v Piranu torej tresel predvsem LDS. "Fantje, ni to malo negostoljubno že?" je na tej točki glasno zanimalo Toneta Anderliča, ki je v obrambi dejansko izkazal nekaj hladnokrvnosti, in njegov v retorično pitalico zaviti nasvet so si kolegi očitno vseeno nekoliko vzeli k srcu, saj hrvaške zadnje vrste, ki je začenjala samo še na pol v šali godrnjati, da si bo za vsak nadaljnji gol prisvojila po kilometer zaljeva, raje niso več ponižali, tudi enajstmetrovko so v zadnji sekundi prijateljsko nabili naravnost v vratarja. Med vsemi akterji na igrišču je bilo v tem drugem polčasu daleč najbolj zabavno opazovati brezrezervno bonvivantskega predsednika sabora Zlatka Tomčića, katerega taktika je večino časa sicer bazirala na čim okretnejšem sklanjanju in izmikanju na njegovo stran zablodelim žogam, a je hkrati tudi izvedel najnevarnejšo hrvaško akcijo v drugih tridesetih minutah, ko je v bisernatem osterčevskem slogu z boka silovito centeršutiral in skoraj presenetil varuha golove linije. Dasiravno igra ni znova krenila s sredine, mu je zaradi te miniature v objem popadala kompletna slovenska obrambna vrsta, ki je kasneje med neuradnim druženjem izrazila prepričanje, da bi bilo treba zadetek uglednemu hrvaškemu gostu takrat iz gole makiavelistične pretkanosti priznati, čeprav ga v resnici seveda prav res ni bilo.

Ko je hrvaške muke vendarle presekal sklepni žvižg, so se gostje zelo hrabro delali, da ni to vse skupaj ništa - kolegu Sarkiču je uspelo vse po vrsti med gasilskim slikanjem prav ginljivo nasmejati, ko je namesto ptičica! skoviknil ribica! -, a so jo modri s kockastim pridihom kaj hitro poklapano pocvirnali v slačilnico. Dva verjetno z žrebom določena predstavnika sta se potem vrnila nazaj po pokal za drugo mesto, ga dvignila visoko v nebo in oznanila, da "u politici nema gubitnika!", kar je, bog pomagaj, verjetno celo res. Vse bi bilo najbrž v redu, če ne bi na prizorišče nekje takrat privihral uradni vabitelj in gostitelj, predsednik našega državnega zbora, ki je sicer vkorakal z vsem ustreznim pompom, a tudi vsaj uro in pol prepozno, saj bi se morala s hrvaškim kolegom dobiti na sami tekmi.

Ko je opazil, da je na igrišču vsega omembe vrednega že zdavnaj konec, ni izgubljal časa in je s kompletnim entourageem PR-pedenarjev in v sijoče usnjene jakne odetih mrkobnežev na vrat na nos odvihral v slačilnico, kar mu je skušal preprečiti starejši hišnik, ki je skočil za njim in vpil: "Halo! Halo! Pa ne more it zdaj noter, če se kopajo!" Nakar je vsem skupaj in nobenemu prav posebej oznanil še: "Sem mislil, da gre napast sodnika!" V diplomatskih krogih se smrtne užaljenosti verjetno izražajo v najfinejših niansah, in kot je Borut hrvaškega kolega pustil čakati cela dva polčasa, je Zlatko zatem pustil v stanju prestopanja z levega na desni podplat njega, in sicer je moral naš predstavnik med kolegovim miljenjem in spiranjem čakati kar pred vrati v slačilnico. Sčasoma je postalo to tako butasto, da se je uradni osebi zazdelo nujno zapreti glavni vhod v stavbo in se širokoramensko postaviti predenj, a kaj, ko se je skozi šipe na vratih še vedno precej jasno slikala Borutova skrajno zaskrbljena silhueta.

Ko se ga je hrvaški politični družinici končno zdelo vredno pripustiti medse, se je v savnasti atmosferi potencirane homoerotike za zarošenimi okni pomudil kar lep čas. Šele po tem, ko je v objem še vedno lepega sobotnega popoldneva pricurljal tudi zadnji izmed poslancev, odet v usnjeno jakno ali trenirkico, ki bi nedvomno zažigala na kakšnem koncertu skupine Def Leppard v osemdesetih letih, sta se do svojih limuzin sprehodila tudi njihova vljudno pomenkujoča se šefa. Odbrzela sta dat skupno izjavo, v kateri sta pametovala nekaj na temo, kako naj bi srečanje pripomoglo predvsem k temu, da dejanja posameznih ribičev ne bi bila več taka medijska "top tema", vendar je potem v prijetno restavracijo, kjer naj bi se dodobra utrdilo slo-cro parlamentarno kameradstvo, Borut prikorakal sam, razrvan tako, kot se ga ne spomnim še nikoli. Pred tem so se med kramljanjem celo slovenski poslanci pridušeno strinjali, da je taka zamuda (in to bojda zaradi nečesa tako butastega, kot je otvoritev neke lokalne šole) neodpustna in da je predsednik sabora "frajer", da se je z neodgovornim gostiteljem še sploh kaj menil, čedalje glasnejša pa so postajala mnenja, da bi mu bilo treba priznati vsaj tisti neobstoječi osterčevski gol. Na to so pomislili že med samo tekmo in že skoraj odprli usta, a so se potem po lastnih besedah spomnili prav na pred tekmo izrečene besede Mladinine reportažne ekipe, ki jim je precej brezkompromisno razložila, da ne bo še ene vljudnostne nameštaljke v korist sosedov Hrvatov niti pod razno pripravljena tolerirati. Ista Mladinina reportažna ekipa zdaj skesano in ponižno upa, da očetnjave ni stala preveč kilometrov Piranskega zaliva.