Rdeča kapica gre v Pariz

Običajno je na takih tekmah kot v peklu. Reče se: vre kot v kotlu. Fantje, reši vas lahko le sreča - še malo, pa bodo odgrnili giljotino! Morda je izgledalo tako srhljivo, toda ni bilo. To je bila gledališka verzija pekla - predstavljajte si, da bi Dantejevo Božansko komedijo uprizorila Comedie Francaise. To je to. Pariški štadion, Stade de France, na katerem so brcali naši in Francozi, je bolj podoben gledališču kot pa koloseju. Lep, globok, "eden izmed top 10 igrišč, na katerih sem igral", kot pravi Zlatko Zahovič. In francoski navijači so rahlo arty, no, rahlo vlečejo na gledališko publiko. Ne rečem, kažejo znake življenja, celo bučni so, če je treba, toda niso ravno Romuni ali pa Slovenci - očitno se jim zdi, da se mora med predstavo slišati tudi igralce na odru. Dobro uro pred začetkom tekme je bilo na voljo le še 152 vstopnic, vsaj tako je šel glas - Stade de France sprejme 80.000 gledalcev. Niso dajali takega vtisa. Pred tekmo so sedeli kot premierna publika. Mirno. Tu in tam se je oglasila kaka trobenta. Verjetno slovenska. So pa nenehno vrteli Ketchup Song - le malo je manjkalo do račk. In našim med ogrevanjem niso žvižgali. Še več, zažvižgali niso niti našim navijačem, ko so začeli skakati in postajati Slovenci. Ker so zares planili in oživeli šele, ko je zadonela viža I Will Survive, bi rekel, da kljub temu niso bili ravno čisto stoični - malce so se čutili ogrožene. Takoj zatem so - po protokolu pač - izžvižgali špikerjevo recitiranje naših igralcev, tako da niso niti vedeli, kako se izgovori imena ljudi, ki jih tako ogrožajo. Sledila je kakopak Marseljeza. Bojna himna, se razume.

In vendar se francoskim navijačem pozna, da je njihov mentalni oče Descartes, dobri stari filozof, klasik zahodne modrosti, ki je nekoč rekel, da naj bralec njegove filozofske knjige konzumira povsem neobremenjeno, gladko in tekoče, da naj jih bere tako, kot se bere roman, da naj se potemtakem ne ustavlja na težkih, zapletenih, nerazumljivih mestih, ampak da naj gre preprosto naprej - brez razbijanja glave. In brez razbijanja jajc. Tako nekako Francozi gledajo tekme svoje reprezentance. Zato niti ni čudno, da so polom na svetovnem prvenstvu prenesli tako stoično, tako filozofsko - tako kartezijansko. Za razliko od nas. Tudi zmage prenesejo zelo stoično, gladko in tekoče, kot bi brali Descartesov roman, še več - ko zmagajo, vedno rahlo podvomijo, da so zmagali. S slovenskimi navijači je kakopak drugače: ko naši izgubijo, navijači vedno podvomijo, da so izgubili - ko pa naši zmagajo, je ta zmaga vedno nadnaravno, junaško, mitsko in nadčloveško dejanje, hja, čudež. "Ko naši nogometaši izgubljajo, igrajo pod svojimi zmožnostmi, ko pa zmagujejo, igrajo nad svojimi zmožnostmi. Vedno so boljši ali pa slabši od sebe," je nekoč - v svoji fini Divji književnosti - zapisal Ivan Čolović.

Jasno, pisal je o stari jugoslovanski nogometni reprezentanci, toda zdi se, kot da je pisal o slovenski. Vidite, ne moremo pobegniti. To isto namreč velja tudi za slovensko reprezentanco - nikoli ni podobna sami sebi, nikoli ne izgleda kot ona sama, nikoli ne vemo, kdaj je to ona. Vemo le, kdaj igra nad svojimi zmožnostmi in kdaj igra pod svojimi zmožnostmi - nikoli pa ne vemo, kakšne so njene zmožnosti. In kaj naj pričakujemo.

Težka navijaška

Ker leča za tretje oko in spray za auro ne primeta, kot bi morala, je za slovenskega navijača vsaka tekma reprezentance pekel - in to že če slovenska reprezentanca igra doma, magari proti Malti. Kaj šele ko gostuje, ko potemtakem igra v hladni, mračni, srhljivi tujini, po možnosti kje daleč, magari zelo daleč, recimo v Parizu, do katerega sicer vozijo tudi letala, toda hej, pravi navijači na tekme hodijo z avtom. Saj veste, da bi se ja lahko še malce bolj mučili. Da bi ja lahko še malce bolj trpeli. Da bi se ja lahko še malce bolj presedali, zvijali, krotovičili, žrli in napenjali. Da bi se ja lahko še malce bolj živcirali. Bolje rečeno - da bi se ja lahko na tekmo mentalno pripravili. Vožnja do Pariza je v tem smislu idealno dolga. Če greš čez Italijo in Lyon, se ti pod kolesi zrola kakih 1.500 kilometrov. Če greš čez Avstrijo in Nemčijo, se ti jih zrola kakih 200 manj, toda še vedno ti ostane veliko časa za govorjenje o nogometu in tekmi - in vsi vemo, da pravemu navijaču govorjenje o nogometu nudi večji užitek od same tekme. Okej, ali pa vsaj nič manjšega. Govorjenje o užitku je itak že samo po sebi užitek, ne. In seveda, tako dolga, epska fura, odisejada tako rekoč, je idealna priložnost za mučenje, trpljenje, presedanje, zvijanje, krotovičenje, napenjanje in živciranje. Če bi nam kaj takega počeli Francozi, bi jim siknili - hej, dajte mir, jebeni sadisti, saj nismo Alžirija! Ne, nič ne more tekmovati z dolgo, deževno, somračno, depresivno, megleno, neprespano, mučeniško vožnjo na tekmo, kakršna je bila vožnja na tekmo s Francijo. Ja, sklenili smo, da tja krenemo po poti navijaškega stresa - z avtom, ki ni bil narejen za štiri. Kaj so napisali v drobnem tisku, nas ni zanimalo. Zavzeli smo navijaško prežo. Pika. Bili smo ravnodušni do otrok, ki so tisti dan prvič v življenju spregovorili, mesta, mimo katerih smo se peljali, pa so bila le mesta - in nič drugega. Ne, ko se navijač pelje mimo Salzburga, ne misli na sol, grad Hohensalzburg, barok in to, da je bil tam rojen Amadeus. Počuti se kot rocker na turneji, ee, on the road - fura se od mesta do mesta, toda vsa mu izgledajo isto. Brez odtenkov in pomenskih nihanj. Anonimno, dolgočasno, nepotrebno, nesmiselno. In četudi jih ošine s pogledom ali dvema, se ne poglobijo. Iskreno rečeno, če v tebi tli navijač, potem si itak že davno pred Salzburgom nezmožen kakršnekoli predstave o tem, kaj je realno.

Že sama misel na to, da bodo naši igrali brez Knavsa, Ačimoviča in Bulajiča, je bila neznosna. Še bolj neznosna pa je bila misel, da v francoski reprezentanci ne bo nekaterih velikih zvezd - Petita, Trezegueta, Christanvala, Candelaja, Anelke, Kapoja. Šit! Vem, kaj ste se vprašali - zakaj bi bilo slabo, če njihovi zvezdniki ne igrajo? To je za nas v resnici slabo - da slabše ne bi moglo biti. Več ko je na francoski klopi zvezdnikov, bolje za nas. Pazite: če bi bil Trezeguet na klopi, bi živciral Henryja, ki tako ne bi mogel igrati sproščeno, saj bi vedel, da ga bo v primeru slabe ali neučinkovite igre, zamenjal. Zvezdniki, ki sedijo na klopi, predstavljajo pritisk na zvezdnike, ki igrajo - vsi so pač zvezdniki, vsi hočejo igrati, vsi težijo. Če pa na klopi ni zvezdnikov, potem lahko Henry igra povsem sproščeno - in kdor spremlja angleško ligo, dobro ve, kako je, ko Henry igra sproščeno. Kako naj bo navijač sproščen, če lahko Henry igra sproščeno? In kako naj bo navijač sproščen, če ga komentator Eurosporta tik pred tekmo vpraša, kako se izgovori Cipot? In Šiljak. In Čeh. Slovakia.

In navijač to sadistično, napol srednjeveško torturo potrebuje - le tako lahko svoj psihosomatski ustroj butne v stanje, v kakršnem bo med tekmo. Le tako se lahko mentalno naštela. Le tako lahko vnaprej izdela simulacijo stresa, ki ga čaka na tekmi. Njegova mentalna slika med potjo na tekmo mora izgledati tako, kot bo izgledala med tekmo. Vnaprej mora "posneti" mentalno sliko svojega stresa in svoje vročice. Pazite: tekma se ni še niti dobro začela, ko so Francozi že zadeli vratnico, dali gol, in dali še enega (okej, offside) - vidite, če navijač ni prišel s predvizualizacijo tega scenarija, potem je v riti. In če si je kmalu zatem po Šiljakovi neizkoriščeni priložnosti rekel, šit, kaj če je bila to naša edina priložnost, je še v večji riti. In seveda, ko so Francozi dali še drugi gol (in potem še tretjega in četrtega in petega), je lahko navijač ugotovil le, da je predaleč od doma, da bi ugasnil TV. Pravljica? Ja, Rdeča kapica. Naši - distancirani, spoštljivi in vljudni, izgubljeni v gozdu, prepričani, da Zidane igra z njimi. In Francozi - predimenzionirani, huh. Šlo bi tudi brez Marseljeze.

Nič, navijač mora vnaprej izenačiti pritisk, tako rekoč preventivno. Bolje, da to stori - v nasprotnem primeru ga lahko čaka tudi poguba. In kot kaže, navijači v tem "vživljanju" - v tem svojem "being John Malkovich", okej, "being Robert De Niro" - sijajno uspevajo, hočem reči, povsem očitno se jim vedno uspe spraviti v "lik", še preden se tekma začne. To ni le terapija, to ni le kvihtanje, to ni le ekstremni šport, to ni le norost, to ni le zabava, kot so mi zagotavljali pred tekmo - to je jebeni Actors Studio! To je introspekcija, to je igralska metoda, to je ultra naturalizem, to je huda koncentracija, to je transformacija, to je Stanislavski, to je Marlon Brando, to je James Dean, to je Montgomery Clift, to je Dustin Hoffman, to je Al Pacino! Kar je kul - to namreč navijače oddalji od infarktov in drugih fatalnih odpovedi sistema. Zato naj vas nikar ne čudi, da na tekmah ni toliko infarktov, kot bi glede na okoliščine pričakovali. Včasih prileti kaka raketa.

Nogometaši imajo priprave na tekmo - navijači tudi, le da navijači potrebujejo boljše in bolj temeljite priprave. Zakaj, je na dlani: nogometaši se morajo mentalno pripraviti le na tisto, kar se bo na igrišču realno dogajalo, medtem ko se morajo navijači mentalno pripraviti tudi na tisto, kar se bo dogajalo le v njihovih glavah - hja, na tisto, kar bodo tekmi dodali njegov stres, njegova napetost, njegova tesnoba, njegov strah, njegova panika. Nogometaši so players - navijači so actors. Težko boste prepričali navijača, da je videl več, kot je bilo videti. Pa ne zato, ker na tekmi, ki jo gleda v živo, ni ponovitev, in tudi ne zato, ker ima na tekmi na voljo le en sam kot gledanja, ampak zato, ker navijač vedno živi v svojem svetu - in če hoče preživeti, mora živeti v svojem svetu. In v svojem stresu. Da je za navijača užitek pred realnostjo, ni dvoma, kakor tudi ni dvoma, da je navijaštvo mazohizem - če bi navijač to, kar počne sebi, počel komu drugemu, bi bil to globok in grob poseg v človekove pravice. Lahko bi ga tožili - in še malce mučili, huh. Daleč od doma.

Ko smo ure in ure, kilometre in kilometre ždeli v tisti naši rumeni kripi, premajhni za kakršnokoli resno promocijo, smo verjetno izgledali kot Macbeth - bil nas je en sam božji "jutri". A po drugi strani, navijača je vedno le "jutri, jutri, jutri". In nič drugega. Navijač živi v prihodnosti - kot projekcija. Navijač, ki živi v preteklosti, oveni ali pa se zdrsa, heh, kot džins - ali pa ne hodi več na tekme, še zlasti ne na tekme, od katerih ga loči 15 ur vožnje. Ni kaj, le navijač, ki živi v prihodnosti, se lahko z resnim obrazom počuti kot "ambasador slovenske kulture" - le navijač, ki živi od prihodnosti, lahko brez samoironije 15 ur potuje na tekmo, ki je bo potem konec v slabih dveh urah. In nikar ne pozabite še na muko vseh muk, frustracijo vseh frustracij, depresijo vseh depresij - na vračanje domov! Ja, po tekmi se je treba vrniti domov. Spet je treba na pot. Spet je treba v jebeni avto. Že ob sami misli na vračanje te zvije. In resnici na ljubo - ob misli na vračanje te zvije, pa četudi ekipa, za katero navijaš, tekmo zmaga. Zdaj pa si predstavljajte, da ekipa, za katero navijaš, tekmo izgubi, recimo 5 proti 0! Šit! Točno, nič ni hujšega od dolgega, epskega vračanja po izgubljeni tekmi. Hu! Bu! Tega ne moreš preživeti.

Ali pač? Ker za navijača, ki je 15 ur od doma, poraz ne pride v poštev, ima na voljo le dve možnosti - da njegova ekipa zmaga ali pa da njegova ekipa zmaga. Če hoče navijač preživeti tudi pot domov, mora biti mojster racionalizacije, bolje rečeno - porazu mora dati status zmage. Za navijača njegova ekipa vedno zmaga. Ali kot so pred tekmo zagotavljali naši reprezentanti: Proti Francozom nimamo kaj izgubiti! Ni poraza. Ja, tako se govori - to je jezik navijačev. Kar me spomni na mitologijo, ki je obdajala nekdanjo jugoslovansko reprezentanco - ne glede na to, proti komu je igrala, se je vedno ustvaril vtis, da igra proti velesili, proti nenormalno močni, ultra nevarni, peklensko inteligentni in povsem avtomatizirani reprezentanci, proti brezdušnim robotom, proti nečloveškim mašinam, in da je poraz proti taki reprezentanci enak zmagi. Le da so zdaj vsi rekli, da bo ta poraz dobra šola - še dobro, da so jih pet dobili od Francozov, ne pa od Ciprčanov! Ne poraz - šola! Pred mano pa vsa tista dolga pot domov.