16. 10. 2002 | Mladina 41 | Družba
Rdeča kapica gre v Pariz
Kako smo se vozili na najvišji poraz slovenski nogometne reprezentance
© Denis Sarkić
Običajno je na takih tekmah kot v peklu. Reče se: vre kot v kotlu. Fantje, reši vas lahko le sreča - še malo, pa bodo odgrnili giljotino! Morda je izgledalo tako srhljivo, toda ni bilo. To je bila gledališka verzija pekla - predstavljajte si, da bi Dantejevo Božansko komedijo uprizorila Comedie Francaise. To je to. Pariški štadion, Stade de France, na katerem so brcali naši in Francozi, je bolj podoben gledališču kot pa koloseju. Lep, globok, "eden izmed top 10 igrišč, na katerih sem igral", kot pravi Zlatko Zahovič. In francoski navijači so rahlo arty, no, rahlo vlečejo na gledališko publiko. Ne rečem, kažejo znake življenja, celo bučni so, če je treba, toda niso ravno Romuni ali pa Slovenci - očitno se jim zdi, da se mora med predstavo slišati tudi igralce na odru. Dobro uro pred začetkom tekme je bilo na voljo le še 152 vstopnic, vsaj tako je šel glas - Stade de France sprejme 80.000 gledalcev. Niso dajali takega vtisa. Pred tekmo so sedeli kot premierna publika. Mirno. Tu in tam se je oglasila kaka trobenta. Verjetno slovenska. So pa nenehno vrteli Ketchup Song - le malo je manjkalo do račk. In našim med ogrevanjem niso žvižgali. Še več, zažvižgali niso niti našim navijačem, ko so začeli skakati in postajati Slovenci. Ker so zares planili in oživeli šele, ko je zadonela viža I Will Survive, bi rekel, da kljub temu niso bili ravno čisto stoični - malce so se čutili ogrožene. Takoj zatem so - po protokolu pač - izžvižgali špikerjevo recitiranje naših igralcev, tako da niso niti vedeli, kako se izgovori imena ljudi, ki jih tako ogrožajo. Sledila je kakopak Marseljeza. Bojna himna, se razume.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
