Do onemoglosti

"Are they from Slovenia?" je receptorja in barmana Kostasa v recepciji hotela Averinos ob enajstih zvečer diskretno vprašal rdečelični zdolgočaseni Anglež kakšnih štiridesetih let, ki je skupaj z ženo in s še enim takisto zdolgočasenim parom sedel v naslanjačih ob šanku in opazoval nočni naskok skupine z aluminijasto folijo okrancljanih slovenskih absolventov na središče mesta. Že na prvi pogled se je angleškemu omizju videlo, da si nima več kaj povedati. Tipčka sta gotovo razmišljala samo o tem, kako lepo bi bilo, če bi se čim prej vrnila domov v svoj lokalni pub in tam pila pivo ter debatirala o naslednji nogometni tekmi ali pa tukaj sama blaznela okrog in jagala babe - njune oči so na skrivaj neusmiljeno škilile po štajerskih absolventkah. Njuni ženi pa sta verjetno sanjali o svojih nekdanjih počitnicah, pred leti, ko sta bili še samski in lepi. "Yes, I knew it," je bil sam s sabo zadovoljen Englishman, ko se je zmagoslavno vrnil k svojim trem frendom. Potem so malo razglabljali o tem, kako mu je to uspelo ugotoviti (I just knew it) in kje je Slovenija (somewhere between Ukraine and Russia), nato pa so se odpravili spat.

Vse to sem poslušal izza šanka, kjer sva s Kostasom ravno razpravljala o tem, kaj si Grki mislijo o Slovencih. Angleže, ti se v Hersonissos v bolj poletnih mesecih zgrinjajo v več sto tisoč izvodih, sva že obdelala, predvsem pa Angležinje. Zanje nedosegljivi grški očarljivec pravi, da so "the most bitchy girls". Kostas, podobno kot vsi Grki, s katerimi sem se pogovarjal med enotedenskim bivanjem v zabaviškem mestecu, ki se za nekaj tednov v letu spremeni v slovensko kolonijo, pravi, da so Slovenke še kar dobre bejbe, Zahovič je "good player but bad person", da pa nasploh Grki Slovence prezirajo, ker ti nič ne zapravljajo po kafičih in ob hotelskih šankih. "Zakaj se ne zmešajo z drugimi narodi in gredo še v kakšne druge lokale, ne pa da so stalno skupaj," je razglabljal Kostas, ki je poročen z Nizozemko, rad pa se pohvali, da je njegov osebni rekord v eni sezoni, ki traja od aprila do novembra, sto obdelanih ženskih teles različnih nacionalnosti (po njegovi "bitchy" statistiki Slovenke sodijo v kategorijo normal).

Jasno, da slovenskim študentom, ki so prišli na štirinajstdnevni žur svojega življenja, do tal visi, kaj si o njih mislijo Grki. Tudi njihova filozofija je, drugače od grške - Grki bi radi od slovenskih herojev izmolzli čim več denarja, zato absolvente nalivajo s ceneno vodko in z grškimi pivi, ki stanejo toliko kot Heineken, čeprav je nabavna cena enkrat nižja - ta, da se za čim manj denarja kar se da hitro in dobro zadenejo. Namesto da bi na veliko zapravljali po neštetih okoliških lokalih in klubih, čez dan neusmiljeno v skupinah marširajo po izletih in densajo na dnevnih beach partijih, zvečer pa podlago, ki je tako ali tako samo nadgradnja jutranjih, opoldanskih in popoldanskih utekočinjenih obrokov, nabirajo ob hotelskih bazenih in po sobah, kjer uživanje različnih derivatov iz supermarketov nikakor ni prepovedano. Sledi nočni žur. V bistvu je smešno med stoterimi dobrimi bari, klubi in diskotekami gledati devetdeset odstotkov bolj ali manj praznih prostorov, medtem ko se pred štirimi lokali, predvsem pa v notranjosti v nepopisni gneči ob vsak dan večkrat zavrtenih istih komadih popolnoma trga stotinam študentk in študentov. Pa še ti kafiči so razdeljeni na hrvaške in slovenske. Iz enega butajo ven Severina in Novi Fosili, iz drugega Siddharta, "Račke" in Na Golici ter seveda obvezno plesanje vlakca.

Slovenci in Hrvati se, čeprav na absolventski izlet prihajajo z isto agencijo, ne družijo veliko. Sem in tja se sicer najde kakšen plod slovensko-hrvaškega prijateljstva, drugače pa se pustijo precej pri miru. Druženje poteka v manjših ali večjih skupinah absolventov istih fakultet z občasnimi, predvsem nočnimi "izskoki" iz kroga prijateljstva. Hujših "političnih" incidentov, ne glede na povišano stanje nacionalne zavesti v obeh državah in povečano količino maliganov, ni bilo. Odnos med sosednjima narodoma je bil bolj v slogu trenutne politike, medel, tako rekoč brez incidenta. Sem ter tja je bilo med raznimi vzkliki različnih lokalnih jezikovnih skupin slišati tudi kakšno manjšo provokacijo v zvezi s Piranskim zali(je)vom, vendar vse v okvirih normale. Nekateri so se celo navduševali nad zamislijo, da bi ga preprosto zasuli in tam pripravili skupne olimpijske igre. V nekem lokalu je sicer visela zastava "Joško Joras za predsednika", ob njej pa so študentke in študenti bolj za šalo kot zares zbirali podpise za njegovo kandidaturo. Koliko so jih zbrali, niso vedeli niti sami, stavim pa, da se gotovo nobenemu od njih nikdar ne bo ljubilo prestopiti praga matične upravne enote, da bi overil svoj podpis.

Nacionalna preseka vsaj v glasbenem smislu ter s tem v skupnem družabnem življenju Slovencev in Hrvatov sta bila tako rekoč le dva. Prvi je bil techno in house, drugi pa balkanžur. Pravega housea je bilo bolj malo, balkanijade, eksjugorokerske in malce sodobnejše turbofolkijade pa ogromno. Na Zokijevih balkanžurih so celo Hrvati noreli ter se zabavali ob zvokih Cece in Bajagove himne Crvene zvezde. "Nekad, u Jugi, navijao sam za Zvezdu, a sad za Dinamo," mi je pred vrati, ko je tekla mednarodna debata o svetovnem nogometnem prvenstvu, zaupal absolvent iz Pazina. Nekateri Hrvati, čeprav še vedno ne povsem javno, so radi priznavali - medtem ko se jim je mešalo ob zvokih Željka Joksimovića, Dugmetovega Đurđevdana ali Bregovićevega Kalašnikova -, da imajo drugačne korenine, kot bi si jih želel kakšen klen Dalmatinec ali Hercegovec, ki zdaj tripa samo še na Thompsona. Nasploh je bil Thompson, ki pa na absolventskem izletu ni prišel do realizacije, pri didžejih zelo iskana roba, poleg raznih disko in pop remiksov in lokalnih hrvaško-slovenskih uspešnic in seveda največjega hita Ketchup song, ki je odmeval iz vsakega lokala skupaj z ujemajočim se migetanjem.

V količini in kakovosti moškega in ženskega hrvaško-slovenskega mesa, pa tudi v količini zaužitega alkohola na absolventa tako rekoč ni bilo nobenih razlik. Čeprav je bilo predvsem v hrvaškem taboru opaziti tudi uporabo drugih opojnih derivatov. S stranišč, ki so bila že tako prezasedena in katerih zmogljivost je bila glede na zaužito tekočino odločno premajhna, so frajerji in frajerke uletavali bogato "nasmrkani". Med slovenskimi pripadniki uporabe belega praška, ki ga je bilo po besedah poznavalcev "this year a lot", ni bilo zaslediti. Morda je bil razlog za neuporabo bolj "sofisticiranih" drog med slovensko populacijo tudi to, da so v prejšnjem terminu grški policisti po prijavi natakarjev v enem od lokalov aretirali nekega slovenskega žurerja, ki si je absolventa popestril z dilanjem nekaj ekstazijev in hašiša. Napaka je bila samo v tem, da je robo prodajal tudi Grkom. Iz vsega je skoraj nastal diplomatski spor, saj grški policisti niso takoj obvestili slovenskega veleposlaništva, da imajo priprtega slovenskega državljana, kasneje pa naj bi se tudi slovenska diplomacija odzvala zelo počasi in nespretno, tako da je fant v grškem priporu ostal dalj časa.

Ob koncu absolventskega "izleta" se je skoraj tisoč že totalno črevastih slovenskih in hrvaških absolventskih žurerjev s kovčki, nahrbtniki ter vrečami in škatlami s stotinami litrov alkoholnih napitkov, ki so jih razgrabili v velikem supermarketu, ob spremljavi četice Kurdov, ki se je ob odhodu hotela pretihotapiti med slovensko-hrvaško kolonijo in jo je s klofutami odganjala grška policija, vkrcalo na ladjo, na svoje še zadnje poslovilno dvodnevno rajanje. Ob prihodu v Trst in po prejetju diplome za uspešno preživetje so za vsemi skupaj ostale le še gore smeti in uporabljeni kondomi, ki so se valjali po kabinah in hodnikih.