Cincinnati Kid

Stene so se znojile, omet je odpadal, vino se je spreminjalo v kri, ljudje pa so imeli verjetno občutek, da jih kdo tolče z mokro brisačo, ko je v ponedeljek zvečer, 7. oktobra, ob prvi obletnici napada na Afganistan, spregovoril Bush - ni čudno, huh, njegov govor v Cincinnatiju je bil do sedaj najdaljši bušizem. Bush je hotel namreč Ameriko še enkrat - pred kongresnim glasovanjem o napadu na Irak - prepričati, da je treba nujno in takoj obračunati s Sadamom Huseinom in njegovim režimom, kajti, kot je kriknil v patetičnem finalu: "Nočemo živeti v strahu!" Da ne bo kake pomote, kaj je hotel reči: Dokler ne pade Sadam, nas bo strah! Zaradi Sadama nas je strah! Nočemo živeti v strahu! "We refuse to live in fear!" Drži, zoprno je, če živiš v strahu, in še bolj zoprno je, če te je strah svojega lastnega strahu, toda lepo prosim, kdo pa je v vsem tem času vnašal, raznašal, trosil in podžigal strah, če ne prav Bush?! Mar ni prav Busheva administracija doktorirala iz zastraševanja? Kaj pa je počela drugega, ko je iz dneva v dan razglašala apokaliptične alarme, ko je vsak dan "razkrinkala" novo neporedno nevarnost, novega izdajalca in novo celico al-Kajde, ko je težila s patriotizmom in represivnim "patriotskim aktom", ko je brez razloga in brez obtožnice zapirala osebe bližnjevzhodnega rodu, ko je grozila s "preventivnimi vojaškimi napadi", če je treba "taktično nuklearnimi", ko je po kosih sestavljala "ministrstvo strahu", ko je najavila nagla, "kengurujska" vojaška sodišča, nagle eksekucije in mučenje zapornikov, ko je kar povprek postavljala ultimate, tako Ameriki kot svetu, in ko je ljudi sistematično zasuvala s strašljivimi dezinformacijami. Toda ne - Amerika živi v strahu in za strah je kriv Sadam!

No, da je za strah kriv Sadam, boste težko prepričali prebivalce Washingtona, ki se zadnje tedne panično skrivajo pred neznanim, nezgrabljivim psihopatom, "osamljenim snajperistom", ki kar na slepo strelja in pobija ljudi - do sedaj jih je ustrelil osem, šest do smrti. Moške, ženske in otroke. Belce, latinose, Indijance. Civiliste. To je njegova verzija "kolateralne škode". Tip pač hodi in strelja - ostrostrelno in fantomsko. Kot običajno rečejo v filmih, v katerih preganjajo kakega serijskega morilca: "In ne bo nehal!" Točno, ne bo nehal - dokler mu kdo ne vzame tiste jebene puške. Američani, prestrašeni in zgroženi nad morilskim pohodom ameriškega psihopata, enega izmed mnogih, ki so letos terorizirali ameriške ulice, so si gotovo rekli: Ameriko bi bilo treba razorožiti! Nujno in takoj! Dokler bodo po Ameriki lahko blodili taki tipi, bomo živeli v strahu! Bush je v Cincinnatiju raje oznanil: "Sadam se mora razorožiti, če ne bomo - zavoljo miru - mi vodili koalicijo, ki ga bo razorožila." Hja, Ameriko je pustil v strahu.

In ko smo že ravno pri strahu, si lahko živo predstavljate, v kakšnem strahu šele živijo vsi tisti Američani, ki so pod Bushem izgubili službe in romali med brezposelne (avgusta in septembra jih je službe izgubilo novih 100.000). In v kakšnem strahu šele živijo vsi tisti Američani, ki so svoje prihranke in penzije izgubili v bušističnih debaklih a la Enron. In v kakšnem strahu šele živijo vsi tisti Američani arabskega rodu, ki jih je FBI te dni podvrgel novemu valu nadzorovanja, prisluškovanja, monitoringa in šikaniranja. In v kakšnem strahu šele živijo vsi tisti Američani, ki opozarjajo, da bi lahko napad na Irak v sami Ameriki za sabo potegnil serijo novih terorističnih napadov in povzročil "moderni Armageddon". In v kakšnem strahu šele živijo vsi tisti Američani, ki so te dni spet preplavili ameriška mesta, recimo New York, Los Angeles, San Francisco, Seattle, Portland, Chicago, Bushev Austin itd., in na prostestnih shodih jasno povedali, da so proti vojni in da je nočejo. Ne v našem imenu! Ustavite bombe! Zadnje sondaže, recimo Gallupove, kažejo, da napad na Irak podpira le še 57 % Američanov - in ko jih vprašajo, če naj Amerika Irak napade brez ustrezne resolucije Združenih narodov, jih je za napad le še 37 %. Ni čudno, da največje ameriške TV mreže, ABC, CBS in NBC, Bushevega 26-minutnega govora niso prenašale. Ha! In seveda - ni čudno, da je Bush v Cincinnatiju vse skupaj tako blazno strašil in plašil. "Irak nas ogroža!" S čim? Jasno - "z grozljivimi strupi in boleznimi in plini in atomskim orožjem". In strahom, se razume. Nočemo živeti v strahu! Strah je ključ. In če Američani že zdaj, ko Amerika še ni napadla Iraka, živijo v strahu, potem si lahko živo predstavljate, v kakšnem strahu bi šele živeli, če bi Amerika Irak napadla! Kaj se bo v primeru invazije in "novega Vietnama" dogajalo z ameriško ekonomijo, Bush prepušča njihovi domišljiji. Temu dodajte še dejstvi, da ima ameriška borza za sabo najslabše četrtletje po zlomu leta 1987 in da je Busheva administracija prigarala orjaški deficit, pa spet dobite - strah! Kakorkoli in kamorkoli obrnete, dobite strah.

Bush si je vzel 26 minut, da bi lahko Ameriko strašil z Irakom, Sadamom in "njegovimi nuklearnimi mudžahedini, njegovimi svetimi nuklearnimi vojščaki". Ja, uporabil je izraza "mudžahedini" in "sveti" (holy), da bi dal Sadamu podton "islamskega fundamentalista", kar je absurdno - mar se ni prav Sadam osem let vojskoval z Iranom, da bi ustavil prodor islama in predvsem prodor "islamske revolucije" v Irak? Nič, Bush je hotel Sadama opisati tako, da bi si ljudje rekli, aha, že razumemo, to je brat Osame bin Ladna! Spet je naštel vse resolucije, ki da jih krši ta iraški "mudžahedin", vsa orožja za množično uničevanje, ki da jih kopiči, vse teroriste, ki da jih gosti, vse zveze, ki da jih ima z al-Kajdo, in vse zločine, ki da jih je zagrozil: "Obračun z grožnjo, ki jo predstavlja Irak, je bistven za zmago v vojni proti terorju!" Ali mi - ali on! Naštel je vse "razloge" za vojno, pozabil je le odgovoriti na osnovna vprašanja - koliko ameriških vojakov bo padlo, koliko iraških vojakov bo padlo, koliko civilistov bo padlo, koliko bo vse to stalo, koliko bo stala okupacija Iraka, kaj bo počel z Irakom po "zmagi", koliko vojakov bo moralo ostati tam, katere firme si bodo razdelile iraško nafto, kaj če Sadam napade Izrael, kje bodo sodili Sadamu, če ga dobijo živega, in s katerim diktatorjem ga bo zamenjal? Ne, o tem ni rekel nobene.

Je pa Sadama razglasil za "Stalinovega učenca", "morilskega tirana" in "zločinskega diktatorja". Tirana? Diktatorja? Kot da to kaj pomeni, huh. Mar ni mestni svet New Yorka pred natanko enim mesecem gostil Roberta Mugabeja, predsednika Zimbabveja, ki slovi po hudih kršitvah človekovih pravic, množičnem zapiranju oporečnikov, mučenju, brutalni represiji, režiranju volitev, lagerjih, v katerih posiljujejo dekleta, totalnem cenzuriranju medijev in stradanju ljudstva - hrano deli le med člane svoje stranke! In mar niso pustili, da je imel ta diktator in tiran v newyorškem mestnem svetu celo govor?!