Razcvet blogosfere

Sploh ne gre za to, da bi lahko Jadran Krt, ki je skozi šest praviloma v trde platnice vezanih zvezkov svoje življenjske sage iz mozoljastega propadlega najstnika počasi mutiral v preobilnega propadlega kuharja in celo še bolj propadlega samskega očeta, svoj ultimativni neuspeh kakorkoli pripisal lastni nesposobnosti, gre samo za to, da je kiksnil tisočletje: če bi namreč v tem, ki se je pravkar pričelo, svojo tragikomično izpoved javnosti predočil v blogovski formi, bi bil ta trenutek nedvomno večji od Billa Gatesa. “Ee... pravzaprav ti res ne vem povedati, zakaj zganjajo okoli tega tak big dil...” se je popraskal po zatilju eden izmed dežurnih strokovnjakov za spletno trendologijo v našem uredništvu. “Vem samo to, da so blogi trenutno hjudž, da so totalen hajp. Pri teh rečeh se ljudje raje itak ne vprašajo, zakaj so postale kar naenkrat trendi, ker bi se lahko potem marsikomu začele zdeti precej nesmiselne. Blogi so in, in to je to.”

Dobro, o čem sploh blebetamo? Weblog dobesedno pomeni web of the log, kar pač ne prevajamo kot “polenova mreža”, temveč veliko raje recimo kot “spletni dnevnik”, blog pa je samo še ena v seriji prisrčnih okrajšav, ki jih bloggerji uporabljajo za bolj gruvi vsakodnevno sporazumevanje. Zamisel dejansko sploh ni nova, saj se je v obdobju, ko se je internet še uveljavljal kot eden najbolj inovativnih in interaktivnih svetovnih medijev in preden smo vsi skupaj doumeli njegove danes precej jasno začrtane omejitve, resnično ogromno govorilo o tem, kakšno revolucijo v dostopnosti in slišnosti do tedaj komunikacijsko zapostavljenega slehernika bo uvajanje te nove tehnologije preprosto moralo potegniti za sabo. Danes je sicer krvavo jasno, da imajo meje iz prejšnjega stavka neprimerno manj opraviti z zmogljivostmi same tehnologije kot z omejenostjo v človeških glavah, a kaj, ko je te omejenosti približno enako kriva velika večina izmed nas, iz dneva v dan, iz leta v leto. Čeprav so nam spletni utopisti ob začetku nove tehnološke zore slikali vizijo visoko dodelanega kiberuniverzuma, v katerem bo imel tako rekoč vsak svojo spletno stran, prek katere se bo lahko z vsemi drugimi uporabniki po hitrem postopku povezal v en sam globoko prepleten vsebinski ekosistem, so morali že pred lepim časom ugotoviti, da je tudi večinski odstotek tiste populacije, ki ji geografsko-ekonomska lega avtomatično omogoča tovrstno osebno evolucijo, veliko prelen, da bi se mu dejansko ljubilo zapopasti tako osnovno tehnologijo, kot je tista za postavljanje spletnega domovanja.

No ja, morda bi lahko te besede vendarle označili za nekoliko prestroge, vsaj glede na neverjetno verigo entuziazma, ki jo je sprožila drobna drobcena inovacija, za katero lahko zasluge pripišemo drobnemu drobcenemu softverskemu podjetju Pyra iz Amerike. Medtem ko so trije programerji dodelovali neki projekt, so sklenili pisati kratek in razumljiv dnevnik svojega napredka, in da bi si postopek kar se le da olajšali, so v prostem času, tako bolj mimogrede, pač spisali poseben programček za avtomatizacijo procesa. Ker se jim je zdela vsa zadeva en tak prisrčen hec, so programček po imenu Blogger avgusta 1999 objavili na netu, in sicer povsem zastonj. Ker se je proces tovrstne vzpostavitve lastnega spletnega dnevnika potem v praksi dejansko izkazal za tako nepopisno preprostega, da bi ga lahko sčasoma verjetno doumeli celo številni slovenski poslanci, se je plamen tovrstne osebne komunikacije s preostalim svetom razširil v totalen požar: ob prelomu tisočletja so svoje misli in vsakodnevna doživetja na ta način svetu oznanjali tisoči avtorjev, danes pa velika večina uradnih ocen govori kar o pol milijona aktivnih blogov, vsakih štiridesetih sekund naj bi nekdo nekje odprl novega.

Blog report

Poznavalci pravijo, da je blog strašansko težko definirati in strašansko lahko prepoznati. Kot je neskončno široko polje človeških izkušenj, je neskončno širok tudi vsebinski horizont teh spletnih spovednic, na katerih vam dajejo ljudje, ki se opišejo recimo kot “žalobni indonezijski geek” ali “dvajsetletni nindža iz Cincinnatija”, iz dneva v dan s srčnim žarom vedeti, kakšna misel se jim je utrnila ob tem, ko so kje prebrali, da so učenci neke britanske osemletke med glavnim odmorom ritualno obglavili in zažgali črnsko barbilutko, pa o tem, v katero telesno odprtino izumrlega dodota bi najraje poslali W. Busha, ali da so ponoči sanjali, da jim je sredi čela zrasel nov, še tretji nos. Če pogledamo samo formo, praviloma prevladuje dnevniški zapis, po katerem lahko - začenši z najnovejšim - v kronološkem redu spremljate posamezne entryje, a osebni dnevnik hkrati sploh ni edina možna bloggerska forma, saj so to lahko tudi osebne zbirke najljubših in najbolj odštekanih linkov, ki zajemajo prav vsako izmed neštetih področij človekovega udejstvovanja. Če iščete blogovske fotografske galerije, blogovske izredno ažurne književne kritike ali blogovsko zakladnico kulinaričnih receptov za okusno pripravo tajvanskega lesnega črva, ste lahko prepričani, da boste vse to in še mnogo mnogo več zelo hitro našli.

Področje, na katerem se optimisti prek uporabe te preproste nove tehnologije nadejajo še posebej blagodejnih posledic, je prav področje reporterstva, torej neposrednega novinarskega obravnavanja tako ali drugače pomembnejših dogodkov, kjer so bralci zaradi uporabe tradicionalnih in zdaj uveljavljenih kanonov še vedno vse prepogosto jetniki sposobnosti in partikularnih motivov posameznega žurnalista. Ker je postopek blogginga tako hiter - bloggerski reporter lahko dejstva in svoje interpretacije prek laptopa vesoljnemu medmrežju pošlje samo nekaj sekund za trenutkom, ko je do njih prišel -, naj bi začeli kot gobe po dežju rasti “amaterski, maltene gverilski” poročevalci, ki naj bi s svojo svežino in predvsem z nepristranskostjo v zatohli svet korporativnega infotainmenta vnesli tisti nujno potrebni sveži veter pozitivne iniciative v neposredni službi samega bralca, o katerem se toliko govori v najrazličnejših komunikoloških študijah. Ko boste srečali kakega zares nepristranskega “amaterskega, maltene gverilskega” poročevalca, me lepo prosim obvestite, da ga shranimo v vitrino muzeja sodobne zgodovine.

Res je sicer, da je postalo pri posameznem tipu dogodkov, kot so recimo tiskovne konference v Sillicon Valleyju, v zadnjem času sila modno s sabo vlačiti prenosni hardver, da lahko povedano preneseš svoji bloggerski publiki, ki ti potem promptno feedbackira vprašanja, da jih ob koncu zastaviš govornikom, a je veliko vprašanje, ali bi lahko to v resnici pomenilo karkoli korenitega. Na dolgi rok se zdi v primerjavi z možnostjo, da bi bloggingu z njegovim liberativnim potencialom uspelo odločilno reformirati planetarno trgovino z informacijami, neprimerno verjetnejši tisti klasični scenarij, po katerem bodo medijske korporacije trend tako kot vedno ponotranjile in ga naredile za še eno izmed svojih dobro podmazanih kolesc. Tako v zadnjih mesecih spremljamo prav megalomanski razcvet uradnih, na veliko oglaševanih blogov, ki jih velika medijska podjetja postavljajo za svoje kolumniste in druge prvovrstne zabavljače.

Od Bagdada do Žužemberka

Tega, da so trije programerji bazični bloggerski program javnosti ponudili zastonj, ne moremo pripisati zgolj - kot pravijo ciniki - začetni prepričanosti, da ne bi tega resnično nihče želel kupiti, saj je ostal osnovni Blogger gratis tudi po tem, ko so začenjali postajati od njega odvisni stotisoči uporabnikov. Je pa res, da je 29-letni heker Evan Williams, ki pri tem projektu zdaj opravlja vlogo direktorja, glavnega programerja in varuške, priznal, da postaja ob tako povečani popularnosti čedalje težje skrbeti že za najosnovnejše, kaj šele za tiste bolj prefinjene potrebe, ki jih vsak dan izražajo uporabniki. Zastonjske različice zaradi svojega naivnega humanizma sicer ne želi umakniti s spleta, se mu zdi pa enako pomemben uspeh pri nedavnem lansiranju Bloggerja Pro, nadgrajene verzije programa, ki naj bi začela userjem za določeno finančno nadomestilo sčasoma omogočati čedalje več reči. Prvo področje, ki se je avtorju zdelo potrebno sistemskih izboljšav, je področje same dostopnosti, saj je eksponenčna rast povpraševanja drastično upočasnila hitrost postrežbe na Williamsovi matični spletni strani, poleg tega naj bi bil program deležen številnih vsebinskih izboljšav, od spell checkerja prek naprednejših načinov samoarhiviranja do učinkovitejših načinov iskanja povezav s sorodnimi dušami od Bagdada do Žužemberka.

Blogi so v svojem bistvu en sam preprost in neposreden posameznikov Živjo! širši priklopljeni skupnosti, hiter in učinkovit način sporočanja lastnega notranjega življenja, ki je postalo - to verjetno najbolje dokazuje sam dizajn velike večine tistih najzanimivejših weblogov - v tej divji kiberdobi totalne dražljajske inflacije prav prisrčno konfuzno, razpršeno na tisoč in eno stran hkrati. Tisti, ki vas tak pristop k deljenju samega sebe s širnim svetom zanima, se lahko o prvih korakih precej kakovostno poučite na www.guardian.co.uk pod rubriko Weblog, kjer imate na voljo tudi dolgo serijo povezav k posebne omembe vrednim predstavnikom žanra. Kmalu boste tako ali tako ugotovili, da je z weblogi približno tako kot s pornografijo, saj obisk tako rekoč vsakega drugega sajta odpre povezave v objem desetin in stotin novih. Blogosfera (dejanski izraz, ki označuje alternativno vesolje vseh delujočih weblogov na svetu) začenja dobivati tudi prve legitimne člane, ki so napisani v podalpskem jeziku, kot vam bo postalo jasno, če boste v najdi.si vtipkali geslo weblog, čeprav je tudi res, da jih je večina za zdaj še precej rudimentarnih in iz njih ne izveš kaj bistveno več kot to, da je bil Jože včeraj pri zobozdravniku in ga ni prav nič bolelo. A pomembno je, da se premika. Ali je motiv tista najbolj osnovna zebnja pred tem, da bi te svet prezrl, ali preprosto želja po izmenjavi posebej bizarnih informacij, dejstvo je, da se je človeško bitje prek blogginga še za korak približalo idealu petnajstih sekund globalne mikroslave.