Lovec na jelene

Vse skupaj se je začelo z ekstremom - z napadom na Svetovni trgovinski center. Jasno, Bush je na ekstrem odgovoril s serijo ekstremov - z napadom na Afganistan, z bojnimi kriki a la "kdor ni z nami, je proti nam" in "pripeljite mi ga živega ali mrtvega", z "vojno proti terorju", z apokaliptično doktrino "preventivnih napadov", z lobiranjem za invazijo na Irak. Šur, to ga je obdržalo nad vodo - Bush je pokazal, da se ekstremne poteze izplačajo. Če nisi ekstremen, nimaš več šans. Samo poglejte v Pakistan, kjer se je na nedavnih splošnih volitvah pripetilo nekaj "šokantnega", specifično, na veliko presenečenje vseh je koalicija različnih hardcore fundamentalističnih strank dobila ogromno, nenormalno veliko glasov in se prelevila v tretjo največjo parlamentarno stranko, v severo-zahodni provinci pa celo v največjo, glavno: ni čudno, Muttahida Maklis-i-Amal, kot se imenuje ta sveta aliansa, zahteva konec lovske sezone na Osamo bin Ladna, umik ameriških sil in vpeljavo sharie, stroge muslimanske zakonodaje. Ni kaj, ekstremizem se izplača. Make no mistake. Medtem je namreč Pentagon zamenjal svojega velikega lagerfirerja, generala Ricka Baccusa, komandanta zaporniškega kampa v Guantanamu. In zakaj so ga odslovili? Ker naj bi bil preveč popustljiv in preveč mehak do zaprtih borcev al-Kajde. Kot so rekli, naj bi bil "too nice". Vidite, letel je, ker ni bil dovolj ekstremen. Finski študent, ki je nedavno pri Helsinkih razstrelil sebe, nakupovalni center in šest oseb, očitno ni hotel, da bi kdo mislil, da je premalo ekstremen. Ni hotel biti out-of-time.

Ekstremizem je hit. Če nisi ekstremen, te ni. Omahneš. Padeš. Preselijo te na nižji, manj pomemben, nebistven položaj - na vrhu so lahko le ljudje, ki so dovolj ekstremni. In ameriški kongres je dovolj na vrhu, da si lahko privošči ekstremizem. Prejšnji teden je kongres izglasoval resolucijo o napadu na Irak, za katero je Bush lobiral že vse tja od 11-9. Kaj je tu ekstremnega? Ekstremno je natanko to, da je kongres podprl napad na Irak, pa četudi ameriške javnomnenjske raziskave jasno kažejo, da podpora napadu na Irak naglo pada. Amerika je vse bolj proti napadu - kongres je vse bolj za napad. Hja, ameriški kongres je s tem zavzel pozo ekstremista. Ekstremi se danes nosijo kot Versace, delujejo pa kot afrodiziak. In seveda - dajejo rezultate. Česar se zelo dobro zavedajo ameriški fundamentalisti... ee, ameriški verski voditelji, kot je recimo prečastiti Jerry Falwell, ki je nedavno v sloviti TV oddaji "60 Minutes" rekel, da je bil prerok Mohamed "terorist". Tudi drugi ameriški verski voditelji, vse od Pata Roberstona navzdol, že dobro leto skrbijo za demonizacijo islama. In kako je Bush reagiral na izjavo ameriškega verskega ekstremista? Kaj je rekel? Nič. Niti trznil ni. No, lahko si mislite, kako se je ta izjava slišala v Maleziji, Pakistanu, Singapurju, Iranu ali pa Indoneziji. Bolje rečeno, ni se je slišalo, kajti preglasila jo je bučna eksplozija na Baliju. Hej, kje je bil Bush? Kaj je počel? Rušil je Sadama Huseina. Rekel je le: "Teroristi so spet zadeli nedolžne - tokrat v Indoneziji." Ja, spet so zadeli nedolžne, skoraj 200 nedolžnih, toda pretežno tujcev, turistov, Avstralcev, Švedov - tudi dva Američana. Vse večje mešanje "vojne proti terorju" in "vojne proti islamu" kakopak nima nič s tem, huh.

Kadar smo zadnje čase slišali za Busha, je bil na počitnicah. In če ni bil na počitnicah, je bral govore, ki jih ni napisal sam. In če ni bral govorov, ki jih ni napisal sam, je zbiral denar za republikanske kongresne kandidate. In če ni zbiral denarja za republikanske kongresne kandidate, je rušil Sadama Huseina. In zadnje čase je Sadama rušil tako intenzivno, tako križarsko in tako obsedeno, da je očitno povsem pozabil na al-Kajdo, ki je hudo dekoncentracijo Busheve administracije in vse hujše razkole v ad hoc "protiteroristični koaliciji" prejšnjo soboto izkoristila za bombni atentat na Bali. Kar je bilo ekstremno. Kot napad na Svetovni trgovinski center. Zakaj ni Bush rušil al-Kajde in zakaj je raje vztrajal, da lahko do zmage v "vojni proti terorju" pripelje le eliminacija Sadama Huseina? Ker lov na "šefe" al-Kajde ne prinaša točk. Ne, ne izplača se preganjati tipov, ki jih nihče ne pozna in ki imajo tako čudna imena, da jih TV reporterji potem ne znajo niti izgovoriti! In četudi jih odkriješ v sami Ameriki, v Buffalu, ti to ne dvigne ratingov. Šit! Sadam je boljši za ratinge: vsi ga poznajo in nihče nima težav z izgovorjavo njegovega imena, celo sam Bush ne. Drži, rušenje Sadama Huseina je bolj ekstremno od rušenja anonimnih "celic" al-Kajde. Bush je raje izbral ekstrem. Okej, Bush in njegovi jastrebi so sicer skušali Sadama povezati z al-Kajdo (brez uspeha), toda to je bilo le iskanje alibija za nenadni preskok na Sadama. Ne, al-Kajda ne bi padla s Sadamom. Bush, ki ima polna usta "vojne proti terorju", je le tip, ki terorizem še vedno podcenjuje - in heh, zdaj bo lahko spet rekel, da je bil napad na balijski nočni klub, poln turistov, "nepredvidljiv", pa četudi so ga zahodne varnostno-obveščevalne službe nenehno svarile, da al-Kajda pripravlja atentate na vojaške baze (npr. na Cipru in Gibraltarju), ambasade (npr. ameriško v Džakarti) in "komercialne tarče" (francoski tanker so v Adenskem zalivu de facto tudi zadeli), in četudi ga svet že lep čas svari, da s svojim unilateralističnim "pohodom na vzhod", s svojo glorifikacijo vojaških intervencij in s svojim pozivanjem k eliminaciji demoničnih posameznikov ustvarja klimo, ki jo od katastrofe loči le strel. Magari tisti "en strel", "one bullet", s katerim bi pokončali Sadama in ki bi bil cenejši od vojne, kot je pred kratkim arogantno oznanil Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše: "Če bi iraško ljudstvo vzelo stvar v svoje roke, bi bili stroški ene krogle bistveno nižji od stroškov vojne." Dva svetova - en strel.

One shot - one kill!

"En strel, Stan, le en strel," je dahnil Robert De Niro, ko je v Lovcu na jelene svojemu strahopetnemu kompanjonu razlagal, kako ubiješ jelena. Z enim strelom. One shot! Naslednji dan je odšel v Vietnam. Danes bi odšel v Afganistan. Ali pa v Irak. Oh, ali pa na ameriške ulice, recimo v predmestnih predelih Washingtona, ki ga že tri tedne terorizira tak lovec na jelene - snajperist, ki ubija z enim strelom. Prvič je udaril 2. oktobra, ko je na parkirišču v Marylandu ubil nekega moškega - in to le dan po Fleischerjevi promociji "ene krogle"! V naslednjih dneh je demonstriral moč "ene krogle". Že naslednji dan, 3. oktobra, je namreč ubil 5 oseb, vse v razmaku le nekaj milj. V petek, 4. oktobra, je neko žensko le ranil. Tri dni kasneje je ranil 13-letnega dečka. V sredo, 9. oktobra, je ubil nekega moškega, dva dni kasneje še enega moškega, v ponedeljek, 14. oktobra, pa neko žensko. Vse je ubil z eno kroglo, z enim strelom. One shot - one kill! Z vojaškim kalibrom - 223. Ubija na daleč, brezosebno, hladno, brez kontakta z žrtvami - po vojaško. Ljudi vidi kot objekte. Za raso se ne meni. Za razliko od Josepha Paula Franklina, snajperista, ki je ob koncu sedemdesetih ciljal le črnce, ker je hotel spočeti "rasno vojno". Ni kaj, "en strel" je njegov trademark. Njegov avtogram. Njegova šifra. Vedno meri v glavo ali pa v prsa. Ubija na dobro osvetljenih krajih - na črpalkah, na avtobusnih postajah, na parkiriščih, pred pošto, pred prodajalno avtomobilov. In vedno si vnaprej zagotovi tudi izhod, bolje rečeno - pogosto ubija nedaleč od avtoceste, tako da lahko hitro zbeži. Specialist, huh. Ekstremist.

Nikoli ga ne vidijo, vedno je neopazen in fantomski, in za sabo ne pušča sledi, če seveda odštejete tisti kremasto-beli kombi, menda Chevrolet Astro (ali pa Ford Econoline), ki so ga opazili v bližini "eksekucij", in karto za tarot, ki so jo našli nedaleč od enega kraja zločina in na kateri je pisalo: "Dragi policaj - jaz sem Bog". Kar je kakopak takoj vodilo v špekulacije, da "Tarot Killer", kot so ga poimenovali, "ideje" pobira pri popkulturi, predvsem pri video igrah, kjer igralčev vzklik "jaz sem Bog" pomeni, da je igro dobil, in pri filmih, recimo pri Zlobi (Malice, 1993), kjer kirurg na sodnikovo vprašanje, ali ima božji kompleks, odgovori "Jaz sem Bog", in pri Okorelih specialcih (Navy Seals, 1990), himni ameriškim Specialnim enotam, kjer najdete snajperista z vzdevkom "Bog". Kakšne so možnosti, da gre za nekdanjega člana Specialnih enot, sicer ni jasno, toda po tem, kar se je spomladi dogajalo v Fort Braggu (trije člani Specialnih enot so po vrnitvi iz Afganistana pobili svoje žene), ta možnost ni izključena. Morda gre le za fana Specialnih enot, morda za tipa, ki ga v Specialne enote niso sprejeli, morda pa za paravojaškega frika (kaliber 223 je civilna verzija popularne vojaške puške M-16), so špekulirali nekateri. Jusef Rahman, snajperist, ki je leta 1988 postrelil štiri ljudi, je rekel, da je šlo za tajno vojaško misijo.

Sledila so profiliranja: verjetno je belec, ki bi rad dokazal, da je nad drugimi, nad zakoni in nad družbo... ne ravno manijak... zelo obvladan, miren, potrpežljiv, hladnokrven, preračunljiv in treniran... sociopatski... dober načrtovalec s smislom za taktiko... morda so ga vrgli iz službe, morda ga je zapustila žena, morda so ga vrgli iz vojske... hud egoist, ki uživa v pozornosti in igri... in seveda, povsem možno je, da ne dela sam, morda ima šoferja, morda je celo več ekip, morda so v igro stopili že tudi kopisti, morda pa je le obseden s "popolnim umorom", oh, kot recimo Thomas Lee Dillon, snajperist, ki je pred desetimi leti pobijal lovce in ribiče, misleč, da se lahko izmaže s "popolnim umorom". Dobili so ga, ko je obiskal grob ene izmed svojih žrtev. Ne bi smel biti tako sentimentalen. Pač ni vedel, da se lahko s "popolnim umorom" izmažeš le v vojni. No, "Tarot Killer" za vikend ne ubija. Nikoli. Le med delovniki. Očitno se za vikend ne more izmuzniti "kontroli". Ali pa se mu zdijo delovniki tako dolgočasni, da jih mora malce poživiti. Kot je rekla Brenda Spencer, 16-letna snajperistka, ki je pred leti v San Diegu pokosila dve osebi: "Ne maram ponedeljkov. Ubijanje jih malce poživi."

In ko po desetem strelu nekaj dni ni udaril, so se mediji čudili in spraševali, hej, le kaj mu je, zakaj ne udari, kaj čaka, kot bi mu hoteli reči - nadaljuj, ne nehaj, igraj se z nami. Profilarji in psihologi so hitro pojasnili - brez skrbi, še bo udaril, le taktiko bo očitno spremenil, hja, še se bo igral: "Če bi padel v vzorec, bi padel v past." Aha. Potrpite! Statistika je na naši strani! Na spletnih straneh velikih medijskih hiš so se pojavile ankete: Dela strelec sam ali pa ima sodelavce? Glasujte! Geraldo Rivera, mrhovinarski showman, zdaj "posebni reporter" TV mreže Fox, je obiskal kraj "eksekucije" v Fredericksburgu, toda le zato, da je lahko delil avtograme - natakaricam na minice, po potrebi pa tudi na gole riti. Nič, svojo turnejo je združil s turnejo "Tarot Killerja". Ista reč. Jebeš show, ki ni ekstremen - in jebeš showmana, ki ni esktremist. Mnogi so si verjetno rekli: hej, take bi potrebovali v Afganistanu in Iraku! Kdo ve, morda pa bi se tip rad igral do številke 3.000 - morda hoče prekositi al-Kajdo.

Toda Ameriko, vsaj okolico ameriške metropole, je zajela panika. Ljudje so se stresli ob vsakem poku, ob vsakem belem vanu, ki je peljal mimo, ob vsakem zavijanju siren. Mnoge šole so med poukom zaklenili - učenci med odmorom niso smeli ven, tudi telovadba na prostem jim je odpadla. Ekskurzije so odpovedali. Ljudje so spremenili logistiko nakupovanja. Studio Fox je za nedoločen čas preložil premiero trilerja Phone Booth, v katerem Washington terorizira serijski snajperist. Ulice je zalil strah - nihče ni bil več varen. Deer Hunter je lovil na slepo. Policija je od ljudi, ki jih je pozvala k budnosti in sodelovanju, dobila na tisoče namigov in informacij. Nič. Policija je pregledala videotrakove, ki so jih na javnih krajih posnele nadzorovalne kamere. Nič. Za informacijo, ki bi pripeljala do detekcije in prijetja "Tarot Killerja", so ponudili 500.000 dolarjev. Nič. Postavljali so barikade. Nič. Zapirali mostove. Nič. Pošiljali helikopterje. Nič. In vojaška letala. Nič. Si zapisovali registrske številke. Nič. Ga profilirali na vse načine, tudi geografsko, pač glede na to, kako se giblje in kje ubija. Nič. Ustvarjali 3-D rekonstrukcije krajev zločina. Nič. Križali balistične datoteke. Nič. Blokirali parkirišča in okolico. Nič. Izolirali avtocesto 495 alias "Beltway". Nič. Obiskali nekega bivšega marinca. In ga pustili. Nič. Ni bil "Beltway Sniper". Ja, Sadam Husein mora pasti - če ne se to ne bo nikoli končalo!

Nekateri so ob tej cinični ostrostrelski seriji - ob tej "obliki terorizma", kot je rekel Bush - resda zatežili, da bi bilo treba v Ameriki poskrbeti za večjo regulacijo orožja, za večjo kontrolo nad orožjem, da bi bilo treba prepovedati reklamiranje orožja, da bi bilo treba vsak kos orožja registrirati in mu vzeti balistične "prstne odtise", da bi bilo treba nemara vpeljati celo prohibicijo, toda pri tem so pozabili, da v Beli hiši sedi človek, teksaški pistolero, ki mu je ogromno volilnih glasov prineslo prav fanatično podpiranje popolne deregulacije orožarske politike in ki ga ni nič izučilo, niti Charles Whitman, teksaški snajperist, ojdipski all-American boy, falirani marinec, falirani študent in vsesplošni faliranec, ki je leta 1966 v Austinu, teksaški metropoli, s famoznega "Teksaškega stolpa" pobil 14 ljudi. Koga briga. Whitman je zdaj le še del turistične ture, po Baliju pa bo tudi turizem nekaj ekstremnega.