Na poti do milijonov

Nogometni menedžerji so modeli, ki naj bi uničevali slovenski nogomet, in hkrati tipi, brez katerih naš nogomet očitno ne more. A slovenski nogomet je tako ali tako fenomen zase. Nekateri klubi plačujejo igralce z drvmi za zimo, drugi jim pomagajo narediti ploščo pri novi hiši. Včasih se zdi, da si klubi igralce podajajo med seboj brez kake logike. V tujino je brez pravega menedžerja vseeno težko priti, pa če je ta mojster videti še tako sumljiv.

Med desetinami bolj ali manj registriranih smo izbrali najpomembnejše in najslikovitejše in jim postavili nekaj vprašanj. Izvedeli boste, kaj so veliki slovenski prestopi in kdo vse je pri njih sodeloval. Kdo so tisti, ki samo pomagajo tako kot Milan Smolnikar reprezentantu Pavlinu v Nemčiji ali Oskarju Drobnetu na Hrvaškem ali Nedeljko Kojič, ki vam brez težav uredi prestop v Bosni, kjer ima licenco, in kdo tisti, za katere je to prvi posel.

Nijaz in Nexhi

"Veliko se govori, da smo menedžerji grobarji slovenskega nogometa, jaz bi rekel, da so to bolj klubski administratorji, ki prihajajo v nogomet po različnih zvezah, čeprav ne vedo nič o njem," razlaga Nijaz Hodžić, tipičen slovenski nogometni menedžer, ki se je s tem poslom začel ukvarjati povsem po naključju. "Bil sem mlad nogometaš, a ker sem obiskoval kadetsko šolo v Sarajevu, se nisem mogel posvetiti nogometni karieri. Prijatelji in poznanstva pa so ostali. Ko sem videl, da se bom s tem poslom ukvarjal resneje, sem naredil začetni trenerski tečaj, da bi igralce lahko presojal tudi iz trenerskega zornega kota." Za ponazoritev neuspešnosti slovenske klubske administracije navaja primer mladega bosanskega reprezentanta Zlatana Muslimovića, ki ga v Sloveniji ni nihče hotel, zdaj pa igra kot posojeni igralec v italijanskem Ascoliju. Največji Hodžićev uspeh je, da so igralca iz slovenske lige prodali v Ligo prvakov. Ilir Chauslari je iz velenjskega Rudarja odšel v belgijski Genk. Podobno uspešna je zgodba Bosanca Faruka Hudurovića, ki je igral za celjski Publikum, prodali so ga v avstrijski Ried, zdaj pa igra v nemški prvi ligi, v Cottbusu. "Pobrali smo ga dobesedno s ceste, zdaj pa je bosanski reprezentant." Hodžić je prepričan, da je najpomembneje, da prodani nogometaš igra, ne da sedi na rezervni klopi. V Sloveniji popularni Nijaz zastopa Olimpijinega mladega branilca Igorja Lazića in zanj trdi, da je prihodnost slovenskega nogometa, bosanskega napadalca Nedima Jusufbegovića in vratarja Jasmina Handanovića, po njegovem mnenju celo najbolj nadarjenega med vratarji, čeprav zdaj brani (samo) za drugoligaško Zagorje. "Pri mladih igralcih je zelo pomembno, ali so dejansko vse podredili nogometu, saj le tako lahko uspejo. Tudi menedžerji morajo pri mladih igralcih paziti, ker ni dobro igralca takoj prodati v velik klub, kjer nima nobene možnosti, da bi igral," je prepričan Hodžić. V Sloveniji zdaj dela vse manj: "Menedžerji smo pri klubskih strukturah nezaželeni. Zato iščemo talente po drugih državah, kjer smo dobrodošli." Nijaz govori aktivno nemško, za druge jezike pa prizna, da jih bolj "kašlja". Sodeluje z Nemčijo, Avstrijo, Ukrajino, Belgijo. Ponudbe prihajajo tudi iz Rusije, vendar je do ruskega trga za zdaj zadržan. Nijaz je torej Sarajevo zamenjal za Ljubljano, drugi menedžer - Nexhimedin Haxiu, bolj znan kot Nexhi, pa je k nam prišel iz Kosovske Mitrovice: "Bil sem nogometaš in igral v drugi jugoslovanski ligi za Trepčo. Potem sem šel študirat na Hrvaško. Tam sem se začel ukvarjati z menedžerstvom. V Slovenijo sem prišel na povabilo Toneta Hrovatiča in Filipa Mendaša, ko smo se dogovarjali za prestop Edmonda Dostija v Publikum." Albanec Dosti je potem igral za Olimpijo, Nexhi pa je postal znan kot zastopnik albanskih nogometašev v naših krajih: Pačo, Kollari, Munishi, Čipi, Dosti, Dema. Med njimi je nekaj res pravih zvezdnikov. Nexhija so mnogi povezovali z našim najtrofejnejšim trenerjem Bojanom Prašnikarjem, a povezava naj bi bila le poklicna. "S Prašnikarjem sva korektno sodelovala, jaz sem imel dobre igralce, on pa dobre klube," pravi in dodaja, da bi se morali znebiti občutka, da je slovenska liga slaba.

Seveda pa ima tudi menedžerski posel slabosti: "Ni delovnega časa, delaš tako rekoč 24 ur, veliko potuješ, stvari težko planiraš ... Pa še veliko sreče moraš imeti, saj so tu poškodbe, različne trenerske vizije ..." So pa tudi lepše plati; čeprav Nexhi danes vozi solidnega golfa IV, se spomnimo tudi časov, ko se je na slovenske stadione prihajal v porscheju. Je pa res, da se pri poslu v zadnjem času zelo poznajo uspehi reprezentance z uvrstitvijo na evropsko in svetovno prvenstvo. Posledica tega je bil po njegovem mogoče celo največji slovenski menedžerski posel, prestop Mirana Pavlina v Porto, za katerim stoji Mile Čačić.

Mile in Nale

Dalmatinec Čačić pravi, da se je z nogometnim menedžerstvom začel ukvarjati zaradi ljubezni do nogometa: "Ziritirala sta me nečaka, ki sta igrala nogomet. Seveda je veliko pripomoglo to, da imam nogomet rad." Čeprav pravi, da ima danes že preveč igralcev, ki jih zastopa, si vsakega najprej ogleda v živo. Pri teh ogledih upošteva več dejavnikov: "Ko opazujem igralca, spremljam seveda kakovost, potem je tu pridnost na igrišču, športni način življenja, potem pride šele talent." Tako kot večina menedžerjev, s katerimi smo se pogovarjali, tudi on pravi, da največ dela v Sloveniji opravi zastonj, denar naj bi se povrnil po tem, ko nogometaš podpiše pogodbo s klubom v tujini: "V desetih letih sem za prestope v Sloveniji vzel le štiri provizije." Čačić pravi, da ga uprave klubov ne marajo, ker zastopa igralce in se zavzema zanje. Moti ga, ker slovenski klubi ne izpolnjujejo obveznosti do igralcev, v tujini je tega malo manj, čeprav zadnje čase tudi tam ni tako, kot je bilo. "Zame je največji uspeh, če spravim mladega igralca v večji klub, kjer mu uspe priti do reprezentance," pravi Čačić.

Sicer pa Čačić ve, da je to posel imidža. Pravi menedžer se mora pojavljati na finalu evrolige, svetovnih prvenstvih, evropskih prvenstvih, tekmah slovenske reprezentance ... Pri poslu se družiš z mladimi, veliko ljudi spoznaš in veliko potuješ. Čeprav v Sloveniji ne sodeluje niti z drugimi menedžerji niti s trenerji, je pri poslih za zunanje trge kooperativnejši. Pri velikih prestopih v tujino stopijo skupaj. Čačić govori nemško, malo tudi špansko in italijansko, nekaj celo rusko. Čeprav nekateri menijo, da je njegov največji dosežek, da je Pavlin odšel v Porto, sam najbolj ceni prestopa Recobe v Inter in obrambnega igralca Ria Ferdinanda iz Leedsa v Manchester United.

Za predstavnika Tomarex sport trada pri nas so postavili Petra Hreščaka. Gre torej za menedžerja, ki je desna roka Predraga Naletelića v Sloveniji. Tomarex je po velikosti med petdesetimi v svetu, Hreščak, bivši nogometaš in poslovnež, pa skrbi za slovenski trg. Zadnji veliki prestop, ki ga je Tomarex izpeljal v Sloveniji, je bil prestop Sebastijana Cimerotiča. Menda je Naletelić rekel: "Iz Slovenije sem odpeljal Oblaka, Popivodo, Katanca. Rad imam Slovenijo in sem rad pri vas, dajmo, odpeljimo koga iz Slovenije." Velikodušno. Naletelić je odšel k predsedniku Lecceja in mu rekel: "Pripeljali smo vam dobrega igralca Vugrinca, ki je dal kar nekaj golov. Pripeljal vam bom še enega dobrega igralca." In posel je bil sklenjen. "Niti videli ga niso, nobene kasete, nobene tekme, nič, samo Naletova beseda," je navdušen Hreščak, ki Naletu samo pomaga. Imena, ki jih zastopa Nale, govorijo sama zase: Boban, Stojković, Savičević, Prosinečki, Stanić, Šimić, Dougary, Trezeguet ... V Sloveniji zdaj zastopajo Antona Žlogarja, Mateja Mavriča, njihov je bil Goran Jolić, pa tudi "Celjan" Budimir. Spremljajo Andreja Kvasa in Romana Obilinovića, vendar še ne vedo, kaj bo z njima. "Igralec se naredi sam in potem ga klubi iščejo, ob takih predpostavkah lahko menedžer ustvari idealne možnosti za transfer. Menedžer poskrbi, da igralec, ki je vreden milijon evrov, ne prestopi za 100.000 evrov," pravi Hreščak, po njegovem mnenju je v takih prestopih veliko zaupanja, starih vezi in različnih kompenzacij. "Zaupanje se gradi desetletja. Tu ni več pomemben denar, to je druženje s temi ljudmi. Z enim prestopom se lahko ukvarjaš mesece." Menedžerstvo je po njegovem pravzaprav lobiranje. Sicer pa se Tomarex ukvarja še z drugimi posli. Prav zdaj se dogovarja za gradnjo dveh stadionov v Moskvi za potrebe evropskega prvenstva 2008. "Z drugimi športi se ne ukvarjamo, to je potem šarlatanstvo," pravi Hreščak.